Videl sem senco – okostenelo žensko ...
Z desno nogo je podpirala Nanos, z levo Triglav,
roke je razprostrla onemoglo od severa k jugu,
glavo je povešala nizko nad Šar planino,
usahle grudi so božale tla pod seboj,
v motnih očeh je ležalo morje gorja,
brazd in globokih sledov prelitih solz
pa je bilo na licu toliko, da jih ne bi preštel ...
Domovina? Ne! Pobeljen grob.
Glas, ki sem ga čul venomer peti odtod,
je bil kakor v pravljici klic pogubljenih duš:
v moje kosti so zarili se črvi in glodajo,
v udih so krči kot pajki razpredli mreže,
v očeh si mrak je zvil svoje črno gnezdo,
v glavo so mi skrili peklenski stroj,
v prsih vampirji vale svoj ostudni zarod,
v srcu pa ni več prostora, da bi iglo zabodel.
Kje ste zvesti sinovi in hčere,
da ne vidite teh bolečin?
Kliče vas mati, viseča med nebom in zemljo,
mati, ki vsem je dala enako življenje –
z mlekom vsesali ste vsi enako ljubezen do nje ...
In čul sem glas mrtvih z bojnih poljan:
Kdo si, nesrečno bitje, da ni ti miru in pokoja,
da nas budiš in dramiš iz smrtnega spanja?
Če domovina si – tuja si nam, nisi naša,
nisi to, kar smo v mislih in srcih nosili,
kar iz prelite krvi in strohnelih kosti je rojeno!
Če si tujina – ne sili nas dvakrat umreti!
