Pervi seljaki na Slovenskim

Pervi seljaki na Slovenskim
Matevž Ravnikar - Poženčan
Objavljeno pod psevdonimom Poženčan.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 4, št. 25 (24.6.1846), št. 26 (1.7.1846), št. 27 (8.7.1846), št. 28 (15.7.1846), št. 29 (22.7.1846)
Viri: [1], [2], [3], [4], [5]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pisavci dogodovščine, ki niso našiga jezika pràv ali morebiti še clo nič umeli, so si glave belili pokazati, kdaj je naš narod prišel v te kraje, kjer smo mi zdaj. Pa kakó hoče ptujic po starih greških in latinskih bukvah, kjer so slovenske imena popačeno ali pomanjkljivo pisane, Slovence sledíti, kterih jezika in navad clo nič ne pozná, takó de še današnjim Slovencam po pet ali še več razločnih jezikov perpisuje, kakor de bi bil, če od južno slavenskiga nič ne rečem, med ribniškim in drugim dolenskim, med pivškim in vipavskim, med gorenskim ino koroškim, med štajarskim, istrijanskim in goriškim tak razloček, kot med angležkim, francozkim, nemškim in turškim! Take zmote sim že bral, in tudi sam na svoje ušesa slišal. Od tacih ljudí si ni resnične dogodovščine upati, kakó se je naš narod semkaj naselil.

Naš narod se ni, kakor so nekteri takó blêdli, več sto let po Kristusovim rojstvu v te kraje vrinil, kakiga druziga naroda nadležvat, ali ga preganjat; ampak se je po božji volji, po kteri je vsa zemlja odločena, de jo ljudje napolnijo, ob silno silno starih časih v te dežele naselil, jih obdelovat in si še drugači pošteno živež služit. V teh deželah ni pred noben narod stanoval. Rajnki gosp. Vodnik, Bog mu daj dobro, je djal:

Od perviga tukaj
Stanuje moj rod,
Če vé kdo za druz'ga,
Naj reče od kod?

Kdor bi terdil, de se je naš rod sem vrinil, kaciga druziga preganjat, naj pové, kdo je pred teh deželá gospodar bil? Res de se za terdno ne vé, kdaj ravno se je naš narod sem preselil; res de so učeni v ti reči raznih misel, vender taki, ki so od tih rečí lahko kaj vedili, niso nikjer zapisaniga pustili, de bi bil popred kak drugi narod tù, kjer smo mi zdej; nasproti li perpovedujejo, de je bil naš narod pervi tukej, in de ni nobeniga druziga preganjal.

Kdaj in od kod je naš narod pervič sem prišel? Sim vže rekel, de se to ne more do čistiga vediti; ni bilo včeraj. Gerški in rimski pisavci (se vé, de tù li od nekdajno-greških in rimskih pisavcov govorim) niso časov in krajev, kodar je naš narod hodil, razločno popisali, in dostikrat se ne vé, kje in kadaj se je kaj godilo. Tudi imena našiga ljudtsva so takó kvarili, de so komaj ali pa večkrat še ne vé, de naše ljudí imneujejo. Kolikor se more iz njih zvediti, je naš narod prišel iz Male Azije ali iz jutrovih dežel, čez dandanašnjo Turčijo. Nekteri pravijo, de je bil Ister tisti mož, ki je narpervi pred kakimi 3500 leti od Tracije, čez potok Marico proti našim deželam do Istra, to je, do dandanašnje Dunave šel in ji tudi ime Ister dal. Njegov oče jè bil vže v Tracii, to je, v tisti deželi, kjer je današnji dan Carigrad, Štambul ali Konštantinopelj, Slovence naselil sem gori do reke, katero so po njem Eber imenovali, in kateri se zdej Marica pravi. Ister je bil za njim v posest vzel vse, koder so zdaj turški Slovani, in pa Dalmacijo, kar je vse na desni Dunave.

