Patron sveti Martin
| Patron sveti Martin Cvetko Golar |
| |||||||||||||
»Saj sem dejal, da ne more biti več daleč moj patron, in kakor bi ga bil poklical, je že tukaj! O, pozdravljen, sveti Martinu! Kje imaš pa bokal vina, kje imaš pa gos, pitano in pečeno? Ali ne veš, da si moj patron, da sem jaz krščen za Martina, in tebe ni blizu!«
Prav s temi besedami je pozdravljal Martin Grozd, umetnik in velik človek po duši in po telesu, god svetega Martina. Na pratiko je gledal in pri tem pomenljivo in zamišljeno majal z glavo.
»Seveda, seveda mora biti tako! Ali se mi boš letos zopet izmuznil kakor druga leta? He? Ko si odšel tako natiho, da niti vedel nisem, da si bil v deželi. In zares bi se spodobilo, o sveti moj patron, da se zglasiš letos tudi pri meni, prvič, ker sem te pozdravil že navsezgodaj, in drugič sem velik tvoj prijatelj in čakam samo prilike, da te dostojno počastim in dam duška velikemu svojemu spoštovanju in navdušenju. Zakaj ni ga svetnika, k bi bil vreden tolike slave kakor vi, moj patron! Kmetic na polju in gospod pri pogači vas časti in vam srečo in še mnogo in dosti let želi.«
Umetnik Martin se je odkril in priklonil.
»In da ti povem vso resnico, še obril bi se danes v tvojo čast, da ni, da ni – pobila toča moje pšenice in ni vzela slana mojih smrek in hrastov. Tudi preoblekel bi se, ali ti poznaš moje skromno in ponižno srce, in zategadelj se ne bom. Sicer pa bodimo odkritosrčni,« je nadaljeval veliki umetnik. »Zlatega plašča, ki bi bil vreden tebe, nimam, druge pa je vzel – hudič.«
Nato je začel umetnik plesati po sobi, takšen, kakor je bil. V čižmih brez pet in podplatov, v dolgem, dolgem platnenem plašču, in v suknjici, podobni strahu. Bila je po sredi votla, a okoli kraju je ni bila nič.
Ko je odplesal svoj kankan, jo sedel znova k mizi.
»Ko sem prišel na svet, je bilo jutro svetega Martina. kakor sem izvedel pozneje. In mati je menda jokala, češ, prav gotovo bom pijanec. Ali to se ni zgodilo, čeprav sem že večkrat zastavil vse moči, v dosego tega cilja. In če je na mojega rojstva dan izpil iz veselja in meni na zdravje in srečo čeber vina. Pa tudi to ni drugega izdalo, kakor da se je sam utopil v vodi. – Oh, da sem pijanec, bi bil danes pop! A jaz nisem hotel dobro niti materi, a se manj sebi. Nekdaj, nekdaj, v tistih neumnih letih me je prašala mati: »Povej, povej, Martinček, kaj bi pa najrajši bil?« – In Martinček je modro in sramežljivo odgovoril: »To, da bi med mašo vino pil.« In mati, o revica je menila vsa blažena, da hočem biti župnik, debel in rdeč. Njene solze so se smejale.
»Da, da,« je dejal zamišljeno Martin in požvižgaval in kimal z glavo.
»Pišem se za Grozda. Tudi to bi imelo nekaj poni t niti! Lahko bi bilo dobro znamenje pa ni. Nekoč sicer, pa to ni bilo nič dobrega – mi je dejala gospodična Nevemžekako, da silno rada zoblje grozdje. Bog ji odpusti to besedo, jaz ji ne morem. Zakaj storil sem nekaj strašno neumnega. A bil sem takrat še zelen in moker Nikoli nisem maral žensk, a takrat sem jo pogledal in se ji nasmehnil. O, imela je tako prijeten gobček – fej! – »Zares zobljem tako rada grozdje.« Zadnjo besedo je poudarila in zategnila. Ali je kaj mislila, ali ni nič mislila? In jaz sem šel in pritisnil svoje raskave, debele, napete ustnice na njene tople, rdeče korale. »Še enkrat.« je dahnila, »prosim«. – Kaj te ni sram, mi je šinilo v glavo, da ližeš kakor otrok bonbone? Fej! Sem rekel osorno in šel in se skril. Ženske so v resnici gosi.«
Veliki umetnik se je zasmejal.
