Pedenjčlovek-laketbrada

Pedenjčlovek-laketbrada
Pripovedke za mladino
Fran Hubad
glej tudi: Pedenjčlovek Laketbrada
Spisano: Mateja
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Pedenjčlovek-laketbrada

Slovenska

Po Valjavcu.


Živela je nekdaj siromašna mati; imela je tri sinove. Hodili so na delo. Ko niso imeli nekega dne drugega posla, pošlje jih mati v šumo po drva. Naj starejemu sinu da purana ter mu reče: „Idi v šumo po drv; ko boš lačen, speči si purana". On gre, zakuri ogenj pa si peče purana. Pride Pedenjčlovek-laketbrada (bil je možiček komaj eno ped visok, imel je pa brado laket dolgo) in ga praša: „Deček, kaj delaš"? — „Purana (si pečem, bom jel". Pedenjčlovek-laketbrada pa zgrabi purana in ga odnese. Naj stareji sin pride žalosten in lačen domu in pove, kaj se mu je zgodilo.

Drugi dan gre drugi brat v šumo in pravi sam pri sebi: „Bom videl, ali bode vzel purana tudi meni"! Pride v šumo, naseka si drv, speče purana. Komaj je bila gotova pečenka, pride Pedenjčlovek-laketbrada, mu jo vzame in zbeži. Revež pride lačen domu in pove, kaj se mu je zgodilo.

Tretji dan gre tretji brat v šumo. Vzame sekiro in seka drva. Ko postane gladen, speče si purana. Ko je bil spečen, pride Pedenjčlovek-laket¬brada in hoče vzeti purana. Deček ga pa zgrabi za brado in ga praša, kaj hoče s pečenko. ,,Jel bom", odgovori Pedenjčlovek-laketbrada. „Ne boš", pravi deček. Začneta se ruvati, deček pa zgrabi sekiro, razkolje bukvo, dene brado Pedenjčlovekovo v razpoko in potegne sekiro vun, da je obtičala brada njegovega nasprotnika notri.

Vesel priteče deček domu in pove bratoma, kaj je storil onemu človeku. Vsi trije grejo v gozd, pa ne najdejo ne bukve ne človeka. Ali bukev je bila razrila zemljo, koder jo je vlačil Pedenjčlovek-laketbrada. Gredo po sledu, pa pridejo do neke jame; v njo je peljal sled. Bratje pomišljujeje, kako bi mogli v jamo. Najmlajši pomisli nekoliko in reče: ,,Pojdimo vsak na eno stran, poprosimo naše sosede za vrvi in pridimo nazaj". Tako store in prineso kmalu vsak eno vrv. Zvežejo jih vkup. Stareja spustita mlajšega po vrvi v jamo.

Ko pride do dna, v podzemeljski svet, da bratoma znamenje, naj počakata, da se bo ogledal.

Gre dalje in dalje pa pride do sela, kjer so plesale devojke kolo. Pride do njih ter jih pozdravi: „Pomoz Bog, kolo devojačko! Ali ste vidile iti tu mimo Pedenjčloveka-laketbrado"? „Vidile smo ga; vlekel je bukev za seboj"! Naj mlajše dekle stopi k njemu, mu da oreh in reče: „Le pojdi dalje, boš že zvedel kaj imaš početi žnjim":

On gre in pride v drugo selo, kjer so tudi plesale deklice kolo. On jih vpraša: „Pomoz Bog, kolo devojačko! Ali ste vidile Pedenjčloveka-laketbrado"? One mu odgovore: Vidile smo ga, bukev je vlekel za seboj"! In zopet stopi k njemu naj mlajša, da mu lešnik in reče: „Le pojdi dalje boš že zvedel, kaj imaš početi žnjim"!

