Pavle
| Pavle. Slika iz življenja ljubljanskih beračev. Ivan Tavčar |
Podlistek je bil objavljen pod psevdonimom —r.
| |||||||||||||
»Baron« me je seznanil ž njim.
Z »baronom« sva bila namreč uslužbena v tukajšnji odvetniški pisarni, »baron« kot stenograf, jaz kot koncipijent. Prilično pred letom dnij se nekega petka odpro pisarniška vrata, in v sobo stopi okoli sedemdeset let star mož, proseč milodara. Oblečen je bil v moderno zimsko suknjo z zavratnikom iz kožuhovine — a suknja je bila zelo oguljena, brezdvomno milodar — opasan je imel višnjev predpasnik, kakor jih nosijo naši delavci, na glavi pa klobuk, ki je bil nekdaj črne barve in trde oblike, táčas se pa barva ni mogla razpoznati več, saj je bil mehak, zlomljen, vulgo »pokloftan«.
»O, Pavle«, ga pozdravi »baron«, seže v žep ter mu podari šestico; tudi jaz mu podarim malenkost.
Mož se lepo zahvali, zagotavljaje naju, da bo molil za naju, češ, »da Vas bo Bog rad imel in pa ljudje« — ter odide.
»Ti, baron«, poprimem besedo, »kdo pa je tale Pavle? Vidva sta, kakor je videti, znana?!«
»Pavle je penzioniran mestni delavec in se živi z milodari«, odvrne baron. »Poznam ga, saj sva oba s Poljan doma.«
In odtistihmal je bil Pavle vsak petek gost v naši pisarni.
Nabral je precej denarja, kajti »baron«, solicitator in jaz sva mu dajala vedno po šestici; saj mož nam je bil simpatičen.
Če pa me kdaj v pisarni ni dobil, me je pa prihodnji petek opomnil: »Gospod, že 14 dni se nisva videla«, češ, daj mi dvakrat svoj obolus!
In vedno se je zahvaljeval, da bo molil za nas, »da Vas bo Bog rad imel in pa ljudje«, samo enkrat je rekel, da bo molil za nas, »da Vas Bog ne bo nikoli frdamal.«
To je bilo pa ravno tisti petek po znani Lampetovi obsodbi!
Dober finančnik je bil Pavle — škoda, da ni bil kapitalist — nobenemu izmed mnogoštevilnih svojih ljubljanskih kolegov in koleginj ni zinil besedice o tem, da se v naši pisarni da kaj drobiža nabrati, dobro vedoč, da bi se bila potem tista desetica repartirala — če bi sam dobil mnogo klijentele svoje vrste — in da bi nanj mogoče odpadel komaj krajcar! Nekoč ga vprašam:
»No Pavle, koliko pa naberete ob petkih?«
»Gospod, če je slaba«, mi odvrne, »tri goldinarje. Zato pa tudi v ubožnico ne grem.«
S tremi goldinarji, mislil sem si, pa Pavle že lahko cel teden izhaja; obleko ima priberačeno, stanovanje ima zastonj pri nekem posestniku na Poljanski cesti v svislih nad hlevom, torej mu ti trije goldinarji ostanejo za hrano in se lahko vsak dan pošteno najé.
A temu ni bilo tako, kakor sem izvedel.
Šest dni v tednu je bil Pavle berač, šest dni je stradal, en dan je bil pa gospod, in ta dan je bil petek popoludne.
Ob petkih ob dveh popoludne je Pavle ustavil svoje »poslovanje« ter se zaletel na obed v gostilno »pri Štefanu« za frančiškansko cerkvijo.
A tega dne se ni zadovoljil s kotičkom pred kuhinjo, kjer je druge dni povžival kosilce, ki mu ga je podarjeval milosrdni gostilničar, — Pavle je zahajal ob petkih v gostilniško sobo, sedel oblastno za mizo k svojemu kolegi »Taužentflik« — zakaj se mu je tako reklo, pové ime samo, — in moško ukazal liter vina. Ta dan je bil Pavle gost, a ne prosjak!
Nato si je Pavle privoščil pošteno kosilo, juho, meso z dvema prikuhama ter pečenko s solato, in to opulentno kosilo je zalil še z drugim litrom in si zapalil viržinko — med tednom je Pavle žvečil čike, ki jih je nabral na cesti.
Med tem je kazalec na frančiškanski uri na štiri, in Pavle je sklenil »južinati«; ukazal je kranjsko klobaso z zeljem. Povživši jo, začutil je zopet žejo — menda je bila klobasa preslana — in zopet je stekel liter po grlu — razume se, da ne vode.
Približala se je ura šest; čas je bilo večerjati; Pavle si je mislil, ker sem že tukaj, bom pa še večerjal ter si privoščil za večerjo pečenko s solato ter jo zalil s četrtim in zadnjim litrom. Oblastno je poklical natakarico ter plačal — a ne s krajcarji, te je nesel v neko trgovino zamenjat — ter se gugal v svisli na Poljane spat.
Tako je živel Pavle dan za dnevom — šest dni je stradal, sedmi, v petek pa jedel.
Tega principa se je držal, odkar je bil za delo nesposoben, izneveril se mu je samo na binkoštni petek letos, in to je bila njegova smrt.
Ta dan namreč ob dveh ni šel kosit k Štefanu, temveč si je denar — naberačil je bil precej, saj je dobil v naši pisarni »za praznike« preko krone — za Binkošti prihranil.
Binkoštno nedeljo je jedel z veliko žlico »pri Štefanu«, pil pa menda tudi iz velike merice, kajti bil je tako pijan, da je padel v svojem stanovanju na Poljanah iz svislij skozi »trahtar« v jasli ter obležal mrtev.
Binkoštni torek so nesli nepobarvano surovo krsto — priprosto zbito iz štirih desk — k Sv. Krištofu; krsti ni sledil nihče, in če si radoveden vprašal, kdo ima tako žalosten pogreb, odvrnili so ti nosilci krste: »To je bil Pavle, bivši mestni delavec. Preveč ga je imel, pa se je ubil!«