Ister je imel, pravijo nekteri, dva sinova: Ilira in Akteja. Drugi pa pravijo, de je bil Kadmus s svojo ženo Harmonijo prišel na današnje Dalmatinsko, kjer je v berlogih bival, in de je ta imel sinú Ilira. Aktej je bil Albanski poglavar; Ilir pa druzih Slovenskih deželá, ktere so bile pred Istrove. Aktej je bil blezò kmalu umerl, in takó je bil Ilir tudi njegovo deželo pojerbal. Ilir je imel 6 sinov: Ahileja, Tavlantija, Dardana, Meda, Avtarja in Perheba, zraven pa tri hčere: Parto, Doarto in Daserto. Ahilej ali Enhelej je stanoval per Risnu in Kotoru v doljni Dalmacii. Tavlanti se je pervi selil v Liburnijo (po naše bi mende pràv rekel Oburje ali Oburnje, ker so ljudje po burji naglo s svojimi ladjami jadrali, ali pa je bil morebiti uboren, ali buren, to je ubožen svet), Liburniško je bil reški kotar, ali hrovaško primorje, Senj, Zaptat (Ragusa vecchia) in Isterški Plomin (Fianona); Dardan je imel Serbijo in Tracijo. Med je stanoval v Tracii blizo Macedonije. Avtar je imel svoj dom v spodnji Albanii per zdajnim mestu Arta. Perheb se je bil na pindske planine v Tesalii preselil. Parta je bila šla v Macedonijo. Doarta ali Dorta je stanovala blizo Beliga Grada na Serbskim. Daserta je imela en kos Macedonskiga. Avtar je imel dva sina, Panon je bilo enimu imé, enimu Skordisk. Panon je bil šel gor čez Dunavo v današnje Ogersko; Skordisk je bil očetovo imanje zaderžal.

Slovenci, kteri so po Evropi blizo Grecije stanovali, so šli v Trojansko vojsko Grekam na pomoč. Nasproti so pa tudi Slovenci, kteri so po Mali Azii stanovali in blizo Trojanov bili, šli Trojanam na pomoč. Slovenci so tedej v trojanski vojski na obé straní pomagali. Slavno imé so si ob časih trojanske vojske zaslužili, Greki so pa za premagovavce veljali, kakor je že večkrat slovanska kri k zmagovanju pomogla, pa so se le drugi zmagovavce imenovali, ne bodi jim oponošeno. Trojanska vojska se je po spričevanji Sigonja končala kakih 1181 let pred Kristusovim rojstvam; terpela je pa 10 let. Torej bi bilo od tistih časov kakih 3026 let. Tisti Slovenci, ki so bili šli Grekam na pomoč, so bili svojiga vojvoda Pilemona (Plemena) v vojski zgubili, in potlej so se po Mali Azii potikali. Ko jim ni nikjer ostati kazalo, so šli z pregnanim trojanskim poglavarjem Antenoram na adrijaško morje, ter so prišli na Beneško, okoli Padove. Iz med letih se je zadnjič Belovez vzdvignil, šel po suhim na Terst in naselil Krajnsko, Štajarsko in Koroško. To se je zgodilo kacih 560 let pred Kristusovim rojstvam.

