Po polju vodi me korak,
v neštete misli zatopljena, —
ne mika me cvetic nobena,
ne mika me njih vonj sladak ...
V daljavo misel mi uhaja,
tja v daljne hribe in gore,
kjer dragi bratje se bore,
kjer kri junakov tla napaja.
In zdi se mi, da čujem vpitje,
da slišim klice na pomoč,
še v dolgo, tiho, mirno noč;
kdaj nehaš vendar krvolitje?
Kdaj vsahnil potok bo solzo,
ki jih prelivajo rodovi
kdaj bodo rešeni domovi
in ljudstvo črnega gorja.
O, pridi skoro ljubi mir,
ovenčaj, Bog, ga s palmo zmage,
domovjem vrni naše drage,
da vrne spet se sreče vir! ...
