Sem brez misli. Gledam skozi okno ...
Iz noči žde vame razsvetljena okna treh fabrik,
ko zastave nad grobovi dim se vije iz kaminov.
Mesec plove nad oblaki, črne sence padajo na zemljo,
sence mečejo oblaki, temne sence rišejo zidovi.
Sanjam ... Tiho, mirno vse je okrog mene, samo stroji motijo tišino nočno.
Vidim v fabrike skozi stene, čutim bol, ki jo trpe sodrugi,
drgetam pred črno senco, ki v srce mi sega z roko črno.
Bratje, sestre, o ne dajte, da poseže v srca vaša ...
Zvon nekoč se bo razmajal, zvok pregnal bo vseh vetrov valove.
Sredi cest brezkončnih, sredi nepreglednih mas ogromna misel
iz krvi bo v kri se zlila, rasla, plamenela, klicala, kipela ...
Rodil se bo on (čas), ki bo človeka človeku skoval.
