Pavle in njegova punčka

Pavlé in njegova punčka.
Carinarska dogodivščina.

France Žvenkelj
Izdano: Slovenec št. 252-255, 1921
Viri: dLib 252, 253, 254, 255
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kmetič Pavlé izpod Ljubne gore je dobil brzojavko iz Nemškega Gradca. Še nobene ni nikoli dobil in ta prva in edina mu je razodela, da mu je umrla teta v Gradcu.

«K pogrebu moram«, je govoril svoji ženi in sedel za mizo v pozno noč ter svalkal brzojavko med prsti.

«Ali misliš, da te je kaj postavila v testament?«

«Tega ni storila, saj ima sina in hčer.«

«Pa nikar ne hodi. Doma pojdi k maši zanjo.«

«Ampak če bi me po Nemškem Gradcu opravljali, češ, brzojavili smo in mu veleli na pogreb, pa ga ni, srovaka, ali bi te ne bilo sram?«

«Pa pojdi.«

«Zapravil bom seveda nekaj.«

«Pa nikar ne hodi.«

«Če mi pa ti napraviš brašno za pot, zavoljo same vožnje nas tudi ne bo kraj.«

«Kaj tista vožnja; za samo kožo od slepe lisice, ki je zvitorepa našla pot v tvojo past, si dobil toliko, da se pripelješ tja in nazaj.«

«Saj res. Lojzka, ti imaš vedno prav. Kar pripravi.«

Zjutraj je Pavle na vse zgodaj oprtal nahrbtnik. Še čisto gorka pečena kokoš ga je grela na hrbtu prav do živega, v njeni družbi so tesno skrčene dremale tri klobase in pod njimi je ležala prešerna štruca na mleku zmesena in z rozinami potresena.

V Ljubljani se je Pavle z vso težavo doprešal do policije, da bi dobil potni list.

Pa ga mu niso dali takoj. «Kako je z davki? Ali ste jih plačali?«

«Sem in jih bom še, kar bodo napisali.«

«Ne verjamemo. Potrdilo od davkarije.«

«Za zlomka,« se je razhudil Pavle: «Saj imam živino, konja, njive — če umrjem na Nemškem — vse to ostane doma in tam poiščite, kar gre kralju.«

«Potrdilo! Z Bogom! — Kaj želite?« se je obrnil uradnik k drugi strauki.

Pavle je šel in da je srečal prijatelja izpod Ljubne gore, prijel bi ga bil za komolec in ga potegnil seboj k Figovcu, kjer bi bila na vse zgodaj pojedla kokoš in klobase in Pavle bi bil rekel: Adijo teta in Nemški Gradec. Ko pa te izkušnjave ni srečal, je šel na davkarijo.

Ko se je še tam spričkal z davkarjem in trdil, da še nikoli ni imel sekutorja v hiši, je dobil potrdilo o plačanih davkih in z njim je dobil polni list.

Pavle se je smejal v pest in si je tihoma mislil: Oj vi, cestninarji, da bi vedeli, kako sem pet koštrunov vtihotapil čez mejo in dvajset tobakov povrhu, ne bi bili zapisali; Vse plačano. Zmagonosno je bodil po peronu in čakal vlaka. «Še vas bom napetnajstil, vi cestninarji,« je sklepal hude grožnje in se odpeljal.

Pred Mariborom vstopijo carinarji.

«Pojdite ven,« mu namigne skrivnostno mož naredb.

V tistem hipu si je Pavle domislil koštrunov in tobaka, pa mu je bliskoma šinilo v glavo: Če so za menoj telegrafirali.

«Pokažite denar!«

«Prosim, jaz sem vse davke plačal.«

«Što me briga; denar sem.«

«Jaz grem k pogrebu. Teta mi je umrla.«

«Što mi če teta. Denar!«

«Kaj sem pa naredil?«

Carinar jo topotnil z nogo ob tla in potipal za pas, kjer je tičal revolver.

Pavle je s tresočo roko izvlekel listnico in jo krčevito držal v roki.

Carinar mu jo je oblastno potegnil iz rok in začel brskati po njej.

«Samo to?«

«Jed mi je žena preskrbela.«

«Odvežite nahrbtnik!«

«Saj bom vse pojedel.«

Carinar seže v nahrbtnik.

