Pavliha en dan kralj

Pavliha en dan kralj
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Pavliha en dan kralj, Mladinska igra v treh dejanjih, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto,

tipkopis, 60 strani, IN = 6805

Dovoljenje: {{licenca- Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Osebe:

Kralj
Kraljica
Kraljevič
Vzgojitelj
Pavliha
Sluga
Slina, dvorjan
Podrep, dvorjan
Vseved, zdravnik
1. sel
2. sel
3. sel
Marko, pastirček
Jerica, dekla
Trgovci iz Afrike
Čarovnik
Puntarji-kmetje
Oskrbnik
Tereza, njegova žena
Alenčica, njuna hči
Hostnik
zajčki
balet<poem>

Prvo dejanje
1. prizor

(Dvorana v kraljevi palači. Vzgojitelj in kraljevič)

Vzgojitelj:
Poskusiva zdaj torej še enkrat od kraja.
Čeprav ste zaslužili že odliko,
vam črka i kar malo še nagaja …
Zadeva res nerodna je s to piko.
Začniva znova ..

Kraljevič:
                         Meni se ne da!
Če vprašal vas bo danes moj papa,
recite, da že črke tri sva vzela.

Vzgojitelj:
Res, tri že znate. Komaj sva začela,
vsak mesec eno. Učenost velika
se vam obeta –

Kraljevič: (Vzame eno izmed knjig na mizi.)
                              Kaj pa tale slika?
Prečitajte mi rajše kakšne knjige!

Vzgojitelj: (Vzame Krpana.)
Mogoče to?

Kraljevič:
                       Za takšne nimam brige.
Ne maram je, izberite bolj mično!

Vzgojitelj:
To, mladi kralj, pisanje je odlično!
Prečitam vam – (Začne čitati Krpana.)

Kraljevič:
                           Kar nehajte! Resnično,
ni mari mi kaj nosil je kmetavz!

Vzgojitelj:
Nastopil bo še velikan Brdavs!

Kraljevič:
Pošljite mi ga sem, rad bi ga videl
na lastne oči –

Vzgojitelj:
                           Kako? Saj ga več ni!

Kraljevič:
Jaz pa ga čem!

Vzgojitelj:
                             Na Dunaju izpridil
se je pred leti, tam je zgubil glavo.
Odsekal mu jo je Martin s sekiro –

Kraljevič:
Čeprav je nima, sem ga priženite,
da vidim, če je velik res čez mero …

Vzgojitelj:
Izpolnil željo sem vam marsiktero
in storil bi za vas, vse, kar želite.
A brez glavé, kako pa naj živi?
Že davno pokopali so kosti
njegove –

Kraljevič:
                      Pa naj pride drug,
ki je kot on.

Vzgojitelj:
                      Kar ima oče slug
poslali bomo jih na vse vetrove,
da staknemo Brdavsa –

Kraljevič:
                              Zdaj pa nove
poglejva!

Vzgojitelj:
To je Ciciban.
Prav zanimiv –

Kraljevič:
             Vrzite knjigo stan!

Vzgojitelj:
Mogoče stavim nekaj vam ugank?
Sto jih je v knjigi. – Bistra vaša glava
bo razvozljala –

Kraljevič:
               Jaz ne maram zank!
To zame, res, nobena ni zabava …

Vzgojitelj:
Kaj če poskusili bi še z računi?
Napišem jih na tablo, vi sami,
jim boste brez težav na kraj prišli.
Lahko prepričan sem o tem, ni strela!
Zdaj pazite, seštejte – (napiše 1+1 = )

Kraljevič:
                       To je tri!

Vzgojitelj:
Res, mislite? Se vam mogoče zdi?

Kraljevič:
Sit sem do grla vaših bedarij!
Končajva vendar enkrat že pouk,
kot volk sem lačen –

Vzgojitelj:
                   Star sem in neuk,
da sem pozabil to! Kriv je pač glad!
O, prazna buča! Koj ustrežem rad!
Pokličem kuharja, da na uslugo
prinese vam, karkoli poželite – (Pritiska na zvonec.)
Ko lakoto si strašno potešite –
Potem brez dvoma bo prišlo vse drugo …

2. prizor
(Ostala, sluga priteče.)

Vzgojitelj:
Kaj dela kuhar? Kje se pa mudi?
Najboljših kar pri hiši je jedi
prinese naj. Od lakote medli
že kraljevič …

Kraljevič:
Zares, ves sem že preč,
odprte komaj še držim oči …

Sluga:
Beseda tukaj vsaka je odveč!
V trenotku vsa jedača bo naréd!
Postavil bom na mizo zalogaje
najbolj izbrane, kar jih zmore svet …

Vzgojitelj:
Ne besediči in odbrzi raje!
(Sluga odide.)

Kraljevič:
Od lakote umiram! Bo že kaj?

Vzgojitelj:
Samo trenutek!

Kraljevič:
              Mar umrjem naj?
Predolgo se mudi –

Vzgojitelj:
                 Saj bo vsak hip
naložil v skledo sira, masla, rib,
mesa in vse mogoče sladkarije.

Kraljevič:
Ne maram več! Naj jih kar sam povžije!
o čakanje čez glavo mi preseda …

Vzgojitelj:
Pri poslih danes naša že beseda
več ne zaleže. Vsak po svoji glavi
obrača jo kot hoče – to se pravi –
izginila s svetá je vsa pravica …

Kraljevič:
Kaj pa je to?

