Perogriz
| Perogriz Rado Murnik |
| |||||||||||||
„Dober dan, ljubi gospod! Čast mi je, da se vam smem predstaviti: Perogriz, pesnik!"
S temi besedami me je iznenadil krepak možakar z visečimi brkami, okoli sedemdeset kil težak. Segel mi je v roko, se ozrl po sobi in nadaljeval: „Ako tudi brez miru okrog divjam, vendar ne najdem nikjer nobenega založnika za svoje krasue pesmice! Tukajle jih imam v cekarju! Vse so lepe; pa se samo norca delajo z mojimi „Poezijami". Posebno ošaben založnik mi je celo nasvetoval, naj krstim svoje pesnitve „V oblicah krompir"! Vi, gospod, mi morate pomagati! Ne, ne bojte se, saj vas ne bom moril z vsemi, preberem naj vam jih samo tri! Vi pa mi spišite, prosim, odkritosrčno kritiko in me priporočite, da dobim založnika!"
Perogriz je sedel, brskal po cekarju in iskal svojih najlepših umotvorov; obenem pa mi je podal svoj životopis. Porodil se je v skromni bajti. Oče mu je bil črevljar in godec. Ker je bil Perogriz bistra glavica, so ga dali v gimnazijo. Preril se je srečno do tretje šole. Da ga ni usačila zla sreča, bi bil postal ugleden škric. Žalibog pa se je grdo razprl z zagrizenim nemškutarskim profesorjem, in ta mu je uničil sijajno karijero. Oče so ga poklicali domov v črevljarnico. Toda fanta niso mikali škornji in črevljarski stolček; rajši nego dreto je vlekel harmoniko in zlagal okrogle pesmice. Kar naenkrat je obesil kneftro na klin, pa odnesel šila in kopita z družbo čeških godcev in si širil duševno obzorje po krčmah in sejmih, pod mili m nebom in listnjakih. Ali predla mu je slaba; godci so ga tepli, kadar je zaspan zagodel napačno in še črevlje jim je moral snažiti! To je bilo pesniško navdahnjenemu mladeniču predebelo. S solzami v očeh je namazal neko noč vsej družbi Škornje zunaj in znotraj z mokro ilovico in jo popihal domov. Oča so skesanega sina pošteno zlasali in zuhali, kakor se spodobi, naposled pa so klavrnega grešnika sprejeli za praktikanta v svoji delavnici. Kadarkoli je utegnil, je Perogriz zmiraj prebiral knjige, katerih so mu prinesli součenci vsake počitnice iz Ljubljane. Zlasti se je navduševal za sveto poezijo in leto za leto pridno delal pesmice in črevlje. V tem mi je položil Perogriz tri liste na mizo. Vstal je dostojanstveno počasi, vzel prvi list in šel parkrat od okna do vrat. Tako veličastno stopajo le vladarji, velikaši in norci tega sveta.
Obstal je sredi sobe, iztezal desnico in začel: „Tragedija od muh.
Oh! Muha se je zaljubila ...
Juh! Muhec je njen ženin bil.
Ko sta se svatbe veselila —
muhnik je oba ubil!"
Početkoma nisem nameraval ustreči Perogrizu; po teh prvi h vrsticah pa sem spoznal, da je moj obiskovalec hud talent. Napisal sem mu tole oceno: — Predvsem je potrebno, da dramatik prodre v jedro duševnega življenja. Muha se je zaljubila: s tem je povedano vse. Tu se kaže umetnik po Minervini volji v vsi spretnosti in pomembni kratkosti. Le tega še ne vemo, v koga se je zagledala nežna junakinja. Zato je naša pozornost tem večja. — Že besedica „Juh!" nam napoveduje, da nam je pričakovati nekaj veselega. In res! Muh a se ni zaljubila narobe in ni pregrešila nobene srčne mezalianse s kakšnim vihravim čmrljem ali sršenom, ampak izbrala si je solidnega Muhca, mladeniča, njej menda enakega glede premoženja, olike in značaja. Tudi precej lep fant je moral biti ta Muhec, sicer se junakinja ne bi bila vanj zaljubila takoj v prvi vrsti. Toliko je bil pač vreden kakor Goethejev Werther v sentimentalno modrem fraku in strastno rumenem telovniku!
Perogrizova tragedija je res popolnoma od muh. Usoda junakova in junakinje je odvisna od sile, ki je hujša, močnejša nego volja obeh trpinov. Vendar je ta sila (muhalnik) nekaj čisto prirodnega, akotudi je odeta s tenčico tajnosti. Nihče ne ve, kdo je zamahnil z muhalnikom. Mi stični čar tajnopolnega, Čudovitega dogajanja pa bo večno mikal in zamikal človeško srce.