»I, seveda, to bi bilo nekaj dragega da so gosi svetega Martina!«
In takrat, in takrat se je zgodilo, da je stopil v robo mož s cesarsko kapo na glavi. Tam na mizi je pustil težko, zlato se prelivajoča pletenko, in na mizi je pustil okrogel in skrivnosten jerbašček.
»Kaj pa je to,« je dejal veliki umetnik, kaj pa je to? Velja, da pogledamo!«
Tam odmašil je pletenko in jo poljubil na odprto grlo in bil je dolg in prisrčen poljub
»To se pravi, da je tole jeruzalemsko vino, in pismo zraven mi pravi, da je in i pošilja ga gospodična Nevemžekako. – O, Bog te poživi gospodična prekrasna, tvoj pozdrav je kakor pesem žarka in glasna, kakor cvetje nebeškega raja me s sladkim vonjem cvetja.«
In bila je dolga pesem, in bila je velika ljubezen, zakaj:
»Kjer se rujno vino pije,
sladka pesem v srcu klije.«
»Nikoli te ne pozabim gospodična, in pijem na zdravje tvoje in tvojih otrok. Da bi se namnožili, kakor ptice pod nebom, kakor čebele ob roju, kakor cvetje na jablani« In veliki umetnik je pil z zvonkim požirkom.
»In sedaj moj patron, sveti Martin, te vabim v goste. Kar pridi, miza je pogrnjena. Že dolgo se nisva videla, zato se nikar ne mudi! Na zdravje, in da boš hitreje hodil.«
Zopet se je nagnila pletenka, strasten in vroč, kipec in bleščeč je bil poljub.
Na vratih pa se je zasmejal tisti trenutek široki in žareči obraz, svetega Martina. Glavo je imel ovito z vinsko trto, ki se je spreminjala v živih in pisanih jesenskih barvah, črno grozdje mu jo viselo nad čelom, pod desno pazduho je nosil majoliko vina. lahko nagujeno, da so pri hoji bliskale iz nje in pršile svetle kaplje. Izpod desne pazduhe pa je gledala tolsta, lepo rumeno pečena gos.
»Ho - ho,« se je doneče zahvaljeval sveti Martin, »ho - ho pozdravljen, umetnik, ki nosiš moje ime. Kaj bo dobrega?«
In sveti Martin je koračil k mizi, bliskala se mu je zlata brada, gromeli so njegovi težki, zlati škornji. In postavil je na mizo majoliko in postavil je na mizo gos.
»Pozdravljen,« je veselo povzel umetnik, »najprej obnoviva bratovščino, da ne bo zamere.«
Ko je bilo to storjeno sta načela gos, in potlej je prebral umetnik svojemu Martinu tisto zaljubljeno pismo, ki ga je priložila pletenici mlada gospodična korajžnih ustnic. Gromko se je krohotal sveti Martin, držal se je za široki svoj trebuh, in kakor doneča reka je šumel smeh iz njegovih ust, umetnik pa se je praskal po bradi in se zadovoljno smehljal.
Sedela sta tam za mizo in imela veliko in važno besedo.
Ko sta prebrala pismo in se nagovorila o lepi radodarni gospodični, sta jo mahnila v nebesa in načela rešetati velike in male svetnike.
»Tudi v nebesih ni vse zlato, kar se sveti,« je rekel sveti Martin. »Kakšen svetnik – ne rečem – da ne zasluži svojega mesta in zlate lune okoli glave. Takole pa primer, sveti Vrban, to ti je poštenjak, on je dober vinski varuh, ampak je pa Že nekaj tako pasjih svetnikov, ki M vedno le gromeli, se kremžili in pretili s točo. O, to so kajoni! Če so na zemlji pretrpeli svoje bolečine, saj so zato zdaj na gorkem v nebesih, in naj puste ljudi lepo na miru, če jim že nočejo pomagati.«
Takole sta moževala in trkala in pila.
In sta pila kasno v noč, in se je zgodilo, da sta se oba zvalila pod mizo.
O, srečni kmetje, srečna vas, ki imaš svetega Martina za patrona!