Vzgojitelj:
             Nedolžna golobica,
to je velika stvar! Tako recimo:
če oče vaš zdaj kuharja zadavi
pri priči, ker obeda ne dobimo –
ravnal po svoji vesti je – pravično!
Če kdo razžalil našo bi kraljično,
da je razsipna, kruta in ohola –
kar je nedvomno le lažnivost gola,
bi vsak očeta vašega proslavil,
če bi brez sodbe ga s svetá odpravil.
Če bi, postavim, kdo okrog raznašal,
da ste lenuh in velik teleban;
očitkov teh nihčè bi ne prenašal
in brez pridržka bi ukaz bil dan,
da vržejo v imenu ga pravice
v globine najokrutnejše temnice …

Kraljevič
Kaj je pravica mi povsem je jasno!
Zdaj vem in znam –

3. prizor
(Sluga priteče s pladnji, kjer ima naložene najrazličnejše jedi.)

Sluga:
Že vse imam!

Vzgojitelj:
Kod se potepate? Prišli ste kasno!
Drugič postrežem kraljeviča sam!

Sluga: (Postavlja sklede na mizo)
Napolnil sem v posodi iz kristala
jedi najboljših – Tukajle so piške,
tu palačinke, tu ocvrte miške –
v osladno to omako gnjat je pala –
tu zrezki so na ražnju opečeni,
v tej skledi so beljaki v sneg stepeni,
na krožniku je torta okrašena,
tu je solata – Prija vam zelena?
Mogoča pojde rdeča bolj vam v slast?
Z vsem môči vam postreči mi je čast…

Kraljevič:
Ne maram več, ta kuha mi preseda!
Odnesi šaro, tek me je minil!
Niti dotaknil se ne bom obeda,
če ne odneseš ga, ga bom razlil! (Zgrabi skledo.)

Sluga:
Gospod! Nikarte! Majhen le grižljaj
vtaknite v usta, da se okrepčate.
Mogoče drobno perutničko vsaj
oberete s perescem od solate?

Kraljevič:
Pospravi mi pri priči to navlako!
In več ne pridi s tem mi pred oči …
(Se obrne k vzgojitelju.)
Kako ste rekli prej? Se vam ne zdi
pravično to ravnanje?

Vzgojitelj:
                      Res napake
storili niste, vendar –

Kraljevič:
                     No, pa kaj?

Vzgojitelj:
Da bi odnesel v kuhinjo nazaj,
ko niste se jedi še dotaknili –

Kraljevič:
Ko bom spet lačen, boste pozvonili,
jaz pa bi rad –

Vzgojitelj:
                 Recite samo kaj?

Kraljevič:
Zabaval bi se –

Vzgojitelj:
                 S kom?

Kraljevič:
On pride naj!
                  (Sluga odnese jedi, vzgojitelj pozvoni trikrat)

4. prizor
(Kraljevič, Vzgojitelj, Pavliha pride.)

Pavliha: Prav ta trenutek mislil sem na vas,
ko ste pozvali me in zdaj sem tu,
pripravljen, da izpolnim vsak ukaz,
želite prosim?

Vzgojitelj:
Točno si prišel!
Gospodiču se moj pouk upira
zabave več ne najdem mu na sveti,
med knjigami najboljšimi izbira,
a kratkomalo …
 
Pavliha:
               Ni ga moč ogreti
za stvar nobeno – to zares ni šala!
Zadevo važno prepustite meni,
neštetokrat sva skupaj se igrala,
začniva torej –

Kraljevič:
Dobro, pa začni!

Vzgojitelj:
Že bolj razgiban se mi dečko zdi!

Pavliha:
Kje naj začnem? Pri repu ali glavi?

Vzgojitelj: (Se odmakne v ozadje.)
Pavliha ga nedvomno v smeh pripravi …
Tako je zadnje čase ves otožen –

Pavliha:
Kot vam je znano, gibčen sem in prožen,
postavljal se pred vami bom na glavo
tako, poglejte – (Se postavi na glavo.)
    in če ste za to,
mi prisolite brez zamer lahkó,
par gorkih krog ušes – A jaz zdržim
v tem položaju lahko še zaspim –
doklèr mi vaša visokost veleva –
brez vseh težav do jutrišnjega dneva …

Kraljevič:
Ne, ne, nikari! Dosti je tegà!
Raje povej, kaj videl si po svetu
ko meni ni mogoče priti tja –

Pavliha: Če se ravnam po králjevem nasvetu,
je boljše, da ne čujete vsegá,
ker svet je –

Kraljevič: Kakšen?
Pavliha: (Pokaže z roko.)
Takšen kot balon:
okrogel, prazen, razdeljen na dvoje –
poln razprtij, kot bil je Babilon,
in, kdor ni vajen svetohlinske hoje –
mu lahko še v koraku spodleti
da pade –

Kraljevič:
           Kam?

Pavliha:
                I, na obraz, v smetí …
Zdaj čuli ste in zbijte si iz gláve
posvetne muhe in takó bo prav!
Vaš oče, ki je gospodar postave,
je vašo pot previdno naravnal.
Prihranil vam je polno mero zlobe,
ki marsikdo v življenju jo užije.
Kaj so vam mari grde razprtije
in ljudstva nehvaležnega tegobe?

