Pesem učiteljice

Gredo, gredo,
cela reka jih je.

Skozi leta in leta se vrste
ubogi, nemočni
prosjački mali.
Prihajajo s praznimi lončki prstenimi,
a očki iskrenimi
pred moj prag.
Med njimi so sivih, umazanih lic.
Na licih so grenke potke solzic,
ki bedo razkrivajo.
A zdravi, redeči
navadno v sreči naprej se prerivajo.
Pa vsi gredo s praznimi lončki prstenimi
in očki iskrenimi
k meni na prag:
"Natoči! Natoči!"
O, deca ti moja,
ná, vzemi srce!
Razdeli ga in ga še drugim izroči!