Penzionisti

Penzionisti Anton Adamič

Izdano:	Prosveta, 1943, letnik 35, številka 69–70
Viri:	dLib 69, 70
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Kar preko noči so ga upokojili, in njega, ki je še dokaj čil, zdrav ter vztrajen in marljiv! Matej Pokorn je pričakoval, da bo za svoje delo še žel, da bo napredoval, kajti že davno je bil to zaslužil. Upokojitev ga peče kot v nebo vpijoča krivica. Globoko je potrt in le z naporom vseh duševnih sil se vdaja v neizogibno usodo.

Matej Pokorn tesno sklepa roke na hrbtu, zamišljeno, počasi koraka, večkrat pogleda v nebo. Njegova vsakdanja pot vodi v sosednji park. Ozira se po klopeh, se obotavlja, potem prisede k dvojici znanih mu, zelo postarnih gospodov.

“No, kako je, mladi penzionist?” ga pobara oni, na kraju klopi.

“Za vami prihajam,” de Pokorn otožno.

“Se zelo dolgočasite, a?” Srednji gospod zazdeha in si otere solzne oči.

“Kako bi se? Glejte, zares grdo so me posadili na rob časa! Noge mi bingljajo doli. Bojim se, da ne zdrknem — kam? Kako bi se dolgočasil, ko je pa strah tako kratkočasen v vsaki igri.”

Upokojenci molče in kimajo. Oni s konca klopi čestitljevo stegne roke in reče:

“Vreme se obrača.”

“Menda res, mene ža trga,” potarna sosed in se gladi po kolenu. “Slab sem. U, kako se bojim zime.”

“Zima je huda kakor starost, ker je brez soka, brez krvi. Star človek je kot štor v gozdu,” modruje prvi.“Po takem starem štoru raste mah in gobe, mravlje se sprehajajo po njem. Ves je trhel in votel. Zadeneš se obenj, pa se sesuje. Bog se nas usmili.”

“Vse mine, da, le spomin ostane, a tudi ta otrpne,” pripomni Pokorn. Nadaljnjih pogovorov ne posluša. Odkar so ga upokojili, ne premišljuje ničesar drugega kot o prestanku svojega bitja. S trpko resignacijo se vdaja mislim:

— Enaindvajset let mi je bilo, ko sem se prodal za kruh. Miže sam jih taval ob vrvi z vozlji trideset in pet, sedaj so mi vrv iztrgali iz rok. Tipljem, se lovim kakor slepec brez opore.

Kdaj je minilo? Prva leta v solncu, petintrideset jih je poteklo v senci, sedaj se pomičem v zaton. Kaj nista rojstni list in poslednji dekret spremnici za na pot? Sta. Toda primorali so me, da vidim, da se ogledujem, kako naglo razpadam kot zavržen stroj. O Bog, ukrepi tvoji so modri, čudoviti, samo hlapci tvoji so rablji brez srca. —

II.

Navajen sem točnosti. Vsak dan o polu osmih prehitim ob vogalu vojašnice upokojenega slugo Petača, moža, ki je služil štirideset let zvesto in ponižno.

“Dobro jutro!”

“Bog daj.”

“Kam tako zgodaj, gospod Petač?”

“K maši, gospod, k maši v Šenklavž.”

Betežen je že Petač; upognjeno telo podpira s palico. Petač se vidno žuri, počasen pa je njegov korak, kajti noge so mu okorele. Zdi se mi, da bo kmalu ohromel. Toda on se žuri, kajti kliče ga služba božja in Petač se v svoji gorečnosti ne straši dolgega pota. — Blagor mu, ki je tako veren!

Vsak dan ga prehitim ob vogalu vojašnice, vsak dan se pozdraviva in vse do danes v jutru mi je dopovedoval, da hodi v Šenklavž k maši.

Do danes! Davi se mi namreč ni prav nič mudilo v pisarno, ker so jo belili. Šel sem tako lepo po stari navadi, ki je železna srajca ...

Polagoma sem stopal in prebiral jutranji list. Prisiljen po naraščajočem cestnem vrvežu sem spravil časopis v žep in se ozrl po cesti. — Glej ga, Petača, kako zastavlja palico in se žuri ne daleč pred menoj! K maši gre, k maši v Šenklavž, pobožni Petač.

Nepozvan se je utihotapil dvom v mojo sicer čisto dušo — in zadržal sem korak ter stopal prav počasi za bogaboječim Petačem. — Kam jo maha? In ko sem ga zalezoval, sem ga zalotil in se prepričal na lastne oči, da Petač ni svetnik, ampak da je trdovraten lažnik in hinavec.

Točno — ura je odbila osem — je prikrevljal Petač pred sivo, starinsko poslopje, kjer cesarski ljudje že dolgo let režejo in prirezujejo narodu kruh pravice. Pred tem poslopjem mu nenadoma zastane noga. Meni tudi. Postojim pred izložbo, odkoder ga zlahka opazujem.

Petač obstoji, dvigne glavo in pogleda v okna prvega nadstropja cesarske hiše. Se odkrije in zopet dene čepico na glavo. Vtakne palico med drobna kolena, seže v žep po začrnelo dozo, jo odpre, potrka po stranici in njuha. Njuška, obriše nos, spravi dozo, se strese in krehne. Spet kihne, si obriše nos. Ozira se naokrog in ponižno pozdravlja gospode, ki hite v hišo. Smehljaje se mu odzdravljajo. Za pet ali deset minut zopet privzdigne čepico, jo povezne na glavo skoro ušes — gleda pa samo v tla —, se okrene, pravzaprav odtrga z mesta in gre.— Mislite, da v Šentklavž k maši? O ne, ampak domov.

