Puopč, ki je imel rad oblake

Živel je reven puopč, ki je imel rad oblake. Kadar je imel čas, in ker je bil pastir, ga je imel veliko, je gledal vanje. Pa mu je kraljica oblakov, na kresno noč, iz hvaležnosti podarila enega. Bil je majhen in zelen, tak, da ga še nobeden ni videl. Da bi mu ne ušel, ga je imel na špagi privezanega. Če je pripekalo sonce, se je puopč kar v njegovo senco umaknil. Ko pa je potreboval osvežitve ali da ga je žejalo, je samo trikrat špago potegnil in že se je ulil dež. Kadar pa je hotel kam oditi, se je na njega usedel in rekel: »Hiii …!« Tako je z njim letel nad hribi in dolinami. Kadar pa je hotel spet na zemljo, je rekel samo: »Uooo … uoogaa! …«

Pa je prišla jesen in oblak je porjavel. Ko pa je prišla zima, je čisto posivel. Ob prvi burji pa je razpadel v sneg in na tla padel. Tako je puopču ostala samo špaga in lepi spomini na tiste dni, ko sta z zelenim oblakom obletela vse te hribe in doline. Ker pa oblaka ni več, je pravca šla preč.

Golo Brdo, 1953