Po ravnici po stezici hodim,
suha leskovka mi je vodnica,
od nesreče do nesreče brodim,
nočna tmina moja tovaršica.
Na vseh potih mi zijajo jame,
vsaki kamen nogo mi spodtika,
vsako drevo buta mi na rame,
ostro ternje moje roke pika.
Množica vesela me srečuje,
reva jaz nikogar ne poznadem,
ga ne vidim, ki me pozdravljuje,
komur véelo svojo roko dadem.
Jaz ne vidim ne obraza brata,
ne obličja tvoga, sestra mila!
Jaz ne vidim tebe, majka zlata!
ki si slepca me na svet rodila.
V černo noč zaviti so mi dnevi,
černa zemlja, čern je strop nebesni,
tamno solnce sveti slepi revi,
tamna zarja sije tmi očesni.
Ah, ti reva, reva, moja glava!
Grob – cveteča tebi je livada,
plodno polje – vsahnjena puščava,
lon domači – dom je tug in jada;
zemlja – skrita pred očmi stvaritev,
domišlije sanjarija sama;
sebi sam sem – nevidljiva bitev,
in življenje moje – temna jama.
Vi, ki hodite po belem svetu,
gledate z očesom božje čuda,
zahvalite se nebes Očetu:
Noč očesa je nesreča huda!
Slepih rev nikar ne zasramujte,
ne jemljite jim podpore mile,
trebíte jim pota, ž njimi čujte,
da ne bodo Bogu vas tožile.
