Pesem (7, Jarc)
Pesem (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
Vsa vdana greš čez travnike v solncu zahajajočem,
že te pogledom mojim drevje gosto je skrilo.
Kaj v meni se je kot bolest prebudilo?
Ah, česa, česa le od tebe hočem?!
Kaj si mi vendar ti, da jutro blesteče,
kot bron zveneči popoldan, večerna daljina
in tihih sanj mesečina — — —
da vse mi o tebi šepeče?!
In ko pri tebi sem, kak vsa si vdana,
a vsaka kretnja te še bolj prikriva ...
V samoti spet me muči tajna večno živa:
čim bolj si blizu, bolj si mi neznana!