V srcih kot kres nam mogočen gori,
k višku nam hočejo mlade moči,
jasnost veselje nam sije iz oči.
Naša je zemlja, so hribje, doline,
gozdi in polja in bele planine,
mesta in trgi in ljubke vasi,
travnik in potok, ki v dolu šumi,
petje in cvetje, ki daje ga log,
z nami, nad nami naš véliki Bog.
Umemo našega gozda šumenje,
naših potočkov in rek žuborenje,
umemo pesem teh naših gora,
travnikov, vrtov in logov polja,
pesem in luč milijonov zvezda,
pesem in luč in dobroto – Boga.
Torej so jasne nam naše poti,
sije nam čista mladost iz oči.
Mnogo je nas, a kot eden smo vsi,
plamen ljubezni, ki v srcih gori
za domovino, za narod, Boga,
veže nas vse,
torej so strnjene naše vrste.
Naj le besni in razsaja vihar,
morje razburkano naj le šumi,
naj nam pokvarjeni svet le grozi,
z nami nebes je in zemlje vladar,
mi se ne uklonimo svetu nikdar, nikdar.
V boj vsi pogumno planimo,
silo sovraga zdrobimo,
narod pogube otmimo,
Slovenijo Bogu vrnimo!