Takó se je bil Ilirov (ali Elorov, Jelerjov) zarod razselil po Tracii, Serbii, Bosnii, Bulgarii, Albanii, Dalmacii, Ogrii, Slavonii in Hrovatii notri do Kolpe; Belovezov zarod pa po Istrii, po Beneškim in Teržaškim Primorji, po Goriškim, Krajnskim, Koroškim, Štajarskim, tudi do Kolpe. Od tod pride, de se ta dva zaroda, akoravno sta oba slovenska, vender po besedi nekoliko razločita. De je naš narod prišel od Greških krajev sèm gori, naj bo že po morji ali po Dunavi in Savi, poterjuje tudi povest od Jazona. Jazon (ali morebiti Jezen) če se pravlice od njega pràv razložé, je bil kupec, ki je s svojimi tovarši se vozil po Dunavi in Savi, in tudi v ta kraj, kjer je zdaj Ljubljana, prišel. Tukaj je bil eno lopo (morebiti tudi več) postavil in to seliše Emono imenoval, kakor je bila tudi v Tesalii, kjer je bil Jazon domà, ena Emona. Na Krajnskim so v Emoni dalje hiše stavili, de je bila grozno velika. Če tudi Jazon ni tod nič ljudí najdel, de bi bil ž njimi kupčeval, je pa mordè draziga blaga iskal, kteriga bi bil domá ali po poti prodajal. Učeni možje sèmtertje kaciga druziga perviga seljaka imenujejo. Temu se ni čuditi; od tistih časov se je že dosti vode uteklo. Takrat ni bilo nobenih novic, ne pošt, ne cest, ne toliko pisarjev. Več let je minulo, de se je kaka reč po svetu razglasila, kar se zdaj v kacih 14 dneh ali vsaj v enim mescu zgodí. Pa še, ko se je kaj razglasilo, je vsak vtegnil drugači povedati, in čez več sto let je komu na misel prišlo, take pripovedvanja zapisati, in kar je bilo zapisaniga, ni bilo po tavžentkrat natisnjeno; če se je eno ali dvoje pisanje zgubilo, je bilo pa vse zgubljeno.

Iz do zdaj rečeniga, in iz tega kar se bo še reklo, se vidi, de so se bili Slovenci pred Kristusovim rojstvam v te kraje preselili, in kakor se kaže čez današnjo Turčijo. Pustimo učenim glavm daljno preiskovanje: kdo in kdaj se je v naše kraje preselil pervikrat, in pomislimo ob kratkim, kakó so se kaj selili. Per pervih preseljevanjih si ni misliti, de je kak mož z svojo ženo in otročiči se selil. Kolikor je bilo per eni družini bratov, so se večidel, takó rekoč, na dom poženili, vkup živeli z ženami in otroci vred. Sestre so se v druge družine pomožile, ali pa domá neomožene ostale. Zraven tega je imela družina še sicer več hlapcov in dekel. Nar starji mož je bil med takó veliko družino gospodár, njegova žena pa gospodinja, če niso iz kaciga posebniga vzroka druziga gospodárja ali druge gospodinje izbrali. Na pot so se odpravili z velikimi čedami mnogoterih domačih žival. Po poti so počasi gredé pasli. Per sebi so imeli vozé, kakoršni so se po tacih krajih naprej spraviti dali. Nekoliko blaga so tudi s tovorno živino prenašali. Kér je bil kak lepši ali perpravniši kraj, so se za delj časa pod šotore ali pod pečine vstavili. Možki so mogli hoditi naprej kraje ogledovat, z lokam kaj divjine nastrelit, ali pa pot oskerbeti vozé in tovorno žival dalje spravit.

Takó so bradati in lasati možje, živiga pogleda, v ohlapnih hlačah, s kožo kake zveri oblečeni, čez život prepasani, tulj poln pušic, in lok čez ramo, nož ob strani, naprej spravljali svojo družino, čede in vozé, kteri so z nar potrebnišim orodjem, blagam in otročiči obloženi po runjavim svetu počasi dalaj škripali. Enako najdemo v sv. pismu, de se je Jakob selil, ko se je bil od Labana na svoj očetov dom povernil. Ezav mu je šel z 400 hlapci naproti. Jakob je imel tudi veliko družino hlapcov in dekel, ter se pred Ezavam zgovarjal, de ne more naglo hoditi zavolj otrok in zavolj breje živali. Kdor je po morji hodil, je šel tako naglo, kakor se mu je dalo, pa li bolj ob kraji; po poti je bilo treba večkrat ostati in na suho iti, si kaj zver nastrelit, kaj skuhat ali speč. Takó je Eneja od Troje do tje, kjer je bil potlej Rim, v enim leti hodil z 600 ljudmí, ki so se v 22 barkah vozili. Ko se je Jazon v barki Argo vozil, jih je bilo 54 narboljih junakov vkupaj.