Doslej se še ni posrečilo nikomur, da bi bil spisal dovršeno tragedijo s štirimi vrsticami. Pesnik nas ne muči z dolgimi dejanji in nas ne dolgočasi s praznimi besedami o obupnem boju dveh nesrečnih bitij proti gigantskemu muhalniku. S štirimi kratkimi stavki je opravljena in podelana vsa nesreča; občinstvo ne trati dragocenega časa in gre lahko prej večerjat in spat. Že zaradi tega prav toplo priporočamo to igro tudi manjšim odrom po deželi. Ne ženiramo se trditi, da kaj podobnega ne bi bili spisali vsi skupaj, kolikor je mojstrov dramatikov, niti Eshil, niti Sofoklej, Evripid, Shakespeare, Goethe, Kleist, Hauptmann, niti noben drug. Kdo naj bi pa tudi tako izborno zadel ta glas, tako tožen in pa mehak, ta prisrčni glas, ki od kraja do konca preveva vso pesem in nam razodeva vso neskončno plemenito ljubezen rahločutnega Perogriza do zatiranih muh."
Pesnik moj je zadovoljno pokimal z glavo in mi prebral drugo pesem: „Ljubici.
Je bela in rdeča
in modra kot kri,
slovensko zastavo
visoko drži!"
„Imenitno! Gigantesque!" sem ga pohvalil in jel ocenjevati: „Kako velikansko je napredoval naš Perogris tako vkratkem! Od muh do vertebrato, kako genialen skok! To veličastno pesem moramo prištevati najlepšemu cvetju slovenske lirike. Da, te besede so neumrjoče! V svetovni književnosti nimamo kratkomalo nobenega proizvoda, ki bi se mogel dostojno primerjati tej epohalni kitici. Res ne vemo, čemu bi se čudili bolj, ali izvirni, vzneseni misli ali prirodni eleganci Perogrizovega izražanja."
Pesnik mi je prijazno namežiknil in mi bral v presledkih tretjo, poslednjo pesem: "Bela devica.
Oj, stojaj mi, ljubljanski grad,
pozdravljam te stotisočkrat!
Glej! Solnce sije, megle ni,
in ura je natanko tri."
Tako je deklamiral vedno glasneje, jaz pa sem ocenjeval: „Ali ne done ti stihi tako preprosto in blagoglasno, kakor pristna narodna pesem? In vendar, koliko kipečega čuvstva je v pozdravu! Posebno hvalevredno je pa to, da je Perogriz tako natanko označil vreme in čas, najbrže po srednjeevropskem času, zakaj na ljubljanske ure se ne zanaša noben izkušen mož. S to natančnostjo nam je pokazal Perogriz, da ni samo dramatik in lirik, ampak tudi epik. Pravi epik nam takoj pove, kakšno vreme je, če solnce mrka ali luna trka, koliko bo skidati snega itd."
„Po bregu hodi mi devica,
kot kreda bela so ji lica,
kot kreda bel je njen život
od nog do glave, saperlot!"
„Ali ni to krasno, saperlot!" sem nadaljeval oceno. „S sabo in s svetom razprta devica išče samoto ob Ljubljanici; bleda je; življenje se ji gnusi. Upajmo, da se ji ne bo godilo tako slabo kakor nesrečni Muhi!"
„Ljubljan'ca, bistra hči planin,
prekrasna sredi je ravnin.
Ljubljanica lepo šumi,
šumlja in se naprej vali."
— So ljudje, ki najdejo povsod le grdo stran, lepote pa ne marajo videti nikjer. Doslej še ni trdil nihče, da bi bilo Ljubljanica prekrasna; zdaj pa se je vzdignil mož, ki nam odkriva njene čare. Da Ljubljanica ni hči planin, to ve vsakdo. Pa to je vseeno. Shakespeare se tudi moti, ko pošilja ladje proti češki morski obali.
"Devica v vodo mi strmi,
po strani glavico drži ...
Na suhem malce postoji,
potem v valove se spustil"
— Torej že zopet nesreča! Sicer smo pa tudi pričakovali nekaj hudega, ker je devojka držala glavico po strani. Srce se nam krči od žalosti, zakaj v Ljubljanici je mnogo vrtincev in kotel.
"Valovi tu globoki so,
devica bela — kaj bo to? —
Gavrani črni krokajo,
na Golovcu stanujejo."
— Kaj bo? Tako se v strahu in s solzami povprašujemo tudi mi. — S posebno finim čutom si je izbral Perogriz črne krokarje kot štatiste za mrtvaške ptiče.
„Kot kafra je tam zginila
pa spet na vrh priplavala,
na vodi se je guncala:
devica — raca je bila!"
— Hvala Bogu! Oddahnemo se globoko in vprašamo: Ali ni to pristni humor, dobro zabeljen s kislimi solzami? Kaj nam je treba Perogriza, slovenskega Hans Sachsa, še priporočati založnikom in plačujočemu slavnemu občinstvu? Kakor Hamlet o svojem očeta, recimo tudi mi kratko: Perogriz je pesnik!
Hvaležni Orfej me je prijazno potrkal po rami, shranil mojo oceno v cekar in mi obljubil, da mi naredi za "nepristransko in pravično" kritiko zastonj nove škornje, ki se bodo gladko rimali z mojima nogama. Bog mu daj zdravje in radodarnega založnika!