Divja jaga Perhta (pehtra)
Narodno blago koroških Slovencev
Vinko Möderndorfer
Brez'n
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Ta straši v Zili in zaide tu in tam tudi v Rož. Ne mori in tudi ne prinaša bolezni. Je ostudna črna baba s copotasto hojo z grdimi zobmi kakor krampi. Perhta je vragova žena in je samo za strah otrokom, kar se samemu vragu ne izplača. Njen čas je zlasti v adventu in hudi zimi, kadar silijo otroci na sneg in led, priklati se samo v mraku. Razen otrokom je nevarna edino še mladeničem, ki lazijo za dekleti in si upajo hoditi vasovat tudi v adventu in celo o petkih. V Podjuni obiskujejo še sedaj pehtre pred sv. Tremi kralji (»pernahti«) hiše, kjer imajo še nedorasle otroke. Otrokom prinašajo le suhe hruške (»kvoce«). V Podjuni nosi pehtra s seboj vile s temi roglji in lopar, porednim otrokom grozi, da jih bo vrgla v peč. (Povedal uč. J. Križman iz Št. Vida v Podjuni.) V Zili pa perhte ne hodijo več po hišah, starši otroke le strašijo s perhto, da jih bo djala v »žrlin« (koš) in pravijo: (1) Perhta baba hodi zdaj kjer otrok se najde kaj, bucne vampič z vilami, tih, k' so zlo nasiteni.

Na Koroške je torej perhta nevarnejša sitim otrokom in niso pred njo v nevarnosti lačni reveži.