Kakó se pa vé, de so seljaki, kteri so se bili po zgorimenovanih deželah naselili, Slovenci bili? To se vé iz njih krajev ali seliš, kterim so bili slovenske imena dali. Rimljan T. Livi1 popisuje, kaj je bila rimska vojska našla 187 let pred Kristusovim rojstvam, kadar jo je Manli Vulso, iz Azije, čez Helespont, skoz Tracijo, vodil. On pravi, de so od Helesponta pervi dan prišli do potoka Malen in do kraja Cyp Selo (Cypsela); de so drugi dan prišli do potoka Eber, in od tod do sela Šaren. Od sela Šaren so šli dan hodá, ter prišli do Polja Priato imenovaniga, kjer so tri dni ostali. Malen (mali), Selo, Šaren (to je pisan), Priato (prijatno, prijatel) so slovenske imena. Ljudstvo toraj, ktero je v Tracii, to je blizo dandanašnjiga Carigrada stanovalo, je bilo slovensko. Greki ali kako drugo ljudstvo bi ne bilo svojim krajem slovenskih imen dajalo. Rimljan Livi je te imena popisal, kakor jih je od druzih zapisane najdel. Ravno takó je v Tracii bilo mesto Syrasela.

Macedonski kralj Perzej je bil Bistrance, kteri so ob Bistriških planinah2 stanovali, 169 let pred Kristusovim rojstvam zoper Rimljane za plačo pogodil. Iz Bistriških planin, dandanašnje Silezije, teče Bistra (Weichsel); kakor tudi na Krajnskim iz Bistriških planin nad Kamnikam, Bistrica teče. Zlasti tisti Bistranci, kteri so bliže Istra (Dunave) stanovali, so šli Perzeju z 10,000 konjiki in z 10,000 pešci na pomoč. Nazadnje gredó na Macedonsko pokrajno po plačilo; pa Perzej je poslal svojiga vojvoda Antigona bistranskimu ali bastarnskimu vojvodu Klondiču povedat, de naj gre s svojimi Bistrani do mesta Belazora. Glejtesi! spet Belazora je slovensko imé. Rimljani so nekdajnimu Čiču, Krašovcu in Istrancu rekli Japys. Od kod pa to? Tudi sam se je Čič, Krašovec ali Istranec po slovensko Japic imenval. Beseda Japic pride od slovenske zdaj skoro pozabljene besede japi (stari). Zató še zdaj nekteri pravijo starimu možu: japica. Dežela Japicov je bila torej per Rimljanih Japydia imenvana. Metlje, Pola in reka Têr3 je bilo vse v Japidii. Kakor kaže, je imela Japydia od jutranje straní v ribniških in hočevskih hribih svojo mejo; potlej je šla čez Postojno pod Nanosam na Čavno Goro meja, in od tod na Tibajn (Duino).

Norikum so Rimljani imenovali kar je zdaj Gorensko na Krajnskim, Koroško, Solšperg, gornja Avstrija in Štajarsko. Od kod pride ta beseda Norikum? Od stare slovenske zdaj že skoraj popolnama pozabljene besede nora ali jama. Niriti, podniriti se, hoče toliko reči kot pogrezniti. Nora si je z niriti takó v rodu, kot zora z zreti, zbor z zbirati. Norik, Noriško so Slovenci od nor ali jam imenovali, kjer je bilo dosti rudnih jam v tih krajih. Rimljani so pa za Slovenci rekli Norikum. Tersat pri Reki je po tersu ali vinski terti imé dobil. Rimljani so ga pa tudi Tersatua, Tarsatica za Slovenci imenovali. Rimljani so imenovali cerkniško jezero: Lacus lugeus, to je po naše jezero pri Loži. Dandanašnje imé Lož je od besede Log. Rimljani ali pa še clo sami Slovenci so ó spremenili v u, kakor se še zmirej pogosto godí; eni pravimo lepo, drugi pa lepu, sonce, sunce. Takó so nekdaj Slovenci Ložu rekli Log in Lug, Rimljani pa za njimi per eni meri ravno takó, in od tod so dalje jezeru rekli Lacus lugeus. Dandanašnja beseda Lož je pa od Log kakor množ, množica od mnog.