«Dobro. Naprej!« In se loti drugega popotnika.

Pavle ja zavezal nahrbtnik in se muzal. «Spet sem jih. Za pet dinarjev, ki jih imam v telovniku. Takoj jih zapijem. Kot bi jih bil na cesti našel.«

Na prvi nemški postaji pogleda, če kaj točijo. Bo. Plane iz voza in gre nad vino.

«Četrt vina!«

«Dvajset kron.«

Pavle postavi na mizo bankovec za 5 dinarov. Natakar pogleda in ponovi: «Dvajset kron.«

«Že dobro,« maha Pavle z roko. izpije in gre. Natakar se mu klanja in klanja, da se je Pavle obrnil in se mu odkril.

«Presnelo so hvaležni Nemci in vljudni, kar se da,« razlaga Pavle v vozu sopotniku. Za teh dvajset kron sem carinarja okapil in sem jih zato zapil Sedaj pa taka zahvala.«

«Kakšen denar ste pa dali?«

«Kakšen? Takega za 20 kron.«

«Jugoslovanskega?«

«Našega, seveda.«

«Ali no veste, da ta plača 200 nemško-avstrijskih kron. Natakar se vam ni zastonj klanjal. Drago vino! Po 800 K liter! Ali ga še kaj kupite po tej ceni?«

Pavle se je ugriznil v ustnico. «Prava reč,« je dvignil roko in si popravil revne brke pod nosom. V resnici ga je bilo pa strašno sram in zato se je maščeval nad sopotnikom s tem, da je bahato pripovedoval o svoji živini. Posebno je hvalil svoja konja, dasi je imel samo enega in še tisti je bil tako majhen, da so mu sosedje doma nagajali, češ, ali mu ga je Miklavž prinesel.

Pavle je brez nadaljnih sitnosti prišel v Gradec, pokopal teto in z brašnom pripravil žlahti mrtvaščino, kakor se je niso nadejali. V testament ga teta ni postavila, toda žlahta je bila hvaležna za pojedino in mu je dala od dediščine tetino kočemajko, slovenski molitvenik «Dušno pašo« in cekar.

Pavlič je zmašil kočemajko v nahrbtnik, navrh dejal dušno pašo, cekar nataknil na roko in se poslovil.

«Seveda, kakšne židane rute, take, bolj vesele barve, pa ni imela leta. Veste, saj sem hvaležen tudi za te reči, ampak za Lojzo bi rad prinesel nekaj boljšega.«

«Teta ni nosila rute«, je rekla žlahta. Po premisleku in ob spominu na pečeno kokoš in na kranjske klobase pa se je žlahta omečila in ponudila Pavletu šerpco pokojne tete.

«Sapramiš«, je potegnil Pavle sapo k sebi skozi nos in bil vesel, ko je hrestljala svila pod njegovimi rokami.

«Toda«, je dvignil pomenljivo prst nekdo izmed žlahte in ga opozoril: «Toda, skrijte to reč, da je ne zalotijo carinarji.«

«O, primojstokrat, za koštrune sem jih opeharil, pa bi jih za to smet ne bi. Vi me ne poznate. Z Bogom!«

Pavle je pomaknil klobuk še bolj po strani, kot ga je nosil ponavadi. Z dediščino je bil kar zadovoljen, zakaj, mož ni bil lakom. Napotil se je po mestu in razmišljal.

«Kočemajka — za ženo kot nalašč. V advenlu za k maši — recimo letos. Drugo leto jo pa naklene za v hlev. In šerpca! Ta bo pa samo za žegnanje na praznik Marije Udarjene ali za kako svatovščino. Pezdirjeva Hana si odklopota za palec jezika, tako jo bo trla zavist. Cekar bo pa še zame kaj pripraven, kadar nakuham jagodovca in ga bom tabernal v zelenkah kroparskim kovačem. — No in «Dušna paša« — to so bukve, da je kaj branja. Mojega Pavelčka priganja župnik: «Naj ti kupi ata molitvenik.« Sedaj ga fant ima, pa ne takega kot do sedaj, ki je komaj za revno priliko debel. Do smrti ga ne bo preril. Vse bolj mu diši bič in limanice kot branje in šola.«

Tako se je Pavle ukvarjal s tetino dediščino in postajal ob izložbenih oknih.

