Pesem v daljavo

Pesem v daljavo Zvonimir Kosem

Izdano:	Prosveta 24/220, 221, 223–225; 1931
Viri:	dLib 220 221 223 224 225
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Med skalami, samo tuintam obraslimi o trnjem in osatom, po bodečem, od solnca razpaljenem pesku, ki je pokrival strmo stezo, je hitela devojka, z veliko butaro dračja na hrbtu. Na zatilniku v dvoje poveskov zavezana rdeča ruta se je živo svetila v belini skalovja, in kadarkoli je zapihal od morja veter in zastrujil v vročem ozračju s svojimi po slani morski vodi dišečimi vrtinci, sta vzvihrala poveska na zatilniku, kakor dvoje rdečih peroti. Devojka je bila bosa, butara na hrbtu težka, pa sta vseeno naglo stopali, skoraj skakljali po ostrem pesku zagoreli nožici. Hipoma je obstala. Sredi steze se je plazil z dvignjeno glavo in iztegnjenim, sikajočim želom gad. Devojka pa je vrgla butaro brez strahu na tla, pograbila velik kamen, dvignila roko in zamahnila — kamen je zadel gada naravnost v glavo in mu jo razčefedral, da se je kači gibki trup napel v drgetajoč lok, odskočil s steze preko skale in obvisel tamkaj na trnovih bodicah. Pod rdečo ruto ni zganila pri tem niti ena poteza nje opaljenih lic, ne tesno stisnjenih ozkih ustnic. Urno, kakor jo je odložila, si je zadela devojka butaro spet na hrbet in hotela nadaljevati svojo pot, ko sta pomigala uznad skalnih grmad dolga uhlja Šutaričevega osla, na oslu, otovorjenem z dračjem, vrhu dračja stari Šutarič, z debelo drenovo šibo v roki, neprenehoma poganjajoč: »Ču! ču! ču!« 

Devojki je spreletel lica vesel smehljaj, kakor pozdrav sosedu, ki se ji je bližal po stranstezi izza belih skal, zmerom višji, zmerom širši, od solnca ožgan po zgrbančenem obrazu in koščenih rokah, z dolgima nogama bingljajoč z oslovega hrbta.

»Ej, čiča Pero, ali ste tudi vi šli danes po drva?«

Starec je usločil suho roko in pokazal proti goram v ozadju.

»Na Rebri sem bil, seveda. A ti, Zora, ti si bila na Goljavi, kajne?«

»Še dalje — pod Belo ravnjo. Pa so tudi tam še pobirali pred mano. Kar je boljšega, debelejšega, so odnesli že drugi. Sirota pa paberkuj, če hodeš prinesti domov butarco drčet.«

»Pa kačo si ubila — videl sem, Zora, je skremžil starec obraz, da bi iztisnil iz debelih, žuljem podobnih gub košček smehljaja ter pokazal tako devojki svoje občudovanje. Dobro roko imaš, da zadeneš s prvim zamahom.«

»Ta je sedma,« je povedala devojka; »šest sem jih že pobila letos.«

Starec je izvlekel iz žepa robec in si brisal ž njim znojno čelo.

»Hu, kakšna vročina! Vam spodaj pri morju je bolje — troje korakov od hiše ima tam človek kopel ... Še jaz bom prenesel svojo bajto tjadol ...«

In spet je pognal.

»Stipe kaj piše iz Amerike, čiča Pero?« je vprašala devojka, noseč pred oslom svojo butaro. »Meni je pisal pred meseci, da se namerava vrniti. Potem nisem dobila nobenega pisma več ...«

»Tako?« se je začutil starec in gube na obrazu so se mu stisnile, pa se takoj nato spet razmaknile, ker se je razlila mednje svetloba. »Stipe te hote iznenaditi, Zora! Še ta mesec se povrne — tako nam je pisal prejšnji teden. In tebi, Zora, izroča pozdrave.«

»Meni —« se je sklonila devojka pod butaro in pospešila korake, kakor bi se bala, da bo starec opazil rdečico na njenem obrazu.

