Pav v mesečini
← Pot skozi noč | Pav v mesečini (Človek in noč) Miran Jarc |
Vrnitev (Jarc) → |
|
Vesoljnega vodometa mesečina šumlja, šumlja
na bajne pokrajine mojega srca,
iz bilke, iz rože, iz vej kipi za vzdihom vzdih,
v srebrne daljine lije vsemirske žeje dih.
In ko je bila časa duše polna bisernih snov,
je v prostorje tiho zvenečih zlatih zvonov
pav zaklical v noč. — —
Krik njegov bil je misli suličaste zasmeh:
»Kaj si lažeš opojnost v dveh,
saj si sam,
sam,
in ona odšla je bogvekam.«