«Ona že ima štruco, Pavelček jo ima, še za Lojzko nekaj.«

Lojzka je bila njegov srček. Če so prišli sosedje na pomenček k njemu, je prav vselej izginil za trenotek iz hiše in vselej je prinesel v naročju triletno Lojzko ter jo pokazal možem.

«Lojzka, kaj ne, moja — moja!«

In tihi, nežni otročiček je objel ata krog vratu in smehljaje gledal po možeh.

«Bog ve, kje si dobil tega otroka, ko ga je sama ljuba dobrota, ti si pa taka grča, Pavle,« so ga jezili sosedje. In za to Lojzko je iskal Pavle štruce iz Gradca.«

Pred izložbo otroških igrač se je zagledal v lepo, veliko punčko. Plave oči je. imela, skodrane laščke, čipkaste rokavčke in pisano krilce.

«Tri sto — moja bo in Lojzkina!«

Takoj je poiskal banko in položil takega za 100 dinarjev na mizo. Uradnik mu je nabrenkal 50 takih po 100 kron, kakor jih je Pavle pod prejšnjim cesarjem presnelo malo videl.

«Preklicano so propadli Nemci«, se je kar samo od sebe smejalo Pavletu in strašno mu je bilo žal, da ni mogel s tem šupom bankovcev v krčmo pod Ljubno goro, kjer bi bil — bahač — vpričo vseh odmotal listnico in jim vrgljal pred nosom s tako rešto denarja. Pa kar ni, ni. Pavle je šel po punčko.

«Koliko ta punčka?« je vlekel za prst komija pred izložbeno okno.

«Pet sto kron!«

Pavletu so se naježili lasje.

«Hudirja«, je zaklel v srcu in računil: «Za konja sem dal dve sto kron ob razsulu — za igračo naj dam pa pet sto. Komi mu je v tem razlagal, kako punčka zaspi in kako se zbudi, da celo zajoka, če jo pritisne na trebušček.

Pavle se je spomnil Lojzke in s tresočo roko je naštel stotake. Zavili so mu punčko v papir in jo položili v cekar. Kaplja potu je prilezla Pavletu izpod klobuka, ko je stopil na tlak in šele tam je počasi preračunil, da je dal zanjo samo petdeset naših.

Saj sem za meh slepe lisice dobil desetkrat toliko in žena je rekla, čeprav vso lisico zapravim, prava reč.«

Znojna kaplja se mu je posušila in napotil se je dalje.

Prišel je do jermenarja. Komatički. sedla, uzde, vajeti — vse je blestelo skozi okno.

«Šment — lepo uzdo in vajete bi pa rabil moj šimelček. Če sem že vsem preskrbel ‚štruco‘, zakaj bi je konjičku ne.«

Stal in stal je pred oknom. —

Takule uzda in brzde, kot srebrne, da pocingljavajo, če teče. — Če je konj v glavo lep, je pravzaprav ves lep. — In še vajete — takole rumene — ljudje bi pravzaprav mislili, da je ves konj na novo oblečen. Preračunil je še enkrat, koliko ima pravzaprav denarja — in nato samozavestno stopil v trgovino.

Kmalu se je vrnil iz nje, njegov nahrbtnik se je v prodajalnici zredil in napeto dokazoval, da nad «Dušno pašo« kraljuje uzda in vajeti.

Pavle jo je mahnil na kolodvor, nič več ni postopal pred izložbami, kresal jo je po tlaku, da so iskre letele izpod peta. Perot si je želel, da bi sfrčal domov in razložil na mizo pred svojce vso to lepoto. Kupil si je vozovnico za prvi vlak — bil je brzi — za ostanek denarja si naročil goljaž in nato pokojno čakal.

V vlaku je Pavleta silno jezilo, da ni hotel nihče v pogovor. Vsi so tako nemarno dremali. Presedal se je v dolgem vozu od oddelka do oddelka in iskal razgovora.

V zadnjem kotu je sedel gosposko oblečen človek in s polodprtimi očmi motril Pavleta. Nenadoma, kot bi se bil prebudil iz sanj, si pomane oči in sede tik Pavleta.