Memo gredé naj mi bo pripušeno, nekaj od Ložkiga ali Cerkniškiga jezera povédati: To jezero se zbira blizo Loža. Nekdaj, kakor perpovedujejo, je blizo Nove Vasi v Obloški fari nastopalo na ravnoti, kteri se zdaj pravi „Na Resji“. Tudi doli naprej okoli Metulj (Metulum) je nastopalo; lijaki, iz kterih je teklo, se še lepó poznajo pod hribam, na kterim so bile nekdaj Metlje. Rimljani so Logatcu rekli Longatikum, kar je spet iz slovenskiga log, Logatec; n je perstavljen, kakor pravijo nekteri nangelj namest nagelj. Slovensko imé Krajna, to je, dežela per kraji, so Rimljani bili v Karnia spreobernili. Slovensko imé Goratán, kér je gorata dežela, so bili Rimljani spreobernili v Karantania in Nemci v Karnten. Per Zilavcih, to je, per tistih, ki ob Zili stanujejo, so Rimljani rekli „ad Silanos“. Latinsko imé Aquilea opominja na slovenski Ogljej. Ptuje na Štajarskim so Rimljani imenovali Petovia in Petovium. Tukaj so le nekteri razgledi, kakó so Rimljani, ki so vže pred Kristusovim rojstvam po naših krajih hodili, slovenske imena tod našli, in jih po svoje zavijali, ter spačeno zgovarjali, kér jim slovenšina ni bila znana.

Rimljanam se je per naših imenih ravno takó godilo, kakor se godí še dandanašnji Neslovencam, kteri per nas stanujejo in težko slovenske besede izgovarjajo. Leti, kakor jim njih jezik kaže, slovenske imena zavijajo, ali pa slovenskim krajam clo nove imena po svoje zmišljajo. Takó so Rimljani čudno izrekovali Atrupium namest Rupa (dandanašnji je to Modruša v Ogulinskim regimentu), Stridon namest Zdrinj, kjer je bil s. Hieronim domá; Peucae namest Peči (skale); Peucini, Peucinacitae namest Pečniki, Pečnjaki; Odoacer namest Otókar; Rhaetia namest Rečje. Greki so tudi pisali Hazari namest Kozarji ali Kožarji. Dalej so Rimljani slovenskim krajem latinske imena dajali, kot postavim: „Ad Pyrum“ ‒ Hrušica; ad Malum ‒ Jablanica. Cesarju Upravda, ki je bil slovenec po rodu, so bili dali latinsko ime Justinianus.

Koliko bi še iz greškiga in latinskiga slovenskih imen na dan prišlo, ko bi bili oboji k in c pisali, in v izgovarjanji razločili; ako bi bili razločno pisali č, š, ž. Pa nekdajni Rimljani in Greki, kakor tudi pozneji pisavci dogodovščine sploh niso bili slovenci; od tod pride, de se nam mora slovenska dogodovščina starih in novih časov vsa ptuja kazati; de v nji skoraj nikjer Slovencov ne najdemo, in bi nikjer za nje ne vedili, če bi mi sami Slovenci ne bili. ‒ O ko bi pač imeli dogodovščino (zgodovino) po domače pisano, kakó rad bi jo bral star in mlad v razveseljenje in poduk! Zgodovina je nar boljši učenica narodov. Take dogodovščine je pa le od učenih Slovencov pričakovati.4

Poženčan.

1) Decad. 4. Lib. 8. cap. 26.

2) Alpes Bastarnicae, die Karpathen.

3) Virg. Timavus Japys.

4) Častitljivi gosp. Poženčan bi bili po svoji vednosti in prijetnim jeziku mož za to delo. Vredništvo.