Kraljevič:
Res, ni me volja več –

Vzgojitelj:
                         Tako je prav!
Pavliha:
Po štirih lazim kakor kužek vdan.
Če hočete zalajam: hov, hov, hov,
Mar naj konjiček vaš bom osedlan?
Pa zlezite na hrbet mi –

Kraljevič:
                          Ne maram!

Pavliha:
Vam naj zapojem tisto o pomladi?
Pri njej ste se nekoč, če se ne varam,
smejali od srca –

Vzgojitelj:
Bi morda radi?

Kraljevič:
Kar odpovedal mi je ves posluh,
vsak zvok uho zdaj moje samo žali,
postal za petje sem že čisto gluh –

Pavliha:
Ej, kraljevič se danes samo šali,
norčav od sile je, ves je od muh!
Bi morda polko z mano zaplesali?

Kraljevič:
Opletajo se mi nogé v kolenu …

Vzgojitelj:
O, prav gotovo, napák ste ležali?
Kadar napravlja k slabem se vremenu,
me zbada tu –

Pavliha:
               Kje?

Vzgojitelj: (Pokaže znova.)
                       Tu.

Pavliha:
                           Ne malo višje?

Vzgojitelj:
Norčuješ se, falot, v uhó me piši!
(Ga udari po roki.)

Pavliha:
Naj bo po vašem, pa zaplešem sam!
Obračam se kot pisana vrtavka! (Pleše.)
Ste videli kaj zmorem vse in znam?

Kraljevič:
S tem ne želim imeti več opravka!
Ste videli kaj zmorem vse in znam?

Kraljevič:
S tem ne želim imeti več opravka!

5. prizor
(Ostali, Kralj, dvorjan Slina in dvorjan Podrep)

Kralj:
Pred vrati čul sem, da ste pri zabavi.
Lepo, lepo! Tako je meni prav!
Kadar s poukom sinko moj opravi,
naj se igra –

Slina:
              To znak je, da je zdrav!
Kralj:
Kar nadaljuj, Pavliha, brez bojazni!
Pokaži meni še, kaj veš in znaš.
Poznam te: v rog ugnati se ne daš
in ne bojiš ne greha se, ne kazni.

Pavliha:
Presvetli kralj, ničvreden norček jaz,
napel vse strune sem, a brez uspeha,--
Kraljiču se ne razjasni obraz,
ne spravim s šalo mu na lice smeha.
Vse je zaman –

Kralj:
Kako? Saj svoje dni
je ljubil tvoje baže umetnije.
Je mar zaspan? Ga morda kaj boli?

Podrep:
To kazno ni! Ko malo se spočije,
postane bister spet in ves igrav.

Slina:
Tako bi, visokost, i jaz dejal:
Ko sonce zjutraj v sobo mu posije –
bo kakor riba v vodi čil in zdrav.

Kralj:
Vse kaže mi, da nekaj z njim ni v redu …
Poglejte ga, od sile je opešal!
Ti dišal je obed? Si vse pojedel?

Podrep:
Mordà mu le pouk je glavo zmešal?

Vzgojitelj:
Ni se mu dalo danes, visokost!
Odklanjal vsako delo je, še branje
ga ni zanimalo …

Kralj: To je norost!
Presodite vendar njegovo stanje!
On je bolan --

Slina:
Nedvomno, to drži!

Vzgojitelj:
Ko mu prinesel sluga je obed,
dotaknil se nobene ni stvari.

Kralj:
Kaj sem dejal? To nov dokaz je spet,
da je težko bolan. - Brž po zdravnika!
Recite mu, da pride naj takoj,
da zovem ga, ker nuja je velika ...
Ves sem iz sebe!

Slina:
                Teci!

Kraljevič:
                      Ne, postoj!
Za moje zdravje ne imejte straha.
Nič mi ne manjka -

Kralj:
                   To se ti le zdi!
Kdor je pri kraju, rad se z zdravjem baha,
zdaj lezi malo in zapri oči.

Slina: (Pavlihi)
No, kaj se obotavljaš? Brž od tod!
Podvizaj se!

Pavliha:
Saj že hitim, gospod! /Odide/

6. prizor

Kralj:
Poiščite mi ženo in oprezno
ji sporočite žalostno novico,
da ne prestraši se –

Podrep:
                      Mirnó in trezno
obvestil o ukazu bom kraljico.
Naloga kruta! (Odide.)

Kralj:
Vi pa, učenik,
recite slugam, da naj vse priprave
na mizo prinesó, preden zdravnik
prične na kraljeviču preiskave.

Kraljevič: Pustite vendar, rekel sem vam že …

Kralj: Pst! Tiho, tiho! Zate ni primerno
da govoriš, to ti slabí srce.
Pomiri se …

(Vzgojitelj odide.)

7. prizor

(Ostali, Podrep)
Podrep:
Obvestil sem obzirno
kot ukazali ste bili, kraljico.
Sprejela je povsem udano, mirno,
presenetljivo žalostno novico.
Vsak čas bo tu –

8. prizor
(Ostali, kraljica)

Kraljica:
Da znala nisem, ali strašno mi je žal …
Kako je malemu?

Slina:
                Vse bo še prav!

