Pastirica Afrodita
| Pastirica Afrodita. M. Pugelj |
| |||||||||||||
| Poglavja | I II III • dno |
I uredi
Nagibal se je dan proti večeru, zažarelo je nebo v novi luči in se je razlilo zlato morje po visokih gorah. Tam daleč so se menjavale svetle luči, prelivale so se druga v drugo, bledele so na kvišku gor bolj in bolj, in so zbledele in ugasnile. Tam je bilo nebo svetlomodro, tako kakor morje, ko je večer miren in tih in ni sape sredi njega...
Pasla se je živina po holmih, tuintam je stal samoten pastirček, kratko suknjico tesno zapeto, pod pazduho dolgo šibo, na glavi klobuk z dvignjeno štulo, krajevci ozki in povešeni, hlače ozke, kratke in spodaj obtrgane. Stal je, žvižgal si je kaj, gledal v dolino, mislil je bogve kaj. Potem je zapel, stopil je naprej in je dvignil klobuk.
„Hej!...«
Zaklical je, tam se je odzvalo na drugem holmu, zamahnil je po zraku klobuk, visoko se je vzpelo drobno telo.
Jesen je bila in listje je padalo od drevja, viselo je po vejah rjave, temnordeče barve, preko polja je tekel zajec, jata ptičev je letela visoko nad holmi. Kričalo in vpilo je daleč gor v zraku, pomikala se je dalje črna plast, izgubila se je dol na južno stran in je utihnilo. Več ni kričalo, samo zašumelo je včasih iz gozda sem, udarjalo je enakomerno globoko dol sredi šume in je naposled padlo. Močno je padlo, skoro se je potresel holm, menda se je zamajala dolina. Mogoče je padel visok bor s košatimi dolgimi vejami, smreka mogoče z vrhom do oblakov segajočim, hrast najbrž, močan in jak in star tisoč let...
Močno je padlo in se je prebudila Tončka.
Prebudila se je, napol se je prestrašila, pogledala je okoli sebe in se je domislila.
„Bukev je padla..."
In je mislila naprej in je sanjala o dogodkih iz dolge povesti, ki jo je bila prebrala. Mislila je in je strmela v daljavo in je videla natančno pred sabo tisto grofico, vso tako lepo napravljeno in tako belo v obraz kakor angel iz visokih nebes. Videla jo je natančno, gledala je in je pomislila.
„Saj ne živi, ko se nič ne dvigajo prsi, ko nikoli ne trenejo oči..."
In se je nasmejala potem, ko je bil svet tako čuden, ki so bile popogledale vanj njene oči. Stale so velike hiše, tako je bilo v njih, kakor v cerkvi in še dosti lepše. Igralo je, kakor igrajo naglas velike orgle in zabuče in zagrme, kadar mine velika maša na veseli praznik v letu. Gorele so luči, kakor gore v cerkvi na sveto noč ali o Veliki noči, ko zapojo pevci na ves glas in pokajo za vasjo glasni streli... In so hodili po hiši podobni cerkvi mladi ljudje, fant in dekle sta šla in sta se držala pod pazduho in sta govorila o čisto drugem življenju. Med njimi samimi je bilo, vsaka dvojica je imela svoje življenje, silno in sladko in vse sreče polno. In so govorili, so gorele luči, zabučalo je kakor zagrme orgle na Veliko noč...
Tončka je mislila in ko je premišljevala, je njeno srce bilo polno želja. Kakor morje so se razlivale po njem in so pljuskale na vse strani kakor valovi, kadar pride čas nevihte. Zahotelo se je srcu stopiti v hišo, veliko kakor cerkev, pogledati malo okoli, kako gore luči, kako so napravljeni ljudje, kakšne oči imajo... Željni so bili pogledi, rado bi bilo čulo uho, kako buči kakor orgle na veliki praznik...
In je mislila Tončka in je prišlo na pamet, da je stopila pred vrata. Potrkala je, pogledala na kljuko in je poslušala, ali vrata se niso odprla.
