Videl sem oblak — izobličil se je v dvoglavega orla,
razmahnil peruti in se nesel nad naše planine;
oči so žarele strele,
njegov glas je bil grom
in je sipal ogorčenja svete besede v nižine:
— Naš dom
ob Adriji sinji, ki Soča ji poje pesmi goriške
dežele,
ob Savi, ki Triglav — vtelešen ponos naš —
jo gleda,
ob Dravi, ki jo iz davnine pozdravlja naša
beseda,
jaz vladam in čujem!
Zahrbtno-kovarno
našemu nebu si vtisniti hotel zvezdo peterožarno,
da s štiriindvajsetim majem
bi zasvetila tem krajem — —
Ob Soči iz verolomnih umazanih rok jo izkljujem
in jo ponesem z navdušenjem svojih armad
nad Pad;
tam povem pred polstoletjem zmagonosno padlim
junakom:
Uničen sovražnik je lakom,
za oholost, zahrbtnost je kaznovan.
Mir vam, nad domovino je nov, velik jasen
dan! — —
Videl sem dvoglavega orla, v žaru ognja sta
mu peruti blesteli
in pesem src, ki pod njima so bila, šumeli:
čez meje, čez meje,
po lavorike, po nove, po sveže, po slavne trofeje!