Gre dalje in pride v tretjo vas. Tudi tu so plesale deklice kolo. On jih pozdravi in reče: „Pomoz Bog, kolo devojačko! Ali ste vidile Pedenjčloveka-laketbrado"? One mu odgovore: „ Vidile smo ga, vlekel je bukev za seboj"! Naj mlajša stopi k njemu, mu da jabelko in reče: „Pojdi k temu človeku. Ko prideš v hišo njegovo, boš našel na mizi skledo polno strupa, vrzi jo na tla, da se razbije. Človek se bo boril s teboj. Če vidiš, da bi te nadvladal, vzemi tri četrtine oreha in pojej jih, eno pa vrzi proč. Če bo on še močneji kakor ti, vzemi lešnik; pol jedra pojej, pol ga pa vrzi proč. Če pa čutiš, da si še slabeji od njega, razrezi jabelko na štiri dele, jednega pojej, tri pa vrzi proč, onda ga boš premagal. On te bo prosil, da bi ga ne tepel; ali ti ne vzemi drugega, kakor prstan, kteri ima na desni roki. Če ti ga ne bo hotel dati, tepi ga tako, da ti ga bo dal".

Mladeneč se odpravi na pot, pride do hiše Pedenjčloveka-laketbrade in najde njegovo mater na pragu. Vprašajo, kje je Pedenjčlovek-laketbrada. Mati mu odgovori, da spi. Na to stopi mladeneč v sobo, zgrabi skledo z otrovom in jo vrže na tla, da se razdrobi. Potem pa kliče človeka: „Oj, Pedenjčlovek-laketbrada, uslani"! Še le v drugo se mu oglasi in godrnja: „No, no"! Vnovič ga pokliče in reče: ,,Pedenjčlovek-laketbrada, ustani"! Pedenjčlovek-laketbrada mu pa odgovori iz postelje: „Ako ustanem, za te ne bo dobro"! Mladeneč pa zavpje zopet: „Oj Pedenjčlovek-laketbrada, ustani, da se boriva"!

Pedenjčlovek-laketbrada ustane iz postelje in začneta se boriti. Skoraj bi bil premagal mladenča; ta pa vzame oreh, poje tri četrtine, četrtino pa vrže proč, sne še pol lešnika in čtrtino jabelka pa se sprimeta zopet. Kmalu zmaga mladeneč in začne tepsti nasprotnika. Ta ga pa začne prositi, naj ga ne bije. Da mu da kar hoče, purana, ktera je bil vzel njegovima bratoma, zlata in srebra, ko¬likor more nesti. Mladeneč pa reče, da neče drugega kakor prstan z njegove desne roke. Pedenjčlovek-laketbrada mu pa odgovarja, da prstana ne more dati. Zato ga tepe mladeneč tako dolgo, da potegne prstan s prsta in ga vrže na tla.

Mladeneč pobere prstan, si ga natekne na prst in gre. Pride v vas, kjer so plesale deklice kolo, zahvali se naj mlajši za dober svet in si jo vzame za ženo. Po poroki se odpravita na njegov dom. Na potu ga prosi žena vedno za prstan in tarnja tako dolgo, da jej ga da. Ko prideta na mesto, kjer je visela še vrv, po kteri je bil prišel doli, potegne mladeneč za vrv, da bratoma znamenje in ona dva potegneta naj prej njegovo ženo na svet. Žena jima pa pokaže prstan in jima pove, kako moč ima. Čudno se je zdelo mladenču, da brata vrvi tako dolgo nista spustila zopet doli. Ko spustita toraj vrv, priveze kamen zanjo in brata ga potegneta kviško. Ko ga pa privlečeta do pol višine, prerežeta vrv in kamen pade v globočino, da se razdrobi na kosce. Mislila sta nečloveška brata, da je njen brat na vrvi. „Bog ti moj mili, tako bi bil pal jaz doli, tako bi se bil razdrobil, ko bi mi Bog ne bil dal pameti", misli mladeneč sam pri sebi. Revež ni mogel na svet; žalosten se vrne pa pride pod visoko drevo. Mimo drevesa tekla je velika voda, pod drevesom ležalo je devet kamenčikov, na drevesu bilo je gnezdo, v gnezdu ležalo je devet mladih ptičkov. Na enkrat priplava po vodi velik som in hoče požreti ptičke. Mladeneč pa pobere hitro kamenčke, jih vrže somu v gobec in reši ptiče. Ko prileti starka domu, vidi, da so njeni mladi še vsi živi; praša toraj dečka, kaj hoče zato, da ji je rešil mlade. Dečko jo prosi, naj ga spravi iz jame na svet. Vesela mu pomaga ptica, prinese ga na svet, on vzame bratoma ženo in prstan in živi dolgo in srečno.