“Ali hodi ta vaš bivši sluga večkrat takole semkaj?” sem vprašal kolego iz te hiše.

“Pravijo, da prihaja razen nedelj in praznikov prav vsak dan.” — — —

Vi, seveda vi bi jutri zopet otežili Petačevo dušo s presno lažjo?!

III.

Nestrpno je pričakoval razrešitve. Ko pa je prejel pisanje, da je prost, ga je presunilo kot razsodba, toda samo za hip.

“Hvalabogu, zares sem prost!” se je radoval in najrajši bi zaukal. Upokojeni Dolenc je bil rad dobre volje.

“Srečno uživajte zasluženi pokoj, gospod Dolenc!” so se poslavljali od njega.

“Bom ga, bom. Šele sedaj pričnem živeti, ko pridem iz teh lukenj! Boste videli, kako si lepo uredim novo življenje. Zbogom, gospodje!”

In res si je Dolenc uredil svoje novo življenje prav po svoje.

Polegaval je odslej do desetih dopoldne, ker je ponoči čestokrat slabo spal. Pred kosilom je redno vsak dan pojedel presto in izpil dve četrtinki vina ali pa dve čašici žganja. Po kosilu je točno ob eni sedel v kavarni za mizo pri taroku. Kadar je dobival, je pil brinjevec in se norčeval iz soigralcev; kadar je gubil, je pil vodo in se jezil. Kadar je pa izgubljal nad povprečno mero, se je tolažil na glas: “Srečni Dolenc! Ni se ti treba bati insolvence, ker si kot neizčrpljiv rudnik: Na glavi srebro, na nosu baker in —” “In tudi z zlato žilo vas je Bog oblagodaril,” so krohotaje se dopolnili kibici. “Sem že večkrat povedal,” je zamrmral Dolenc in snel klobuk.

Od štirih do petih je doma zdehal in hodil od okna do vrat. Čakal je pete ure. Ob polu šestih je že sedel za mizo “Pri zlati kaplji”. Na mizi je stala tablica: Za stalne goste. Vsi ti stalni gostje so tod kajkrat pridno smolarili. Tudi Dolenc ni zavračal prestane ali že mrzle večerje, ki ga je čakala doma. Če ga je žena prijela v hudo, se je razsrdil in legel je kar brez večerje spat. Delal ni ničesar. — Ali naj bere romane, potopise ali celo novine? — Škoda časa! Vse, kar je tiskano, je laž in budalost. — — Žagaj in cepi drva! — Je prenaporno. — Izprehajaj se, hodi v naravo! — Mar ne hodim vsak dan po cesti?

Preden se je dobro zavedal, ga je že pretirala bolezen na posteljo. Nekaj dni je godrnjal, a je kmalu umolknil. Neko predpopoldne je glasno zatarnal. Žena je prihitela in se sklonila k njemu.

“Premišljujem,” je vzdihoval, “in vidim, da je zdaj vse narobe. Ko sem še hodil v pisarno, je bilo pa vse prav. Res je: Uro je treba vsako jutro navijati, sicer zaostaja in se pokvari. — Slab sem, oj — —. Ni bil nekdo v sobi?”

“Zdravnik, da, a prejle —”

“Duhovnik, kaj ne? — Nič več se ne branim, naj le pride.” Bolnik je vidno slabel. S prosojno, tresočo se roko si je brisal ustnice.

“Vendar!” Ženi se je odvalil kamen od srca. “Duhovnik je tudi že bil pri tebi, a si malo prej zadremal,” je hitela. “Nismo te hoteli predramiti. Dejal je, da se takoj povrne, ker mora v sosednjo hišo. Štolo je pustil kar tukaj. — Glej, tu je.” Položila je blagoslovljeno, vijoličasto nadramnico bolniku na posteljo. Vidno potolažena je oddrsela na hišni prag, da pričaka tolažnika. — — — — — — —

Kazalec na stenski uri je že preskočil tri četrt na dvanajst. Tedaj so se zastori pri oknu zganili, duh v dolgi, beli halji se je pojavil izza njih. Dvoje belih oči iz globokih votlin je prežalo na žrtev. Bolnik je vztrepetal, ledena zona ga je oblila. Dvignil je roke, jih sklenil in moledoval je s šklepetajočimi zobmi:

“Ne še! Ne še! ...” Sunkoma se je sklonil, pograbil za nadramnico na postelji, jo ponesel k ustom ter si jo s sklonjeno glavo krčevito pritiskal na srce. Toda Smrt se je bližala ... Bobnelo je, tla so se zamajala, stene se gibale, se rušile. Bolniku so v grozi osteklenele oči, omahnil je na rob postelje. Ura je odbila dvanajst ...

Ko je duhovnik odprl vrata, je obstal na pragu.

“Molimo ...” Prošnja za milostno sodbo božjo je prhutala kot plaha lastovica po sobi, trkala je na okna, na strop.

Solnce se je premaknilo ter posijalo med široko odgrnjenimi zavesami v sobo.