(Na Kozjaku pri Mariboru)
Že kopne so naše rebri prisojne,
na Kozjaku solnči Sveti Urbán
se ves nedeljski in tih in veder:
ogrel je topli pomladni ga dan.
Pojo po vinogradih si kopači,
po laporju suhem krevlji zvene,
zbudili svetnika so zvoki pojoči,
ki kakor zelenje vro iz zemljé.
Posluša: to pesmi so o trgatvi,
ko lep jesenski dan bo, zlat — —:
dozorelo že grozdje je, glej, po trsju,
veselo v gorice pripeli so brat.
In sije oktobersko solnce gorko ...
in že med holmi se mrači:
domov spet odpravljajo se birači:
šc krepko povežejo polne kadi.
Že škripljejo težki vozovi po klancu,
v mrak izgublja se zadnji vrisk prek slemen —
Kam vse je izginilo? ... Tiho smehljaje
svetnik zadremlje v svoj lepi sen ... —
In greje razkošno si hrbet na solncu
in srka v sebe žar njegov:
da grozdju zorečemu, žarkemu vinu
ga v solnčen dal bo blagoslov!