«Kam, oče?«

«V Ljubljano,« se je razveselil Pavle.

«Od kod?«

«Z Nemškega Gradca. Teta mi je umrla.«

«Potem ste podedovali?«

«Sem nekaj. Za spomin. Sicer pa že imam tako trdno posestvo, da mi je čisto vseeno, če me kdo devlje v testament ali pa ne. Zlasti v nemški testament, če postavim prodam enega konja —.«

«Oprostite, ali imate več konj?«

«Navadno po pet. Pa tudi več in manj, kakor nanese — če prodam konja, saj bi človek za ta naš denar skoro pol Gradca pokupil.«

«Ali ste veliko nakupili?«

«Poglejte, punčko sem kupil za mojo Lojzko.«

Pavle je odprl cekar in rekel:

«Glejte, spi — pa pogleda — spi — pogleda in še zajoka — poslušajte.«

Pavle je obračal punčko in pritiskal na njeni trebušček.

«Lepa, kaj?« Vse zobe je kazal od veselja.

«Fletna je. Ali ste še kaj nakupili?«

Tujec je pogledal njegov nahrbtnik.

Pavle se je prestrašil. Presneti človek, če je v zvezi s cestninarji.

«Kako pa vi mislite, kaj poreko carinarji zavoljo punčke.«

«Luksus! Plačali boste.«

«Za permej — da ne bom plačal. Ali je to luksus, če otroku prineseš štruco z Gradca? Povejte, ali je to luksus?«

«Taka lepa punčka je luksus.«

«Ali mislite, da moja Lojzka ni lepa? Ali je to tudi luksus, za zlomka, če je lepa? Ali naj jaz otroku, ki ga imam rajši nego vseh pet konj, prinesem škatljico biksa, da si bo svoj lepi obrazek odluksal? Gospod, ali je res ali ne?«

«Kaj pa pomaga, če bi bilo res, postava je postava.«

«Že sam vem, kaj je postava. Dobro, luksus je taka reč, ki je nepotrebna. Ali ne?«

«Tako je.« «Vprašam torej, ali more kakšna postava človeka siliti, da kupuje reči, ki niso potrebne — ki so luksus, kot se pravi po jugoslovansko.«

«Postava hoče prav vso to potrato zabraniti.«

«Ni res. Zadnjič me je dobil orožnik, ko sem vozil brez luči. Zadrgnil me je za 10 dinarjev. Zdaj pa preudarite: Grem kupit svetilko za voz, da bi imel mir. Draga, kot bi bila zlata. Zjezim se. Pa pravi štacunar: «Oče, to je luksus, nanj je visoka carina — zato je tako drago.« Torej postava pravi: Luksus ne kupuj, če ga pa ne kupiš, te pa zadrgnejo. Kaj?«

Tujec se je presedel še bližje Pavleta. Zakaj mož se mu je zdel prebrisan.

«No, morda vas zaradi punčke ne bodo preganjali. Na svilo in na kako usnjato reč so posebno gorki. Tega pa skoro gotovo no nosite seboj?«

«Kako vrta vame?« je pravzaprav strahoma pomislil Pavle in mu ni izdal ničesar,

«Kaj pa kaj vi nosite seboj?«

«Jaz imam še bolj majhno reč kot to punčko, pa je veliko bolj nevarna.«

«Revolver?«

«Kaj revolver! Ko bi vam jaz smel zaupati. Vi bi mi lahko pomagali.«

«Zaupati? Meni? Če rečem, drži kot bi bilo s hudolesovo trto privezano.«

«Ne bo zastonj.«

«Potem drži za deset trt.«

«Ali uganete, kaj nosim?«

«Ne vem.«

«Denar.«

«Tega ima vsak seboj.«

«Ampak jaz imam tuji denar, tuje valute, ki so prepovedane.«

«Prepovedane?«

«Ali vam niso pregledali denarnice?«

«Aha, zatorej.«

«Glejte, pri vas jih ne bodo iskali. Imate preveč pošten obraz. Pri meni je bolj nevarno.«

«Kar sem z denarjem. Pomislite, petsto koštrunov — in še tobaka cele bale sem prekucnil čez mejo, pa me niso dobili.«

Tedaj je vstopil mlad oficirček, lep, zlikan, kot le kaj. Tujec je sunil Pavleta s komolcem.

