Pučno tja v daljino temno
ocean šumi
a ob njem mi lepa Vida
žalostna stoji.
Čaka, čaka, dolgo čaka
toda vse zaman,
v svoji žalosti obupno
vpraša ocean:
»Morje večno, ti skrivnosti
vse na svetu veš,
ali lahko, kje moj ljubi
zdaj le je, poveš.
Včeraj je še spal pri meni
dragec – ženim, moj
in dejal, da pome z barko
prišel bo nocoj.«
Pa priplesal je čez morje
vetrček lahak.
jadral na perutih svilnih
skoz večerni zrak.
In priplesal je do Vide
ter ji šepetal:
»Nič ne čakaj lepa Vida
zadnjič je pri Tebi spal.«
Zašumela je vzkipelo –
– pljuskni ocean –
in nič več ni lepe Vide
videl beli dan.