»Prihranil si je dolarjev, sinko moj, eh —« je vzmignil starec s brado. »Ob morju si bo dal sezidati hišo in trgovino bo odprl, tako piše; in da je domovina le domovina. Še jaz si bom na stara leta oddahnil pri njem ...«

»Stipe je bil zmerom dober,« je rekla devojka in se ozrla.

Starec je ni slišal, pa je razumel njen pogled.

»Sinko moj, eh ...« je mrmral sam zase, zdajpazdaj tlesknil osla s plosko dlanjo ob bok in poganjal. »Ču! čul ču!«

Iz kotanje se je dvignila s ploščatim laporjem krita koča, med ukrivljenimi smokvami in oljkami izza skal proti solncu zevajoča s svojimi mrkimi linami. Na pragu je sedela devojčica, zagorela v obraz in razoglava, da sta se ji bliščali v solncu po hrbtu lijoči pletenici črnih las.

»Pa smo prišli, slava Bogu,« je skočil starec z osla, oziraje se proti pragu. »In drva smo pritovorili, Katica, he—he, glej, kolikšen kup drv, hčerkica moja ...«

Katice pa ni bilo že nič več na pragu — vrtela se je okrog Zore.

»Stipe se povrne iz Amerike, Zora! Se ta mesec! In tebe poSdrsvIja, Zora ... Ti ne veš, kako težko pričakujemo vajine svatbe!«

Zora je plamtela v lica kako v solncu mak; gledala je, kako skaklja okrog nje devojčica, hotela ji je povedati nekaj lepega — ali iz ust ni bilo besede. Naglo se je poslovila, in Šutaričeva koča je ostala za njo v kotanji.

Za ovinkom se je odprlo morje. Na grmade kamenja je posijal blesk iz zlatih daljav, blesk trepečoč, blesk mavričnih barv. Široko in svobodno je dihalo pod skalami morje, posuto z belimi lisami, belimi jadrnicami. Daleč tam zadaj je plul svetel parnik, in dim, vijoč se nad valovi, se je gibal v drhteči svetlobi kakor črn dolg trak. Veter se je dvignil, gorak, opojen, jadra nad sinjo morsko planjavo so zanihala, na desno, na levo, črni trak nad valovi je bil presekan, se je razblinil. Veter šumeč, naraščajoč, veter od morja, veter proti skalam, preko skal ...

Zora je odložila butaro in sedla na skalo; ruta na glavi ji je flafotala v vetru. Pod njo, pod golimi pečinami, je dremalo na obali ob morju razpotegnjeno ribiško naselje. Polagoma zatonu bližajoče se solnce je svetilo na lapornate strehe, na sivo zidovje, na čolničke in široke ribiške barke, pozibavajoče se ob bregu, do polovice že pregrnjene a sencami, ki so se plazile z visokega pečevja.

Tiho je bilo nad morjem, tiho nad skalami. Pa se je razlegla v to tišino pesem, sladka pesem hrepenenja — pesem v daljavo:

Oj more duboko, sva moja radosti —

Zora je prepevala. Njeni pogledi so hiteli v daljavo, preko blesteče morske gladine, za zahajajočim solncem.

— po tebi meni plovi cvet moje mladosti — — —

Kakor da prepeva ž njo vred to njeno pesem hrepenenja morje samo, vsak val, vsak dih vetra! In kakor da so se ozrle iz daljave njegove, Stipejeve oči in jo pozdravile ...

Zora je vstala, zagrabila butaro in stekla navzdol proti morju ...

II.

Večer, razpet nad morjem, nad samotnim ribiškim naseljem, je vzblestel pokojno v mesečini; s katero obliti ste sedeli na kamenitih stopnicah nizke hiše Zora in njena sivolasa mati.

»Praviš, da se vrne še te mesec, Zora?« je izpregovorila mati počasi, skoraj neslišno, z žuljavimi dlanmi zastiraje svoj izsušeni obraz.