Kraljica:
Spi?

Kralj:
      Malo je zadremal.

Kraljica:
                        Ves je bled.

Kralj:
Kali zavratne sem iztaknil sled.

Kraljica:
Če nama umre, zgubljena sva oba!

Podrep:
Zdravniška veda danes kaj velja!
Pozvali bomo slavne učenjake,
ti mu pomorejo –

Kralj:
                 Ni želje take,
da ne izpolnim je. Kdor mu pomaga
dobi od mene vse: zlatá in blága.
Karkoli poželi –
(Čujejo se koraki)

Slina:
Zdaj so prišli! –

9. prizor
(Ostali in trije sli)

Sel:
Presvetli kralj, prinašamo nečedno
novico vam, tako dolžnost veleva!
Kako ukrotimo naj drhal nevredno?
Odlóčite, nevarna je zadeva –
v deželi je upor!

Kralj:
Jaz hočem mir!
Kaj brigajo me ljudstva razprtije?
Naj se med sabo vsa drhal pobije,
vmešaval v njihov se ne bom prepir.
Jaz kratkomalo –

Sel:
Vem, da ni vam milo,
če ljudstvo nehvaležno dviga glave,
a vendar vsak dan se množi število
nezadovoljnežev –

Kralj:
Imam postave,
da tak pojav že v kali se zatre!
Kaj hočete od mene?

Sel:
V ljudstvu vre!
Kmet več ne daje plemstvu desetine,
zahteva, da se naj odpravi tlaka,
po zemlji se mu oglašajo skomine,
na moč objestno je –

Kralj:
Če stvar je taka,
pobijte puntarjev vsaj polovico,
če drugi se ne spokoré jih s silo
zmečite okovane vse v temnico.

Slina:
Tam jih vseh muh ozdravila bo smrt!

Sel:
Kakor želite, vse se bo zgodilo.

Kralj:
Vzemíte zdaj na znanje moj načrt
in ne trapajte več me z bedarijo
ničvredno –

Sel:
Upor bo v kratkem strt!
Kot ukazali ste: naj spokorijo
za drskost se objestno –

Kralj:
In še to!
Po svetu razglasite, da z glavó
bo plačal vsak, če ga upor ne mine …

Slina:
Zdaj druge kralj prenaša bolečine –

Podrep:
Dovolj, vam pravim, sicer vam drugače …

Sel:
Več ne prikažem v vaši se palači
doklèr me ne pozovete. Ves vdan
se klanjam vaši visokosti --

Slina: /  ??/ Stran! /Sli odhajajo/


10. prizor
(Ostali.)

Podrep:
Le s kakšno vam norostjo dneve pači,
ko láhko bi opravil z njimi sam!

Kralj:
Kaj briga me, kaj moje ljudstvo tlači?
Kaliti si miru srca ne dam!

Slina:
Dandanes bi že radi vsako bedarijo
naprtila na grbo vam, ta tesla!

Podrep:
Le da naklonjenost si pridobijo,
bi vam nevšečnosti pod nos nevšečnosti prinesla.  ??
Jaz jih poznam!

(Sliši se ropot voza.)
Slina:
                 Mar čujete kočijo?
Ustavila se je, zdravnik je tu.

Kralj:
Recite jim, naj vendar pohitijo!
To mučno čakanje –

Kraljica:
                   Hvala bogu!

11. prizor
(Ostali, Zdravnik Vseved in Pavliha)

Kraljica:
Kar nagrmadila je vaša veda
tekom stoletij znanja in dognanj,
jih uporábite z očmi vseveda,
nemudoma v korist in blagor zanj.

Kralj:
Če bi edinca nam usoda zlobna
iztrgala iz rok, komu oblast
mogočno izročim naj?

Vseved:
Kakšno čast
ste izkazali mi –

Kraljica:
Vsa sem turobna,
ker se bojim, da ni pomóči zanj.

Vseved:
Kje je bolnik?

Kralj:
Zbudimo ga iz sanj.

Sluga:
(Prinese priprave.)
Pripravljena gospod, je tukaj rjuha,
tu toplomer je – Mar še kaj želite?

Vseved:
Ničesar več –

Kraljica:
Kako ga žge in kuha!
Ubožec moj, previdno ga zbudite.

Vseved:
To, visokost, kar meni prepustite,
od nekdaj vajen takšnih sem stvari,
zastran tega, kar brez skrbi bodite,
obziren bom – (Ga budi.)

Kraljica:
Te mar hudó boli?

Kraljevič:
Boli? Zakaj? Saj vendar nič mi ni!

Kraljica:
No, bodi vendar dober in priznaj!
Lepo je biti skromen, ampak –

Kraljevič:
Kaj?

Kraljica:
Saj veš, da bi ti pomagala rada.
Ti je hudó? Te peče? V prsih zbada?
No, dvigni se! Kje čutiš bolečino?

Vseved:
Izmeril bi mu najprej rad vročino …/mu vtakne termometer/

Kralj:
Visoka bo, tako mi videz kaže …

Kraljica:
Kako je žejen, kar požira slino!

Kralj:
Naj se odžeja, če oko ne laže
potreben okrepčila je –

Sluga:(Mu da skodelico.)
                         Tu fino
pripravil čokolado sem –

Kraljica:
                         No, daj!
Ti mar ne prija? /Odkima/ Reci samo kaj?
Bi hotel pomarančo? /Odkima/ Kaj pa?