„Zakaj pa se ne odpro vrata?" je pomislila Tončka in je prijela za kljuko in jih je odprla sama. Glej, in je stala sredi hiše, velike kakor cerkev. Hodili so mladi ljudje paroma, fant in dekle, so šli mimo in so se pogledovali in so se smehavali. Posmehavali so se, dekle ni bilo lepo, in se zavoljo tega ni lepo zasmejalo, fant pa je bil lep in se je zato lepo zasmejal. In ni bilo prav, ker se je zasmejal. Zakaj lep je bil čas in veličasten, kakor med polnočnico na sveto noč in ni bil primeren smeh sredi take svete ure. Kakor bi kdo klofutnil srce in bi zaječalo kakor dete in ne bi sanjalo potem nikdar več... Sijala je v oči mogočna luč, ustavili so se pari, vsa dolga vrsta je obstala in je stala v polkrogu, na sredi pa je bila Tončka. Glej, in šele zdaj se je domislila, da so čevlji strgani in rjavi, da je krilce otepeno, da niso umite roke in da je tudi obraz komaj čist. Domislila se je Toinčka in sram jo je bilo.
Zardela je bila v lica in je dvignila roke do obraza in je zatisnila čisto tesno oči.
„Hej... hej..."
Tam od holma sem je prihajal glas, rdeča je bila v lica Tončka, ko je vstala in pogledala v tisto stran. Tam ni bilo ničesar, prazen je bil holm, od bogve kod je bil priplaval tisti glas. Stala je Tončka in je gledala v dolino in ko je tako gledala, se je zgenilo spodaj in se je prikazalo in se je bližalo.
„Kaplan..." je pomislila Tončka, ali ni bil kaplan; bogve kdo je bil in bogve odkod, hodil je tisti čas po tistih krajih in se je dogodilo, da je prišel gor na holm. Prišel je in seje ustavil, razkril se je in je pogledal dol po dolini.
„Kaj je to Goličava?"
Vprašal je Tončko in sram jo je bilo. Nasmejala se je, roke je skrila pod predpasnik in je povesila oči.
In tudi tujec se je nasmejal. Nasmejal se je in njegov smeh je bil glasen in skoro prešeren in zavoljo tega je obšlo Tončko neprijetno čuvstvo. Ta je bil v hiši, veliki kakor cerkev, in se je lepo zasmejal, zdaj pa se ne smeje več tako. Videl je blatne Čevlje in otepeno krilce... več se tako lepo ne smeje...
„Saj je zdaj že vseeno, ko je videl raztrgane čevlje in otepeno krilce..." je pomislila Tončka, izginila je rdečica iz lic in so se dvignile oči.
„Goličava je..."
Pokazala je z roko dol in je pogledala tujcu v obraz. In ko je pogledala, se je bila domislila. Črne lase je imel, dolge, lepo počesane, obraz je bil bled, oči velike in žalostne. Črno je bil napravljen, ob večerih pa je stal na vzvišenem kraju... Tako je bilo zapisano in Tončka se je bila zamislila. Spomnila se je, kako stoji na vzvišenem kraju, zamahne z rokami in potem zabuči in zagrmi po veliki hiši kakor po cerkvi o Veliki noči, ko zagrme in zabuče lepo pozlačene orgle.
„Ha... ha..."
Zasmejal se je, stopil je bliže in Tončki se je zdelo, da se je zelo lepo zasmejal. Ta je tisti — je pomislila — ki se je lepo zasmejal, ko je odprla duri in stopila v hišo, veliko kakor cerkev...
„Kako pa ti je ime?"
Čisto blizo je stal, dober je bil obraz in prijazen in Tončki je bilo lepo pri srcu. Ta je, ki piše o njem velika knjiga, ki je dober in blag in je rešil grofico, revno živečo in jo je odpeljal s sabo, lepo kakor angela...
„Kaj ne veš, kako ti je ime?"
Nič ni vedela Tončka, od lepote tistega hipa omamljena, nazaj je naslonila glavo in je zaprla oči. In takrat so se oklenile njenega drobnega života dobre roke, sklonilo se je nad njo, dotaknilo se je usten in se je pogreznilo vanje...
