Pastirica Drobtinica
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
Saj veste, da so na svetu dobri in hudobni ljudje, pa tudi taki, da se svojega bližnjega sramujejo.
In k takim ljudem je zaneslo pastirico Drobtinico. Še kot dete je ostala sirota. Vzrejali so jo in vsak dan priganjali k delu, da je bila kar naprej vsa izmučena. Streči je morala in pospravljati za vse in za vsako stvar je morala odgovarjati.
Njena gospodinja je imela tri odrasle hčere. Najsta¬rejši je bilo ime Enoočka, srednji Dvoočka in najmlajši Troočka. Samo pred vrati so posedevale in na ulico gledale, pastirica Drobtinica pa je delala zanje,* predla in tkala je zanje, vendar ji nikoli in nihče ni privoščil dobre besede. In to je res hudo — zmeraj se najde kdo, ki se obregne vate, se spotakne ob tebi, nikogar pa ni, da bi ti podaril prijazno besedo.
Nekoč je šla pastirica Drobtinica na pašo, objela je svojo kravico marogico, se ji naslonila na vrat in potožila, kako težko živi:
»Kravica mamica, tepejo me in zmerjajo, kruha mi ne dajo, še jokati so mi prepovedali. Veleli so mi, da moram do jutri pet velikih povesem volne napresti, jo stkati, pobeliti in v klobčič naviti.«
Kravica je odgovorila:
»Lepa deklica, žlezi mi v eno uho, na drugo prilezi ven — in vse bo opravljeno.«
In res! Deklica je prilezla iz ušesa pa je bila volna stkana, pobeljena in v klopek navita. Odnesla je mačehi. Ta je pogledala, vzdihnila, spravila prejo v skrinjo, deklici pa naprtila še več dela.
Drobtinica je spet šla h kravici, ji zlezla v uho in na drugo ven, pobrala, kar je bilo narejeno, in nesla mačehi.
Starka je debelo pogledala pa poklicala Enoočko:
»Hčerka moja lepa, hčerka moja spretna, poglej, poizvej, kdo pomaga siroti. Kdo ji prede in tke in navija v klobčič.«
Šla je Enoočka s pastirico Drobtinico v gozd, šla je z njo na pašnik. Pozabila je mamino naročilo, sonce jo je ogrelo in zleknila se je na travico. Drobtinica pa je rekla:
»Očesce, zaspi!«
In očesce je zaspalo.
Enoočka je spala, kravica pa je vse natkala in pobelila.
Nič ni zvedela mačeha, zato je poslala Dvoočko. Tudi njo je sonce segrelo, ulegla se je na travico, zaprla oči in pozabila, kaj je naročila mati.
Drobtinica jo je uspavala:
»Spi, očesce! In tudi drugo očesce, zaspi!«
Kravica je vso volno stkala, pobelila in navila v klobčič, Dvoočka pa je še zmeraj spala.
Starka se je ujezila. Tretji dan je poslala Troočko, siroti Drobtinici pa naprtila še več dela. Kakor starejši sestri, je tudi Troočka skakala, se naigrala in zleknila v travico.
Drobtinica ji je zapela:
»Spi, očesce, in še drugo, zaspi!«
Na tretje pa je pozabila. Dve očesci sta spali, tretje pa je gledalo, kako je lepa Drobtinica zlezla kravi v eno uho, prilezla na drugo ven pa pobrala natkano in pobeljeno platno.
Troočka je povedala materi, kaj je videla. Starka se je zveselila in drugo jutro rekla možu: »Zakolji kravico marogico!« Starec pa je mencal:
»I zakaj pa, ljuba žena? Ali si ob pamet? Krava je mlada in lepa.«
»Bodi še tako lepa, zakolji jo!«
Starec je nabrusil nož.
Drobtinica je stekla h kravici:
»Kravica mamica, zaklati te hočejo.«
»Zapomni si, moja lepa deklica: ne jej mojega mesa! Poberi moje kosti, zaveži jih v rutico, potlej jih posadi na vrtu in nikoli ne pozabi name. Moje kosti vsako jutro z vodo zalij.«
Drobtinica je naredila vse tako, kot ji je naročila kravica. Lačna je bila in prestradana, toda mesa kravice marogice ni dala v usta. Njene kosti na vrtu je zalivala vsak dan.
Iz kosti je zrasla jablana, in kako čudovita jablana! Jabolka sočna zorijo na nji, zlati listi šumijo, veje srebrne se upogibajo. Kogar pot zanese mimo, vsak se ustavi; kdor k jablani stopi, vsak ostrmi.
Nekoč so se deklice sprehajale po vrtu in prav tedaj je po polju prišel mimo prelep mladenič. Zagledal je jabolka, zaprosil deklice:
»Dekličice lepotičice — katera mi jabolko ponudi, tisto bom za ženo vzel!«
Vse tri sestre so planile k jablani. Vsaka je hotela biti prva.
Toda jabolka, ki so doslej nizko visela, na dosegljaj, so se na vsem lepem dvignila v višino. Obvisela so visoko nad glavami. Sestre so jih skušale sklatiti, toda oči jim je zasipalo listje, hotele so jih odtrgati, pa so jim veje mrščile lase. Naj so še tako metale krepela in tolkle po vejah, jabolk niso dosegle, samo roke so si opraskale.
Tedaj je prišla Drobtinica in veje so se priklonile, se povesile k nji.
In lepi mladenič je poročil Drobtinico. Poslej je živela lepo in nikoli več ni čutila gorja.
Ruska pravljica