Kraljevič:
                                     Čaj!

Kraljica:
Prinesi brž mu čaja, počasne!
In glej, da preje volja ga ne mine,
pohiti vendar že!

Sluga:
Le da zavre … (Odhiti.)

Kraljica:
Kako junaško nosi bolečine!
Ves je predan –

Sluga: (Prinese skodelico)
Najboljši čaj iz Kine
prinesel sem, edinstven aromat!
že vonj njegov povzroča mi naslade
nepotešljive –

Kraljevič:
Nočem, jaz bi rad
izpraznil čašo mrzle limonade …

Kraljica:
Takoj bo tu! Brž teci jo iskat!

Sluga:
Prinesel mu jo bom na nos na vrat! (Odhiti.)

12. prizor
/Ostali, sluga/

Vseved: /iztakne termometer, gleda/
Normalna!

Kraljica:
          Kaj?

Kralj:
               Res kaže prav?

Vseved:
Pokážite še jezik, prosim! – (Gleda.) Zdrav!

Kralj:
Utrip srca?

Vseved: (posluša)
            Vse kakor se spodobi!

Kraljica:
                                   In žila?

Vseved:
V redu! Kdo v úho vam trobi,
da je bolan, ko zdrav je kakor riba?

Kraljica:
Saj ni ničesar še zavžil ves dan …

Kralj:
Kakšno zdravilo, mislite, bo zanj?

Vseved:
Po moje ga ozdravi –

Pavliha: (zase)
                      Šiba!

Kralj:
Katero pravite? Kaj se vam zdi?

Vseved:
Prostost mu dajte, naj gre med ljudi!

Vzgojitelj:
Do smeha mu že dokaj časa ni,
odklanjal sleherno je bil zabavo,
opazil sem, tega je nekaj dni,
na licu mu bledico kaj nezdravo …
Otožen je in nerazpoložen –

Vseved:
To otipljiv je znak, da je le –

Pavliha: (Zase) Len!

Vseved:
Verujte mi, da res je, kar vam pravim,
prevarati se z videzi ne dam,
zdrav je kot riba, za to glavo stavim!
V primerni družbi …

Kraljica:
Saj ni nikdar sam!
Obkrožamo ga sleherno minuto,
vse mu je dosegljivo, kar želi,
odrekli nismo mu –

Vseved:
                    Življenje kruto
če nične manjka mu, razen –

Pavliha: (Zase)
Soli!

(Sluga prinese limonado. Kraljevič jo odkloni.)
Kralj:
Če je tako, poslušal bom vaš glas!
Temú lahko pomóči bo! Razglas
med ljudstvo sporočim. – Kje je Podrep?
Prinesi sluga mu papir, pero,
da narekujem svoj kraljevski sklep.

Kraljica: (Izroči mošnjo denarja.)
Zahvaljeni, Vseved, vzemite to!
Ti pa, Pavliha spremi ga do vrat,
in če bo treba –

Vseved:
Spet se vrnem rad! (Odideta s Pavlihom.)

13. prizor
(Ostali, Sluga prinese pero in papir.)

Slina: (Hoče vzeti Podrepu pero.)
Dovolite, vladar, moj rokopis
je bolj čitljiv –

Podrep:
Hitreje meni teče!
Brez vseh napak je sleherni moj spis …

Slina:
Poglejte ga, pustiti meni neče!

Kralj:
Kaj se prepirata? Res, neugnana
oba sta v poslih: točna in goreča
in brezpogojno meni sužno vdana.
Kot sem določil, piše naj Podrep!

Podrep:
O, hvala, visokost!

Kralj:
Napiši: Sklep!
Ne, čakaj malo! Boljše bo – objava!
Kaj meniš, Slina?

Slina:
Res, beseda prava!

Kralj:
Napiši torej! – No, si že končal?
Počasi mažeš –

Slina:
              Nisem mar dejal,
da …

Kralj:
     Tiho bodi! Kaj me v poslu begaš,
ko dajem v svet kraljevski svoj ukaz,
to vendar ni malenkost –

Podrep:
                        Kaj se kregaš!
Kdo piše lepše črke kot jih jaz?

Kralj:
Ne vtikaj v stvar se, če te ne srbi!

Slina:
O, saj bom držal jezik za zobmi!
Ne pisnem več!

Kralj:
Kar nadaljuj, Podrep!
Med ljudstvo dajem svoj kraljevski sklep:
otožnost sinova v obup me tira
in dala je povod, da se obračam
na narod svoj. Kdor reši me nemira
in mi pomaga, z zlatom ga poplačam.
Vsak dan se kraljeviču žalost veča,
nič ga na svetu več ne zveseli,
in da ne ugasne mu življenja sveča –

Slina:
Življenja sveča! Krasno, ah! Če bi …

Podrep:
Boš!
Kralj:
Kdor je zmožen, da ga razvedri
in mu veselje neskaljeno vrne,
nemudoma na dvor naj pohiti.
Če reši iz obupnega ga stanja,
brez vseh pomislekov si pridobi
naklonjenost kraljevsko, to drži!
Ker nagrajen bo, kot se mu ne sanja,
naj vsak, ki mu je kraljevič na mari,
besede te pretehta in prevdari!
To vam sporoča kralj vaš in vladar –

Podrep: (Ponavlja)
Kralj vaš in vladar …

Slina: (hoče vzeti papir)
                        Se nisi zmotil?