„Afrodita ti je ime... Afrodita..."
Govorilo je nad njo, tako so plavale besede, kakor oddaljenih zvonov glasovi, ko zvoni daleč tam za holmi, zvoni in veselo oznanja Veliko noč... Menda ni bilo to na holmu, tam v hiši je bilo mogoče, ki je velika kakor cerkev in gore svetle luči sredi nje in igra godba, kakor pojo orgle na Novega leta dan...
II uredi
Tisto noč je sanjala Tončka z odprtimi očmi. Tiho je bilo v sobi, včasih je zaškrtala miš, šla je senca tu in tam preko stropa, počasi, od desne na levo, postala malo, potem izginila mahoma. Luna je sijala čez okno, zunaj so gorele menda zvezde in je bila lepa jesenska noč. Dahnilo je menda včasih od juga, zašumelo je po šumah, počilo je, čudno se je oglasilo, potem je bilo vse tiho, kakor pod rušo in je bila noč dosti mirnejša kakor prej. Popolnoma pokojno so gorele zvezde, nepremično je stala luna sredi nočnega neba.
Tončka je ležala tesno skrčena in je sanjala z odprtimi očmi. Že so bili na nogah čevlji od svetlega atlasa, že ni bilo krilce davno več otepeno, že so bile roke čiste in bele kakor cerkve beli strop. Tudi bluza ni bila več umazano rdeča, od svetle svile je bila, tesno se je oprijemala života, da so se poznale mlade prsi, kako so se dvigale naenkrat tako prešerno. Že je bila roža v laseh, velika temna roža in opojno dehteča, že je stal tujec na pragu in jo je poklical kakor jo je imenoval na tisti lepi večer.
„Afrodita..."
Poklical je in se je nasmejal in je stal na pragu, oblečen v črno. svetli črni lasje so padali na čelo, glej, in so se nasmejale velike in žalostne oči.
„Ha... ha..."
Prijazno se je nasmejal in stopil bliže in se je dogodilo tako, kakor se je bilo dogodilo na tisti lepi večer. Čudno je bilo postalo v srcu, razlila se je po njem mehkoba, milina, sanje poznonočne, bogvekaj... Zaprle so se oči, težko so se dvigale prsi od velike sladkosti omamljene, naslonila se je glava nazaj in so se oklenile života prijazne in tople roke. In se je sklonilo in se je doteknilo usten in se je pogreznilo globoko vanje...
Šla je Tončka na pot, ko jo je prijel tujec za roko in sredi njenih prsi je bilo veliko razpoloženje. V hišo gremo — je pomislila — ki je velika kakor cerkev in hodijo tam ljudje gor in dol, veseli so in se smejejo in je daleč žalost od njihovih src. In se odpro nove duri in v novo cerkev stopijo noge. Tiho je tam in tiho pridejo ljudje in sedejo tiho in gledajo na tiste, ki stoje na vzvišenem kraju in je on med njimi... Skloni se glava, stresejo se svetločrni lasje, zamahnejo roke, čuj, in zabuči in zagrmi, kakor zabuče in zagrme orgle na Veliko nedeljo...
Šla je Tončka s tujcem in je stala tam, ko je zamahnil z roko in je potem tako silno zabučalo in grmelo, da je bilo tesno pri srcu in je postalo strah. In se je stisnila k njemu, ki je stal mirno na sredi in je zibal roke po zraku in ga ni bilo strah. In so je spustila dol bela roka in jo je pobožala po licu in je tako minil ves strah. In moral je miniti, zakaj več ni grmelo in bučalo. Prijazno je pelo od vseh strani, nalahko, komaj se je čulo, kakor lepa pesem, tam za daljnimi hribi, se je slišalo. In je vabilo in je prosilo bogvekaj in je umiralo dolgo, kakor bi ne moglo umreti. Ali umrlo je in se prebudilo tam po veliki hiši. Čuj, ljudstvo je vpilo, ploskalo je z rokami in nagnil je glavo, ki je bil povesil roke, in se je priklonil globoko dol.