«Potne lisline, prosim, gospoda,« se je vljudno poklonil potnikom in salutiral.

Pavle je opazoval sopotnika, ki je malomarno potegnil polni list in ga ponudil častniku.

Nato mu ga je pomolil tudi Pavle.

«Imate kaj zacariniti?« je vprašal častnik Pavleta, sopotnika pa nič, ki mu je ponudil finih cigaret.

«Ga je že podkupil,« je mislil Pavle in žal mu je bilo, da ni imel več klobas. Vse bi mu bil dal.

Pavle je vstal in pokazal cekar. «Punčko, tole punčko imam za mojo malo.«

Častnik se jo ljubeznivo nasmehnil in dejal: «Aj, lepa punčka!«

«Poglejte, spi, gleda — spi — gleda — in joka — poslušajte ...«

«Čegav je ta nahrbtnik?«

«Moj, prosim. Teta mi je umrla — staro obleko nosim — sem podedoval — saj ni nič vredno — za spomin samo —.«

Častnik je potipal nahrbtnik, salutiral in šel dalje.

Pavle je molčal, dokler ni častnik odšel. Nato se je opogumil:

«Ali ga nisem izvrstno ukanil?«

«Kaj pa imate v nahrbtniku?«

«Uzdo in vajete —.«

Za to se tu ne menijo. Ampak v Mariboru bo ta reč sitna.«

«V Mariboru? Vi me še ne poznate. Saj sem že povedal, tisoč koštrunov sem spravit čez meje.«

«Pet sto ste rekli prej —.«

«Vsega Vam ne bom naenkrat povedal. Ampak zdaj Vam razodenem: Tisoč jih je bilo. In vsi so šli čez brez carine.«

«Dobro, pa tisoč. Toda moje valute. Ali ste mož, ali niste? Dobro Vam plačam.«

Pavle je dvignil tri prste in se priveril. Sopotnik je segel v žep in mu ponudil zavitek.

«Tole zavijte v kako ruto — —.«

«V šerpco —.«

«V kakšno?«

«Za ženo sem jo kupil — židano. Veste, klobuka ji ne dovolim, šerpco naj pa nosi.«

«Židana reč je nevarna. Zato je čisto prav, da zavijete v šerpco te valute, nato pojdite tja na konec vagona, saj veste kam, in si jo lepo ovijte krog ledij. Tako unesete šerpco in valute.«

Pavle je takoj odvezal nahrbtnik in poiskal šerpco.

«Tudi usnjato reč vzemite ven in vrzite sveženj tamkajle pod klop. Bolj varen bo kot v nahrbtniku.«

Pavle je ponižno ubogal. Plaho se je oziral po vozu in stisnil uzdo in vajete v kot na tla, potem vzel šerpco in valute ter šel ven.

Nazaj grede je postajal pri oknih in pri vseh oddelkih razkazoval svoj telovnik, češ, ali se Vam kaj sanja, kaj nosim na sebi?

Ko je sedel k sopotniku, ga je vseeno zaskrbelo.

«Slišite, gospod, če me pa vseeno dobe?«

«Ne bodo Vas.«

«O tem sem sam prepričan, Pa reciva, da bi me ujeli. Ali bom zaprt?«

«Kaj še? Valute vam pobero.«

«Čegava bo škoda?«

«Moja.«

«Kaj pa naj rečem?«

«Recite — ta in ta iz Grade — izmislite si kako ime — mi je dal to reč, da jo oddam v Ljubljani na pošto. Je že naslov in vse narejeno. Seveda na takega, ki ga nikjer ni. Naredite se neumnega in trdite, da ste imeli to stvar za navadno pismo.«

«Gospod, vi ste pa kavelj.«

«Tu imate 200 kron.«

«Preveč.«

«Če jih pa srečno prinesete, dobite še 200 K.«

«Ne maram.«

«Niste tak norec, da bi se denarja branili.«

«Tisto ne.«

Vlak je zavil v predor za Špiljami.

«Sedite v kot in molčite in se delajte, kot bi spali.«

«Še majčkeno naj počakam, da preštudiram «pridigo«, ki jo bom vsul cestninarjem v ušesa.«

«Ni več časa. Le v kot.«

Pavle se je stisnil v kot, noge je skrčil predse in s petami otipaval, če so še vajeti in uzda na tleh, nahrbtnik je stisnil poleg sebe in cekar si pa postavil v naročje.

