Od kdaj se poznamo, mi, revolucionarji,
da smo se našli sedaj, ko je naš čas —
od kdaj,
vi, bratje evropski
in vi, prekooceanski
in vi, prekouralski,
da so nam srca enaka,
z neugasljivim ognjem goreča,
s herojsko močjo prepojena,
neustrašna in plodna
in neznansko verna? —
Poznamo se, mi, revolucionarji,
ho, dolgo že!
Od Kajna sem, od početka gorja.
Potomci gorja smo mi
in plodni smo mi! Vsak dan naša srca rode
klice ognjene,
ki nad ekvator Vstajenja lete —
zakaj
svečeniki smo mi
miru in ljubezni
prostih ljudi in
popolnih ljudi
in
preklinjevalci smo mi
laži,
hinavstva,
morij —
O, saj smo potomci gorja!
Sredi pobočja smo že.
Nestrpno si klešemo stopinje na vrh.
Včasih komu zdrsi po strmini navzdol
in obraz si rani do krvi —
»O, brat naš, trpi!«
In brat trpi. Za nas. Za vse.
Visoko je še nad nami Mount Everest,
vrh za oblaki je skrit —
Hitimo zato,
revolucionarji,
potomci gorja,
tja gor,
na naš najvišji vrh, na Mount Everest.