Šla je Tončka v tiho brezmerno poslopje, kjer so hodili ljudje, fant in dekle sta šla in gospod in gospa, veseli so bili in so se smejali. Šla je Tončka in tudi ona je bila vesela in se je smejala in je gledala nanj, ki je bil zamahnil z rokami in je potem tako silno zagrmelo in zabučalo, da je bilo tesno pri srcu in je bilo postalo strah...
In sta šla od ljudi, zaprla so se duri za njima, stopila sta na pot, ki je bila bela in ravna kakor miza od javorja. In drevesa so rastla na desno in levo, posebna drevesa so bila, nikoli do tistikrat jih še niso videle oči. In so stale pod njimi klopi, tih mrak je bil tam in je prijazno vabil.
Šla sta in sta prišla do velike vodne kotanje; šumele so tam vode, visoko v zrak so se dvigale, padale so nazaj dol iz visočine in so se svetile v luninih žarkih. Niso spale vode, kakor je bila noč mirna in je sijala luna tako lepo in miline polno. In tam dalje dol je šumelo v enomer, šumelo ie in se penilo in se je zaganjalo ob bregove, zasvetilo se je včasih, potem je legla medla luč na vso zeleno in brezmejno plan.
Lepo je bilo, milina se je razlila po prsih in je napolnilo srce čuvstvo mehkobe.
„Legla bodem tukaj in bodem umrla..."
Poltiho je povedala Tončka, samo še napol so bile odprte oči, srce je bilo od lepote omamljeno. Od lepote omamljeno je hrepenelo, ni vedelo, kam je hrepenelo, želelo je tihe smrti sredi tihe noči...
Že so bile noge trudne, skrčile so se, spustilo se je telo na zemljo, doteknila se je glava tal in so se zaprle oči. In dvigale so se prsi počasi, počasneje, samo še silno rahlo, samo še redkokdaj, potem se niso dvignile več in so obmirovale na večni čas. Smrt je bila vmes in ni vedela duša, kdaj se je bilo to dogodilo. Stopila je dol na zeleno plan in je hodila po valovih in se je igrala z njimi in se je vzpela do neba gor in je trgala zvezde in jih je metala v morje, in so svetile globoko v dnu sredi silnih voda tam, kakor sijejo luči iz jesenske megle...
Saj ni bila smrt, samo sanje so bile. V sanjah je hodila Tončka po zeleni plani, do neba gor se je vzpela, igrala se je z zvezdami in jih je trgala in jih je metala v morje dol, da so sijale kakor samotne luči sredi mrtvega kraja. Tako se je dogodilo, ko je bilo srce tako miline polno in omamljeno vse in so bile oči trudne in trepalnice trde in težke. Dopolnjeno je bilo, več ni želelo srce, zaspalo bi bilo brez sanj in želja in bi bilo spalo vse dni in noči. Vse dni in noči bi bilo spalo, zakaj okusilo je sladkost in srečo in nima več želja in nima hrepenenja.
„Legla bom tukaj in bom umrla..."
V sanjah je povedala Tončka, čisto težke so bile že trepalnice in so lezle dol in noge so bile trudne in so se krčile.
„Ne umreti zdaj, živeti, živeti..."
Tako je bilo, kakor bi bila spregovorila vsa zelena in šumeča plan, izrekla bi bila posebna drevesa, ki jih še niso videle do tistih dob oči. Zamajale so se sence, veselo so se zazibale od desne na levo in od leve na desno, zibale so se, menda so šepetale, menda so se tiho smejale...
„Ne umreti, ne umreti..."
Spregovorila je bila zeleno plan, drevesa so bila rekla, nebo se je bilo oglasilo in dogodilo se je veliko čudo. Zazibala se je luna na nebu in zazibale so se zvezde in so se pomaknile od neba dol, niže in niže so se spuščale v velikih in svetlih kolobarjih, približale so se popolnoma, padle so v zeleno plan in so ugasnile...
