Pes v vojski
| Pes v vojski. |
| |||||||||||||
Pri mojem oddelku je imel moj prijatelj sanitejec psa, ki je znal čudovito iskati ranjene vojake. Belin — tako so psa klicali — je marsikateremu ranjencu rešil življenje. Zanimivo je znati, kako se pes v tem pogledu izuri, kako je pozoren ukovit in vztrajen.
Bilo je na hribu sv. Mihaela ob strašni tretji laški ofenzivi. Dne 24. novembra je poveljnik poslal ponoči mojega prijatelja s psom, da na bojišču ob gorskem pobočju po stranskih težje dostopnih čereh in po grmovju pregleda, če morda sanitejci niso pobrali vseh ranjencev? Prijatelj mi je o tem pohodu takole poročal:
Ko pridem na bojišče, izpustim Belina z vrvice in zakličem: »Išči!« ter grem polagoma po poti za psom, varno seveda, porabljajoč vsako kritje, kajti sovražnik ima prav blizu svoje postojanke in žvižganje pušk po zraku me opominja, da naj se čuvam, kar se le morem. Vendar so na tem prostoru sanitejci vse storili, kar so mogli. Tuintam so pač ležala trupla, po dva, trije skupaj, a tem ni mogel nihče več pomagati. Ti so že storili svojo dolžnost in počivajo v miru med sovražnima postojankama. Kmalu pride Belin s svojega preiskovalnega pota k meni nazaj. Obrnem se torej bolj na desno proti Soči, da preiščem s psom kos gozda; bilo je vse polno po pol metra visokih nasajenih borovcev, robidovje in drugo raznoliko grmovje. Pes na povelje zopet tiho izgine v grmovje. Prav malo časa postojim in že prileti Belin v polnem diru k meni, maha z repom in skače ob meni ter se mi s tacami vzpenja po prsih. To mi je bilo znamenje, da je zasledil ranjenca.
Hitro privežem psa na vrvico in ne da bi mu kaj rekel, potegne pes vrvico s silo za seboj; moral sem ga zadrževati z obema rokama, da sem mogel za njim, dasi sem precej hitro korakal. Hodiva kakih sto korakov, tedaj pa Belin hipoma obstane pred malinovim grmom. Takoj zagledam tam človeško truplo. Ranjenec obrne glavo, pogleda name, vidi, da sem Avstrijec; strese se, solze mu zableste v očeh, smehljalj mu sine čez teman obraz kakor solnce skozi črne oblake in vzdihne: »Hvala Bogu! Drugi dan že ležim tukaj in vsa hrana mi je pošla. Že sem sklenil svoje račune s svetom in Bogom. Nobenega upanja skoro nisem imel, da me kdo najde, le ena misel me je tolažila: Moji otročiči doma vsak dan molijo v čast angelom varihom, da bi jim očeta privedli srečno domov. Rekel sem si večkrat v teh groznih trenutkih: Bog vendarle ne bo preslišal teh iskrenih prošenj iz nedolžnih otroških ust ...«
Tako je ranjenec govoril; vsled sreče, da smo ga našli, je čisto pozabil, da je zelo slab, kar se je poznalo na njegovem tresočem se glasu. »Najprej je treba, da se pokrepčate, in da vas za silo obvežem.« Krogla ga je ranila v nogo, in ko si je nogo sam obvezaval, mu je druga krogla strla še levo roko, Z najhujšo silo se je privlekel ranjenec z bojišča v to grmovje in dva dni čakal lačen, žejen in oslabljen vsled izgubljene krvi.
Ko sem ga za silo okrepčal in obvezal ter mu pripravil kar moč udobno ležišče, potolažil sem ga, da takoj sporočim po sanitejce, ki ga odnesejo v zasilno bolnico.
Belin pa se je med tem že zopet izgubil v temi in ga ni bilo zelo dolgo nazaj. Čudno se mi je zdelo, kaj bi to pomenilo, zato stopim nekaj korakov naprej v smeri, kamor jo je Belin odkuril. Izza oblakov prav tedaj posveti luna in kakih šestdeset korakov pred seboj zaslišim pritajeno cviljenje psa in zagledam na pobočju Belina, ki neprestano gleda proti meni, a ne more do mene, ker ga ranjenec, ki ga je našel, drži za vrvico in ga draži, da bi zalajal. Seveda če bi pes poslušal nepoučenega ranjenca in res zalajal, tedaj smo vsi izgubljeni, ranjenec, jaz in Belin.