Podrep:
                                      Pusti no, nikar!
Zdaj še podpis kraljevi in pečat!

Kralj: (Podpiše)
Tako! … Odnesi to pisanje!

Slina:
                            Srčno rad!

Kralj: Zarana naj razidejo se sli
po vsej deželi z nujnim tem proglasom!
Kdor je nestrpen, večnost se mu zdi
trenutek vsak –

Slina: Odšli bodo pred časom!
Še preden bo zagrnil zemljo mrak,
bo obveščen o vaši želji vsak! (Odide.)

Zastor
II. dejanje
1. prizor

(Pred oskrbnikovo hišo. Jerica obeša perilo.)
Tereza:
Nemarnica, predolgo se mudiš!
Lahkó bi že pred zoro vse oprala.
Če ne pokličem te, kot klada spiš
do jutra poznega.

Jerica:
Gospa, saj vstala
pred zoro sem, ko čula sem na vasi,
da petelinčki prvi so odpeli.

Tereza:
Predobro te poznam! Nič mi ne kvasi,
kar išči jih, ki bodo ti verjeli!
Nemarnost tvoja spati več ne da mi,
lenoba si, to si v uhó zapiši!
Če ti ne lazim zmerom za petami,
postavljeno je vse na glavo v hiši!
Kakšne so srajčke naše gospodične?
So mar oprane? Fej! – In ta prtič?
In moje rute? So mar čiste, lične?
Vse zmečem v glavo ti, kar je za nič.
Poberi se od tod še to minuto!
Lepo plačuješ milo mi za drago!
Ti nehvaležnica –

Jerica:
                  Na vašo ruto
posebno sem pazila …

Tereza:
                      Srce blágo
bi rada hlinila mi, pritepenka!
Že poskrbim, da te gospod spozna!
Pri priči greš odtod –

Jerica:
                       Usoda grenka!
Nikjer ne najdem toplega srca!



2. prizor

(Prvi dve, Alenčica)
Tereza:
O, hčerka draga, kaj si mar že vstala?
Ogrni se, saj jutranji ti hlad
utegne škoditi. Si dobro spala?
Si z zajtrkom si potešila glad?

Alenčica: Nasitila sem, res, se temeljito,
pojedla v postelji sem že potičko.
Oče prihaja! V roki nosi ptičko.
Gotovo moja bo –

Tereza: O, čudovito!
Kaj neki ga pred časom je prignalo?
Zakaj spremenil bil je svoj načrt?
Kaj to pomeni? (Jerici) Brž odtod, budalo!
In glej, da bo kot sneg očiščen prt!


3. prizor
(Tereza, Alenčica, Oskrbnik. Jerica posluša za grmom.)

Tereza:
Si že nazaj?

Oskrbnik:
Kakopak! Mar novice,
ki kralj jo je poslal bil med ljudi,
še niste čuli? Kar povem vam v lice:
na dvoru bo sprejeta najina hči.

Tereza:
Za boga! Kaj? Kako? Je li mogoče?
Brž vse povej! Nič nama ne prikrij!
Saj so ti znane moje želje vroče,
samo če res je?

Oskrbnik:
Res, ta bosa ni!
Od ust do ust novica gre po sveti,
ki jo razglasil kralj je med ljudi:
ker kraljeviču dolgčas je živeti,
naj ga, kdorkoli more, razvedri.
Prav vsak, ki hoče njega želji vstreči,
naj se nemudoma na dvor poda
in – če mu pojde vse lepo po sreči,
naklonjenost kraljevsko v žepu ima
za večne čase –

Tereza:
                Če tako stoji
zapisano, bo nama láhko vstreči,
saj imava hčer, ki čudežno je zala,
le če se bo na dvoru prikazala,
nihčè ne bo po lepši hotel seči.
Brez straha sem –

Oskrbnik:
                   I mene ne skrbi!
Samo ko bo se malce nasmejala,
očarala kraljíča bo na mah,
in ko mu bo še tole ptičko dala –
preverjen sem, da mine ga preplah.

Tereza:
Takoj pričeli bomo vse priprave,
da jutri že odrinemo na pot.
Kje se potepa Marko?

Alenčica:
Gnal je krave.
  
Oskrbnik:
Pokliči ga! Naj vrne se falot!

Tereza:
Hitreje naj se Jerica zasuče,
predolgo se na vodi že mudi.
To vam je križ! Te trde kmečke buče,
vsa pamet sproti iz glave jim spuhti.

Oskrbnik:
Zapreže konje naj, da gremo v mesto
nakupovat najnujnejših stvari. (Alenčica odide.)

Tereza:
Oblekli bomo Lenko kot nevesto,
da vsak obračal bo po njej oči.

4. prizor

(Oskrbnik, Tereza)
Tereza: (Ogleduje kletko.)
Kje si ga dobil?

Oskrbnik:
V mrežo sem ga vjel.
Že nekaj sem večerov mu nastavljal,
v jasminovem grmičevju je pel,
zdaj v kletki bo pomladno noč proslavljal.
Privadil se bo –

Tereza:
                 Meniš, da se bo?