Tončka je zaprla oči in tako se je dogodilo, kakor je bilo to na tisti lepi večer. Sklonilo se je in se je približalo in se je doteknilo usten in se je pogreznilo globoko vanje. Visoko so se dvigale prsi, tesno je bilo pri srcu, žalostno menda, miline polno, navdano s sanjami poznonočnimi, s slastjo napolnjeno, od silne sreče pijano...
III uredi
Jutro se je delalo, ko je že stala Tončka visoko gor na holmu in je gledala dol po dolini tja do ovinka in je čakala, da bi se premaknilo tam, zganilo se mahoma in se potem počasi bližalo. Vedno bliže, vedno bliže, kri polje po žilah, kipe prsi, motne so oči in so trudne, znižajo se trepalnice, zleze glava nazaj, nalahko se odpro željne ustnice...
Tako je čakala grofica na svojega reditelja, tako je trepetalo v prsih srce svobode željno. In se je izpolnilo nekoč in so se odprle duri na široko. Megla je zavila naenkrat okolico, tema se je storila, omagalo je telo od radosti prevzeto.
„Na pot, Afrodita!"
Spregovorilo je sredi megle, sredi teme, ki se je bila razlila tako mahoma naokoli.
„Ne morem, ne morem..."
Komaj so še prišle besede iz ust, popolnoma, omamljeno je bilo telo, samo prsi so kipele, samo žgoča kri je plala po žilah...
Domislila se je Tončka in njeno srce je bilo veselo. Zakaj pride rešitelj, tam izza ovinka pride, potem po holmu navzgor, potem se približa in se zapro oči od radosti trudne. Doteknilo se bo roke, nalahko in toplo se bo oklenilo prstov, premaknile se bodo noge po mokri zemlji, pod oblačnim jesenskim nebom naprej in naprej. Glej, in pretrgali se bodo oblaki od vzhoda do zahoda in se bodo potopili daleč onstran gorskih vrhov, potopili se bodo in se ne bodo vrnili nikoli več. Zakaj sijalo bo silno solnce, približalo se bo nebo, približalo se bo solnce in bo pogledala v obraz. In tudi pot bo čisto druga. Bela bo in bo ravna in gladka kakor miza od belega javorja. In tako bo vse lepo in bo srce zadovoljno, ko bo do konca izpolnjeno hrepenenje.
Mislila je Tončka in je gledala dol, gledala je in je čakala, kdaj se zgane za ovinkom in se približa po holmu navzgor. Zakaj takrat se bo odprlo novo življenje, pretrgalo se bo zagrinjalo od vrha do tal in bo minilo, kar je bilo malo lepega in žalostnega. Tako bo, kakor bi se porodil človek prav tisti hip; ne bo minulosti več, vse trde, z grenkostmi prepredene, umrl bo nanjo nelep spomin.
Prestopile bodo noge, odprle se bodo duri in bodo zasijale silne luči v obraz. In bodo pristopili imenitni ljudje, priklonili se bodo in bodo ponižno pozdravili.
Tiho teče čas in naglo in blizu je trenotek, ko bo treba sezuti črevlje od trdega in rjavega usnja in bo treba obuti bele od svetlega atlasa in bo treba obleči tesno bluzo in svetlo krilce, splesti bo treba lepo lase in bo treba dati vanje veliko rdečo rožo...
Pomislila je Tončka, kako je bilo zapisano v knjigi, glej, in je postala žalostna. Zakaj z grofico se je zgodilo tako, da je prišel rešitelj k revnemu dekletu in ga je prijel za roko in ga je peljal do duri, za katerimi so sijale luči in so hodili srečni ljudje. In je bilo treba obudi črevlje od atlasa, deti rožo v lase, obleci svileno krilce in tesno bluzo je bilo treba naglo zapeti. In so se odprle duri na široko in so se zaprle in je ostala za njimi vsa minulost, ki ni bila lepa in ki je umrl nanjo nelep spomin. Prerodilo se je dekle, sijale so luči na grofico, enkrat se je dogodilo tako na svetu, potem nikoli več...
Gledala je Tončka dol do ovinka in je gledala in se spomnila. Glej, in je minila žalost, šel je mimo tisti lepi večer, razlila se je po telesu topla slast. Že so se zapirale oči, lezla je glava nazaj, visele so roke trudne ob telesu. Nalahko so se odprle ustne, žarele so in so čakale, kakor je čakalo srce odrešenja...
