Jaz sem neznan in sam in bijem se vso noč s temò,
ko bel stražar na voglu čakam, kdaj bo prišel dan.
Po teh mrakobnih cestah še nikdar ni nič prišlò,
pa vendar tiho ruje, čutim, pod zemljó vulkan.
Vsi mimo mene spó: tat, gizdalin, brezdomec,
obupanec, ki temno misel plete kakor vrv,
blodnica in bankir, poet in brotlolomec –,
a jaz edini vem: vse hiše je že zglodal črv.
Ponoči mesto se ko gobavec razgalja.
Skoz stene vidim, da zgolj eno je resnica:
dekle brez krova, glad v kleteh, izžeta lica –
in da sta laž orkester in svilena halja.
Tako stojim, ko up bodočih dni svetló gorim.
In ko po ulicah krivico sejejo ljudje
in jim strupeno seme v temno, težko klasje gre –
jaz vidim: iz palač ko črn pes se plazi dim.