Oskrbnik:
Pri kraljeviču mu ne bo hudó.


5. prizor
 /Prejšnja, Alenčica/

Alenčica:
Prec bosta tu.

Tereza:
               Je Jerica oprala?

Alenčica:
Pravi, da je.

Tereza:
              Gotovo nametala
umazano nazaj je vse v čebriček.

Oskrbnik:
In Marko?

Alenčica:
          Pride. Ušel mu je teliček,
ko ga vlovi, tako sem ukazala,
naj pohiti –

Tereza:
               Mar nisem vam dejala,
kaj vse za našim hrbtom se godi?
Bog ve, kedaj se bosta prizibala?

Alenčica:
Saj že gresta.

Tereza:
               Se jima mar mudi?


6. prizor
/Ostali, Marko, Jerica/

Oskrbnik:
Postal si res že pravi potepuh!
Namesto, da bi pasel, se igra!
Kaj če mu krava v deteljo zbezlja?
Še mar mu ni – za vse je slep in gluh!
Primažem ti par gorkih, da boš znal,
kdo je gospod pri hiši, kdo pastir.
Ti smrkavec! /Mu da zaušnico/

Marko:
Saj nisem bil nikjer!
Ušel mi je teliček, ko sem gnal …

Tereza:
A ta bi rada ves dan v vodi stala!
Nikamor se tej avši ne mudi!
Lovila ribice in se igrala,
grofica, kajpak –

Oskrbnik:
Ušesa ji navij!

Jerica:
Poglejte, saj sem čisto vse oprala,
perilo tam na plotu še visi –

Tereza:
Bi rada, da bi s tabo še mencala?
Princesa, ne pa bajtarjeva hči!
/Jo udari./
Na soncu se kaj hitro posuši,
glej, da boš zlikala in naravnala
do pičice natančno, sicer ti …

Jerica:
Vse bo, gospa, kot ste mi ukazala,
potrudila se bom, res, kar se da,
le da vam vstrežem …

Tereza:
Nate nič ne stavim,
se že poznamo …

Jerica:
Rada res bi, da …

Oskrbnik: (Pokliče v ozadju.)
No, bo že kaj?

Tereza:
Saj se takoj odpravim!
(Jerici) Ti pa že veš –

Marko:
Vas čakajo, gospa!

7. prizor

(Marko, Jerica)
Jerica:
Zdaj sva samá, zahvaljena nebesa!
Do mraka jih ne bo –

Marko:
                      Kam so odšli?

Jerica:
Pogovor sem prestregla na ušesa,
vse ti povem, le če boš molčal mi?

Marko:
Bom kakor grob!

Jerica':
                Po svetu gre novica,
da kraljevič na moč se žalosti,
vsak, kdor mu spravi smeh na mlada lica,
deležen bo nečuvenih časti.
Dobil od kralja bo vsegá v zameno:
zlatá, srebra, obleko dragoceno –
če pa imel bo zlato krono rajše,
snel si jo z gláve bo –

Marko:
                         Ah, beži! Kaj še!
Kdo ti je tvezil takšne?

Jerica:
                         To drži!
Že jutri gre na dvor domača hči,
da kraljeviča prva v smeh pripravi.
In da vso stvar uspešneje opravi
ponese tole ptičko njemu v dar,
ki v kletki tam visi –

Marko:
                         Ne, ne! Nikdar!
Saj to je slavec, njega že ne dam!
Neštetokrat sem ga poslušal v noči,
ko žalosten sem ležal v hlevu sam.
On v kletki? Ne! Jaz moram mu pomôči!
Spustim ga, naj zleti!

Jerica:
Nikar! Joj!
Sam gospodar ga je za hčerko vjel,
da ga ponesla bo na dvor s seboj.
Če ga ne najde – to bo vpil in klel,
znal bo takoj, da le midva sva kriva.
Kaj šele ona? O, saj jo p oznaš!
Ubije naju, če ga izpustiva.

Marko:
Ne vbraniš mi! Če uiti mu ne daš,
nikdar ne bova skupaj več orala.
No, pojdi stran!

Jerica:
                 Ne bom ti ptičke dala!

Marko:
Izpusti, pravim, sicer jo dobiš …

Jerica:
Ta je pa lepa! Zdaj še ti groziš?

Marko:
Brezsrčna si, kot ta golazen v hiši,
ki naju noč in dan samo pretepa.
Naj mar še slavček žrtev bo pohlepa
brezmejnega? – Zares v uhó me piši!
Pri priči ga spustim! Nič ni mi mar!
Poleti! Srečno! – (Odpre kletko.)

Jerica:
O, nikar! Nikar!
Zgubljena, Marko, vedi, sva oba!
Resnica se bo kmalu izpolnila,
čim bosta prazno kletko zapazila,
tepena bova z bičem kar se da.

Marko:
Naj vendar enkrat se vse to konča!
Zbeživa proč od tod! Kaj bi čakála?
Užila polno mero sva gorjá –

Jerica:
Kam bi brez vsega se na pot podala?

Marko:
Mar vpraša ptiček koga, kam in kod?
Svobodno si izbira svoje kraje.
Kamor vzleti, tam najde dom povsod –
Da bil bi vjet? Ne, on pogine raje!

8. prizor

(Prejšnja dva, kmetje-tlačani)

1. kmet:
Pozdravljena! So mar doma gospod?

