Jagnjeta bela,
moja vesela,
dajte, krenimo
na cesto belo!
Tam za borovi,
tam za lesovi
pada že solnce zlato
za goro.
Hoj, hoj, hoj hojó!
Ptičke vtihnile so,
glavice skrile so
plahe pod mehko perot.
Rožice snivajo,
v rosi umivajo
ličeca drobna povsod.
Zvezdice vrh neba,
iz srebra in zlata,
že pogledavajo v noč.
Ko pa posveti še
mesec čez vrh gore,
on bo privriskal gredoč.
Kje si ti, ljubček moj,
srca edinec moj,
da te ne vidi oko!
Ah glej, vse dolge dni,
ah glej, vse daljš' noči
mislim le nate samo.
Cvetja nabrala sem,
v šopek zvezala sem,
nageljni 'ž njega dehté.
Rosa na njih blešči ....
morda pa rosa ni,
morda so moje solze.
Jagnjeta bela,
moja vesela,
dajte, krenimo
na cesto belo!
Tam za borovi,
tam za lesovi
pada že solnce zlato
za goro!
Hoj, hoj, hojo!