Vlak je drdral in drdral, potniki so se začeli gibati, Pavleta je pa skrbelo, da je imel vse potne roke. Ni se mogel premagati. Sklonil se je k sopotniku in mu pošepetal: «Če bi imel požirek žganja. Korajže bo treba.«

Potnik je odprl malo torbico in mu ponudil konjaka.

«Kar spravite! Jaz vas odslej nič ne poznam.«

Pavle je pil — zopet pil — in izkal korajže.

V Mariboru vstopi carinar.

«Vsi, ki imate kaj zacariniti, ven! Odpeljete se z drugim vlakom!«

Carinar je trdo izkliceval povelje, toda nihče se ni ganil. Pavleta je skrbelo, da ni vedel, kaj bi.

Carinar se je vrnil in vnovič veleval potnikom ven.

Pavle ni več vzdržal. Pograbil je cekar — in pokazal carinarju punčko.

«Ven!« mu je velel osorno.

Pavle je proseče pogledal sopotnika, ki je z globoko sklonjeno glavo mirno dremal.

«Slišite, za štruco nesem punčko!«

«Ven,« mu je pokazal carinar skozi vrata in ga pravzaprav gnal pred seboj.

Pavle je obupan prepričaval carinarja, da ta punčka ni luksus. Toda mož mu je pokazal s prstom proti carinarnici. Pavle je tekel, kolena so se mu šibila, ko je pomislil na uzdo in vajate in na nahrbtnik. Planil je ves preplašen v carinarnico:

«Gospod, tole punčko imam — poglejte samo punčko — jaz moram naprej —.«

«Pojdite se solit vi in vaša punčka,« se je zarežal nad njim zaspani uradnik.

Pavle se je zasukal na peti in drevil nazaj v vlak. Na stopnicah je postal, da se je odsopel in umiril Potem pa je šel preširno v voz, pogledal po nahrbtniku, s čevlji otipal uzdo in vajete — nato se je pa nagnil do ušesa «spečega« sopotnika in mu pošepetal:

«Presneto sem jih napetnajstil! Smo še dobri!«

Sopotnik pa ni hotel ničesar slišati. Nejevoljno je nekaj zagodrnjal in se zavil v suknjo.

Pavle pa je od veselja izpil zadnji požirek konjaka trdno prepričan, da je vse rešeno. Zazibal se je v tiho veselje in vse nadrobno premislil, kako bo pod Ljubno goro baharil sosedom.

Pred Zidanim mostom se pojavijo v vlaku vnovič carinarji. Pavleta je zazeblo do mozga.

Njegov sopotnik je pomolil brezbrižno svojo torbico carinarju, ki je površno pobrskal po njej in mu jo vrnil.

«Kaj pa vi?« se je nato lotil Pavleta.

«Gospod, punčko, glejte, tole punčko nesem Lojzki. Po so jo v Mariboru zacarinili.«

«Ni res, tam se ni ničesar zacarinilo. Vi lažete!«

«Prosim, Jaz ne lažem. Jaz sem punčko —.«

«Tiho. Čegav je ta nahrbtnik?«

«Moj!«

«Odvežite!«

«Teta mi je umrla.«

«Kaj me briga vaša teta —.«

Carinar je izvlekel «Dušno pašo«.

«Aha, tuje valute!« ga jo takoj osumil in listal po knjigi.

Pavleta je zapeklo na trebuhu — prav tam, kjer so bile valute.

«Za fantiča — mašne bukve — Bog pomagaj — ali še moliti ne bomo smeli —.«

Carinar je vrgel knjigo na klop in potegnil iz nahrbtnika kočemajko.

«Kaj pa tu spet?«

«Stara obleka?«

«Saj niste ženska.«

«Pa imam ženo, križ božji —.«

Carinar je vrgel kočemajko nazaj v nahrbtnik, potem se pa sklonil pod klop. Prav gotovo bi ne bil opazil malega zavoja, ko je bilo v vozu hudo temačno, da ni Pavletu v obupu in zbeganosti ušla beseda: «Ješ, moje uzde.«

«Tako?« zavpije carinar. «Halo! Sem! Ta človek vozi seboj usnje in vse mogoče reči!«

Prišla sta še dva carinarja.