Marko:
Odšli so rano v mesto za nakupi.

Jerica:
Gospa je prav tako šla z njim na pot …

2. kmet:
Spet so po vodi splavali nam upi!

1. kmet:
Do grofa si gremó iskat pravice
če ne usmili se nas oskrbnik
in ne odpravi hude te krivice,
s katerimi nas tepe ta krvnik.

3. kmet:
Pošteno mu dajémo desetino,
kadar ukaže, pridemo na tlako,
priganja nas kot vpreženo živino –
nič ni mu mar, še v jajcu najde dlako.

4. kmet:
Za turške davke nas birič priganja,
odrine naj mu jih že vsak berač,
da kruha stradamo, se mu ne sanja –

3. kmet:
Naj stisnemo pasove si od hlač,
pogine naj tlačan –

4.kmet:
Kaj mu je mar!
Njegova malha polna ni nikdar!

2.kmet:
Če mernik žita, revež utaji,
da bi otrokom lačnim kljun zamašil –
nemudoma že valpet poskrbi,
da se bo puntar v grajskih ječah znašel.

3. kmet:
Za kmeta več nobene ni postave,
z nogami staro pravdo pes tepta,
iz dneva v dan se večajo težave –

1. kmet:
Le vkup, uboga gmajna!

Vsi kmetje:
                       Ta velja!

9. prizor

(Marko, Jerica)
Marko:
Si slišala? No, zdaj pa veš in znaš.
Le da čimprej odrineva odtod!
Poveži v culo vse, karkoli imaš,
še preden vrne z mesta se galiot.

Jerica: (Gre v hišo.)
Takoj bom tu!

Marko:
               Ničesar ne pustim:
pastirsko palico in moj klobuk – (Sname s klina.)
Samo od Belka še se poslovim,
bil je vsekdar moj najzvestejši drug. (Gre za hišo.)

Jerica: (Pride iz hiše s culo v roki.)
Le stran od hiše! Če nas najde tu,
ubije naju gospodar pri priči …
Pred mrakom lahko pridejo domov –
Hej, Marko, Kje si?

Marko:
Tak nikar ne kriči!
Oprezna bodi, da ne pride kdo,
ko se odpravljava skrivaj od doma.
Le psička sem pogladil za slovo –

Jerica:
O, naj še Belko z nama v svet poroma!


10. prizor

(Isto prizorišče, večer,
Oskrbnik, Tereza, Alenčica)

Oskrbnik: (Pride iz ozadja na dvorišču.)
Izprezi konje, Marko, in napoji!
Le kje tiči mi ta peklenski vrag?
Čuj, Jerica! Na vozu so zavoji,
odnesi jih! – (Se ozira.) Nikogar ni na prag?
Kaj to pomeni?

Tereza:
Vidiš, tička zvita!
Pokorščino mi hlinita v obraz,
ko pa odnesem šila in kopita –
že veseljačita ves čas. (Zapazi perilo.)
Za božjo voljo!
Saj še vse visi!
Počakaj, mrha, plačam ti pošteno!
Izpraskala ti z nohti bom oči,
pa če pogineš prec, mi je vseeno!

Oskrbnik:
Ko prideta opravim z njima sam,
do smrti pomnila bosta klofute.
(zakliče v ozadje) Alenčica! Ostani malo tam –

Tereza:
Čakala ju ne bova ni minute!
Odnesla v hišo sama bom prtljago,
ti pa, izprezi in odženi v hlev.
Ko se prikaže, zapodim nesnago –

Oskrbnik:
I Marku ne ostane hrbet cel! (Odide k vozu.)

11. prizor
(Tereza, Alenčica)

Alenčica: (Hoče v hišo.)
Kaj pa je to? Zaklenjena je dver.
Ključ? Tu pod pragom. Mar odšla sta, mama?
In kletka – prazna! Ptičke ni nikjer!

Tereza:
Tatova! Podleža! Pokažem vama!
Vsa sem iz sebe! Sapo mi zapira!
Česa vsega ni zmožna ta svojat!
O, nehvaležnost njuna v grob me tira!
Umrla bom!

Alenčica:
           Ko prideta mi spat,
ju bomo vjeli in zaprli v klet.

Tereza:
Ne bom ju izpustila za ves svet,
dokler ene bosta črna od čakánja
prosila na kolenih odpuščanja!

Alenčica:
Stopiva v hišo! Čakajva do mraka,
mogoče vrneta se do takrat.
Če ne, greva –
Tereza:
Jaz? Niti ne koraka!
Nikamor ju ne pojdeva iskat!

12. prizor

(Oskrbnik, Tereza)

Oskrbnik: Popihal je še Belko jo, capin!
Kdo neki ga z verige bil je snel?
O, le počakaj me, ti pasji sin,
naložil ti jih bom –

Tereza:
                      Boš mar verjel?
No , stopi bliže in poglej!

Oskrbnik:
                            Ojoj!
Odprta kletka, slavček izpuščen!
Kaj sta sleparja vzela še s seboj?

Tereza: Nedvomno je bogat bil njihov plen!
Oskrbnik: Stopiva noter! To bo razdejanje!
Tereza: Plačilo za usmiljeno ravnanje!
Zastor.

1. slika ??



SE NADALJUJE