Pesem od verliga moža
| Pesem od verliga moža Jovan Vesel Koseski |
Priskrbel Kozma Ahačič
| |||||||||||
Pesem od verliga moža uredi
(Po nemškim od Bogomira Avg. Burgerja.)
Ko trombe glas, ko zvon doni
Od verliga moža spomin;
Kdor je enake vrednosti,
Ga plača pesem, ne cekin.
O, slava Bogu, de zapeti znam,
De verlimu možu pohvalo dam!
Od juga veter vre gorak,
Po laški zemlji moker sop,
Pred sabo žene čern oblak,
Kot volk pozrešen čedo trop.
Razruši dobrave in gojzde vred,
Na jezeru poka gromivši led.
V planinah gor topi se sneg,
Povodenj krije dol in log,
Naliv buči nebrojnih rek,
Kipí dežele velki tok;
Valovje po žlebu za sabo derví,
Kot hribe razbite, ledu pečí.
Na stebrih in oblocih prost,
Iz rezanega kamenja,
Čez tok razpet je zidan most;
Na sred se vidi hišica.
Z otroci in ženo mitar je not.
"O beži, o beži mitar od tod!"
Ob hiši tuli srež, vihár,
Gromivši strašno bliža se,
Pod streho skoči plah mitár,
Na boj valov ozrè se tje. —
"O vsmileni Bog! zaječi na glas,
Zgubleni, zgubljeni! kdo reši nas?"
Valé se kóre, sklad na sklad,
Od sem in tam obeh strani,
Obeh strani valov napad.
Z obloci stebre proč derví.
Glasnejši vpije, ko tok in vihár,
Z otroci in ženo trepeči mitár.
Valé se gruče, tresk na tresk,
In gor in dol na vsako stran,
Za stolpam stolp, ko prah in pesk,
Podré se v tok razrit, razklan.
Že sredi se bliža prekuc okrog. —
"O, vsmili se vsigamogočni Bog!"
Na daljnim bregu jih stojí,
Zijačev trop, žená možov;
Vse roke vije, vse kričí,
Nobeden ni v pomoč gotov.
Z otroci in ženo trepeči mitár
Prevpije v otetbo valove, vihar.
Od verlega moža, o kdaj
Zapoješ pesem, trombe glas?
Posipa širi se stežaj,
Zapoj ko zvon, je zadnji čas!
Že bliža se sredi razrušenje,
O verli mož, urno pokaže se.
En knez pridirja naglo v speh,
Na krasnim konju žlahten knez.
Napeto mošnjo voglov dveh.
Pogledu kaže vsih očes:
"Cekinov mu štir sto gotovih dam,
Kdor otme v pogubi nesrečne tam!"
Moj verli mož je mar ta knez.
Ko premoženje svoje da?
Pri Bogu! on je verli res, —
Poznam pa vender goršiga,
Pokaži se urno moj gorši mož,
Poguba se bliža, zamudil boš!
In hujši rase tok in hrup,
Glasnejši zmir bučí vihár,
Že vpade serce vsim in up,
O rešnik, rešnik, kje si mar?
In steber za stebram se zverne v tok,
Gromivši valí, se za njim oblok.
"Aló, aló! Na svit junak!"
Cekine kviško knez moli.
Posluša vse, obupa vsak
Rešitelja v ti trumi ni.
Z otroci in ženo zastonj mitár
V otetbo prevpije natok, vihár.
En kmet, po šegi splohni krit,
Na palci romarski prispè,
V debelo suknjo je zavit,
Visok obličja, raše je.
On kneza zasliši, razumi slov,
In gleda na mostu pogin gotov.
Storí v imenu božjim križ,
In skoči v čoln nar bližni koj.
Ne vstraši ga ne slap, ne piš,
Premaga toka divji boj.
Pa čoln je premajhen, gorje, gorjé!
Vse vzeti na enkrat — ne gre, ne gre.
In trikrat čoln posili tje,
Viharju vkljub, valovju vprek,
In trikrat srečno v kraj prispè,
Otevši jih iz groze rek;
In komaj so zadni v zavetju vsi,
Se zadni kos mosta v prepad zvali.
Kdo verli je, al kmet, al knez?
Povej nam pesem, reci kdo!
Življenje kmet je vagal res —
Bi djal — za zlat je storil to?
Če knez bi ne bil premoženja daril,
Moj kmet morebiti bi vagal ne bil.
"Na! reče knez prijatel moj,
Zlato je tvoje, plačan boš!"
Ni verlo bilo? Pesem poj! —
Za Boga! knez, je žlahten mož.
Pa vender še gorši, še boljši krí
Pod plahto v ratarjevim sercu žarí.
"Življenja ne prodajem jez,
Sim reven pa nasitim se,
Zlató mitarju dajte, knez!
On blago svoje zgubil je."
Tak reče s poštenim obrazam, in glej!
Oberne mu herbet in gre naprej.
Ko trombe glas, ko zvon doní
Od verliga moža spomin;
Kdor je enake vredností.
Ga pesem plača, ne cekin.
O, slava Bogu, de zapeti znam
De verlimu možu pohvalo dam.