«Što imate?«

«Punčko, gospod, tole punčko, ki je že prestala carino v Mariboru. Pa ta mož mi ne verjame.«

V tem je carinar potegnil uzdo in vajete izpod klopi.

«To je njegova punčka!«

«Tak vendar no, ali ne smem prinesti prav nič štruce otrokom? Ali imate Vi tudi otroke?«

«Što Vas briga moja deca. Pasuš!!«

«Kaj? Kaj?«

«Pasuš!«

«Ne pridušajte se nad pravičnim človekom.«

«Pasuš, jebem ...«

«Potni list dajte sem«, razlaga drugi carinar Pavletu.

«Ali sem kaj naredil?« izroča ves bled Pavle svoj pasuš.

«Oglasite se na carinarnici v Ljubljani. Tam že zveste.«

Carinarji so odvršali iz voza in odnesli potni list, Pavle pa se je sesedel v kot ves bled in plašen. Da mu ni branila misel na Lojzko, da ga ni podpihavala ničemurnost, pometal bi bil vse skupaj skozi okno. Večnost in pol je bila ta pot do Ljubljane. Muka, jeza, strah vse je vrelo v njem. Pestoval je punčko in jo stiskal k sebi, kot bi šlo za živo Lojzko.

«Ljubljana!«

«Potni list dajte sem,« razlaga drugi carinar. Zanj se ni brigal nihče, človek, kateremu je prenašal valute, ga še pogledal ni.

Pavle je oprtal nahrbtnik, nataknil cekar na roko in stisnil uzdo in vajete pod pazduho ter ves sključen šel na carinarnico.

«Gospod, zavoljo punčke so mi vzeli potni list.«

Uradnik je leno zazehal.

«To ni nič!«

Tedaj se je pojavil carinar s pasušem in pošepetal uradniku nekaj na uho.

Pri tej priči je bil uradnik predramljen iz dremavice.

«Pojdite v tole sobo!« je srepo pogledal Pavleta.

Tirali so ga v sobo in jo zaprli.

«Odpnite telovnik!«

Pavletu je padla punčka iz rok. Carinarji pa so si pomežiknili. Eden je stopil k njemu in ga otipal krog pasu.

«Kaj pa tole? Pokažite!«

«Trebuh me boli« — je za jecljal Pavle.

«Verjamem«, se zlobno zareži carinar in mu potegne šerpco izza pasa. Iz nje se izmota pismo z valutami

«Kaj pa je tole?«

«V Gradcu mi je izročil to pismo en mož.«

«Kaj je v pismu?«

«Ne vem.«

«Bomo pa mi zvedeli!«

Ročno je odprl pismo in našel valute.

«Lepo branje! To Vam zaplenimo! Napravite se! Pojdimo!«

Pavleta so vili, izpraševali in popisovali, da je bil ves zmešan sam in carinarji z njim vred. Zapečatili so pisanje in denar. Pavleta pa odslovili s punčko in [nejasno] vred.

Obrisal si je pot s čela, ko je Pavle stopil v hladno meglo in jo mahnil k «Staremu Tišlarju«, da zalije ves ta strah.

«Kaj me brigajo valute. Naj jih išče tisti kajon sam, kjer hoče,« je bil Pavle ves pogumen.

Pred Tišlarjem pa hipoma zagleda sopotnika, ki mu je nosil valute.

«Kako?«

«Ob vse ste.«

«Nič ne de. Pojdiva zajtrkovat.«

Kljub izgubi valut je tuji sopotnik plačal jed in vino in za slovo dal Pavletu še 400 kron: «Lepa hvala za trud. Izdal sem Vas jaz že v Mariboru, ko ste tekli s punčko na carino.«

Pavle ga je debelo gledal. Sopotnik pa se je nagnil do njega in mu tiho povedal: «Jaz sem nosil za en milijon takih valut seboj. Zato sem carinarje zapeljal, da so muho lovili, slona pa zgrešili. Z Bogom!«

«Oj — Vi ste kavelj!« je strmel Pavle, tujec je pa izginil.