Pesem o zvonu.

Pesem o zvonu.
Prvenci
Janez Bilc

Izdano:	Ljubljana: Jožef Blaznik, 1864
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

(Po stari pripovedki).

Zgubila mlada žena
Je dragega moža;
Ozdravi skerb nobena
Jej bolnega serca.

Bledi jej velo lice,
Umira svit oči,
Ker dan in noč solzice
Ljubezen ž njih cedi.

In huda zarotila
Se mlada žena je,
Da vedno bo nosila
Obleko černo le.

Udova zmirom biti,
Prisegla je serčnó;
In nikdar podeliti
Še v zakon spet rokó.

Kar dragega hranila
Pri hiši je blagá, —
Srebró, zlató znosila
In — vliti zvonec da.

Nebeški hoče devi
Darvati zvonec ta,
Ker ona večkrat revi
Sercé je vmirila.

Nji v Bledu v sred otoka
Kapelica stoji,
Tam vdova večkrat stoka,
Tam briše si oči. —

Že vlil je za kapelo
Sreberni zvon zvonar,
Že dene ga veselo
V čolniček svoj čolnar.

Naprej, naprej veslajo,
Do srede pridejo;
Kar vetri privihrajo
In strele švigajo;

Razsajajo vetrovi,
Se peni jezero:
Potegnejo valovi
Čolnič s seboj na dno.

* * *

Še zdaj, ko temno krilo
Noči pogrinja svet
Čolnarji sliš’jo milo
Iz dna zvonenje pet’.

Da zvončika je petje,
To vejo dobro vsi,
Veslajo berž v zavetje,
Nevihta jim grozi.