Nekdaj so pač tako urili pse, da so zalajali, ako so ranjenca našli, a sedaj, ko je navadno sovražnik prav blizu na bojišču, so psi tako naučeni, da popolnoma brez glasu opravljajo svoje posle. Ako so ranjenca zasledili, zbeže k svojemu gospodarju in mu z mahanjem z repom in z veselim dobrikanjem kažejo, da so nekaj zasledili.
Urno skočim naprej, in kmalu sem pri hudo ranjenem vojaku, Ranjen je na glavi in v stegnu. Predvsem ga okrepčam, mu iztrgam vrvico iz rok in ga potolažim, da pridejo naši kmalu po njega.
Na potu od tega vojaka je Belin kmalu izsledil dva druga ranjenca, ki sta se priplazila v globoko jamo, ki jo je sredi bojišča skopala težka granata. Enega od teh smo rešili, drugemu pa, ki je bil strašno razmesarjen v trebuhu, ni bilo pomoči, kakor smo ga premaknili, padel je v nezavest in kmalu nato umrl.
Še enega sva to noč našla z Belinom. Ta pa ni bil težko ranjen, pač pa je že drugi dan ležal do pasu v močvirju ob Soči in je kar drgetal od mraza. Bil je ves trd, da se ni mogel kar nič premakniti.
Na potu po sanitejce srečal sem njih podčastnika ter mu natančno določil, kje so ranjenci, da jih čimprej poberejo, ker se je že danilo, podnevu pa je tako delo nemogoče. Ko grem z Belinom počasi proti našim postojankam, potegne me naenkrat Belin z vrvico na desno stran s tako silo, da bi se bil kmalu prevrnil, skoči v neko izkopnino, ki jo je napravila granata, začne kopati ob strani navaljeno prst in kmalu se prikaže kos obleke, potem roke, glava. Ležal je tu vojak, ki ga je omamil puh granate in zasul. Ranjenec je brez zavesti, vendar diha še prav enakomerno. Brez obotavljanja skočim na obvezovališče, in prihitim z nosilci po ranjenca. Zdravnikom se je posrečilo, da so ga polagoma vzdramili.
Medtem so sanitejci znosili tudi druge ranjence z bojišča, kjer jih je izvohal naš vrli Belin. Bil je že dan, ko so zadnjega prinesli, Čudil sem se, da so prišli živi nazaj. Ker tedaj so Lahi že začeli pokati. Najbrže pa je kaki laški častnik opazil rdeči križ in prepovedal svojim vojakom nanje streljati. Dva od rešenih pa sta vkljub največji zdravniški skrbi še tisto jutro umrla; pomoč zanju je došla prepozno. Na severnem delu vasi Cotiči smo ju z nekaterimi drugimi mrtvimi tovariši pokopali na prostoru med štirimi lipami.
Oni vojaki pa, ki so ostali živi, so prosili, naj jim pripeljemo v bolnico Belina, ki jim je rešil življenje. Ni, da bi popisal, s kakim veseljem in s kako hvaležnostjo so ga božali in tovarišem pripovedovali, kako jim je ta pes rešil življenje.
Pes v vojski torej ni šport, ampak živa potreba. Kakor obstreljena žival hiti, da se skrije v grmovje ali zakoplje v prst, tako tudi ranjenec, ako streljajo okrog njega, išče skritega zavetja kolikor mogoče proč od bojišča; seveda pri tem nič ne misli na to, da ga bodo tam skritega sanitejci le težko našli. Tako bi v sedanji vojski na sto in sto vojakov žalostno umrlo po takih zakotjih, ako bi ne imeli izurjenih psov, ki jih poiščejo. V prejšnjih bitkah, kjer se je prostor hitro menjal, je bilo ložje poiskati ranjence na bojišču, a v sedanji vojski, kjer se že leto dni in še več na istem mestu vrše bitke in spopadi, kjer sovražnik približno vedno na istem mestu ostane, in sicer jako blizu, je pa iskanje ranjencev spojeno z velikimi težavami. Iskati se morajo večinoma ponoči in sanitejci so vedno v smrtni nevarnosti, ako se le količkaj izdajo s kakim šumom, glasom ali ropotom.
Izurjeni vojaški pes je neutruden v svojem poslu, ako ga izvršuje v miru. Ako pa poleg njega pri iskanju trešči v zemljo kaka granata, tedaj seveda pozabi na vse svoje dolžnosti, na vse svoje naučeno iskanje, stisne rep med noge in beži daleč kolikor mogoče. In na tisto mesto bojišča ga nikdo več ne privede.
Naš Belin je od septembra do konca novembra, torej v treh mesecih izsledil 87 ranjencev. — Ko bi Belin že ne imel svetinje pod vratom, gotovo bi jo zaslužil, pa zanj je največja odlika — kos klobase!