Spomin je bil zdaj, sanje samo, enkrat pa niso bile sanje. Niso pričakovale ustne in so dočakale, niso slutile oči in so se zaprle...
„Ne umreti, živeti, živeti..."
Domislila se je Tončka tiste noči, ko je spregovorila široko šumeča plan in se je oglasilo nebo z mogočnim in resnim glasom. Spomnila se je, kako se je nižala luna, kako so plavale od neba dol zvezde v velikih kolobarjih, priplavale so, padle v zeleno plan in so ugasnile...
„Ne umreti, ne umreti..."
Prišlo je na pamet Tončki, da bi stopila na pot dol, da bi šla povsod in bi poiskala tistega, ki je bil prišel od bogvekod in je pravila o njem zlato vezana knjiga.
„Ne umreti, živeti..."
Povedala bi mu natančno, prosila bi in bi se menda dogodilo. Treba bi bilo sezuti črevlje, odložiti krilce, spodaj vse otepeno...
In takrat se jo premaknilo spodaj na ovinku, premaknilo se je in se je bližalo in se je pomikalo spodaj med rebri in holmi. Glej, na vozu je sedel, ki je bil zamahnil z roko, da je zabučalo in zagrmelo, kakor zagrme orglje v cerkvi, kadar je Velika noč ali Novega leta dan. Peljal se je na vozu in Tončka je zamahnila z roko in je na glas zaklicala:
„Hej... hej..."
Stekla je po holmu navzdol, ustavila se je na sredi in je pogledala v dolino in je zaklicala drugič:
„Hej... hej..."
Glej, in se je ustavil voz in je tekla Tončka do pota in se je ustavila ob vozu. Ustavila se je, roke je skrila pod predpasnik in je povesila oči. Sram jo je bilo naenkrat in je bila pozabila besede, ki bi jih bilo treba povedati. Pozabila je in je stala tik voza in je povešala obraz.
„Kako pa ti je ime, punčka?"
In je stala in ni ničesar odgovorila.
„Afrodita si, Afrodita..."
Stegnil se je z voza, prijel jo je za roko nad komolcem in jo je potegnil čisto k vozu.
„Afrodita si, Afrodita..."
Božal jo je po licih, dvignil ji je obraz in je gledal v povešene oči. In potem se je sklonilo nad njo, doteknilo se je čela, ustne pa so žarele zastonj, ker so čakale in hrepenele. Glej, in se je pomaknil voz, nagloma se je pomikal dalje, daleč že spodaj se je gubil sredi pota, gubil se je v jesenski megli in je utonil sredi nje...
Tončka je stala ob potu, stala je, potem se je o krenila in je šla po strmini gor. Silno težka je bila pot, komaj so jo zmagovale noge in so oslabele in omagale.
Tončka je sedla sredi strmine, z rokami je zakrila obraz in žalost se je razlila po njenih prsih.
„Nisem Afrodita, nisem..."
Žalostna je bila Tončka, ni bila Afrodita, samo grofica je bila Afrodita, ki je pisala o njej zlato vezana knjiga.
„Nisem Afrodita, nisem..."
Težko je bilo srce, zakaj jesen je bila okoli, ni se dvignilo zagrinjalo razpeto od vrha do tal. Ni se pretrgalo, ni zasijala luč, v meglenem morju so tonili trudni in obnemogli pogledi...
Tam daleč, daleč, za gorami menda, za širokimi dolinami, za holmi z rožami posutimi, za vodami šumečimi, tam daleč, daleč je sijala menda svetla luč. Tam se je menda vila bela pot, bela in ravna in gladka kakor miza od belega javorja. Tam daleč je bila zelena plan, se je premaknila luna na nebu, so se zazibale zvezde in so se pomikale dol v širokih kolobarjih, plavale so in so dosegle zeleno plan in so ugasnile in utonile. Tam so se zaprle oči, je lahko umrlo srce, nad in hrepenenja prazno...