»Čiča Pero sam mi je povedal,« so žarele devojki v mesečini oči.

Mati je iztegnila proti njej roke, kakor da jo hoče objeti.

»Kako se veselim s teboj, Zora, hčerkica moja ... tvoje sreče se veselim ...«

»Moje sreče ...« je drhtel devojki glas in glava se ji je nagibala na prsi.

»On se je zaobljubil tebi, ti njemu,« so se gibale materine ustice. »Dolgo je že v tujini, tri leta, in ni pozabil nate. In ti nisi pozabila nanj, Zora ... Samo da bi vaju videla že enkrat pred oltarjem, srečen, presrečen par — to si želim ...«

Od morja je vzpahljal veter in stresel svetlo mrežo, ki jo je bila spredla preko devojkinih las mesečina. Devojka je dvignila glavo, hotela je pogledati materi v oči, pa ni mogla. »O mati, mati, da bi ti vedela!« ji je kljuvalo v srcu. Ozrla se je proti morju. Z vprašanjem je skušala prikriti svojo razburjenost.

»Ali ne prihajajo naši? Zdelo se mi je, da slišim Markov glas ... Dolgo jih ni danes ...«

»Samo veter je ...« je posluhnila mati in zavzdihnila. »Ti otroci! Odkar sta na počitnicah Marko in Mate, nimam miru. Kakor živo srebro — zdaj tu, zdaj tam — ti starka pa pazi, da se jagnjiče kje ne spotakne! Ali veš, da se je Marko zagledal v Zlato, Pavličevo Zlato?«

»Stara znanca sta, mati! Oba študirata v mestu, tam sta skupaj, pa še doma na moreta biti drug brez drugega.«

»Ne samo znanca,« ja odmajala mati a glavo. »Ti hodiš v goro po drva, Zora, ti ne vidiš vsega. Mati pa vse vidi, vse bolje vidi. Preveč živ je tvoj brat Marko, preveč se tudi smeje ... Ljubši mi je Mate; bolj je miren, bolj tih; kakor da mi je kaj več, nego samo Markov prijatelj ... In tiste njegove oči — ali se ti ne zdi, Zora, da ima prav take oči tudi Stipe?«

Takrat se je nagnila Zorina glava materi v naročje.

In devojka je tiho zaihtela v materinem naročju.

»O mati, moja mati!«

»Tecite, solze sreče, tecite!« so šepetale nad njeno glavo starkine ustnice, in v skrivnostnem vzgibavanju so oživele nad njo sklanjajoče se uvele roke.

»Zdaj, ko je pisal Stipe, da se vrne, boš štela dneve in ure, Zora ...«

»O mati — —!«

»Tako sem ihtela od sreče nekoč jaz, ko se je bližal čas moje svatbe ...« so obvisele ničesar sluteči starki roke na hčerkinem obramju. »Pa, Zora, prestani, da še kdo ne čuje! Glej, naši se že vračajo.«

Iz črnih senc nad morjem se je izločilo visoko jadro, se zajedlo v modrikasto ploskev povešenega večernega neba in se bližalo obali. Trenutek pozneje se jo začul Markov veseli smeh, za njim Zlatin in Markov glas. Jadro kakor da je zdrknilo z neba in se prihuljilo ob vitkem jamboru v visečo temno perot nad temno vodo; črna in tiha je obstala ob bregu barčica. Po obali proti kamenitim stopnicam pa so pohiteli nagli koraki.

»Hej, mamica!« je vriskal že od daleč Marko. »Ali si nas kaj težko pričakovala? Danes smo bili daleč, tam na Zavinkih ... In ribic smo nalovili, mamica, ribic .. . Daj sem ribice, Mate!«

Na trdi kamen je plosknila nabasana platnena vreča z ribami, pred Zoro In materjo pa je stal Mata, lep, stasit mladenič, Markov prijatelj in šolski drug iz mesta, s tihim smehljajem na licih.

»Same lokarde, mati Gazdičeva! To bo imela Zora spet dela v kuhinji! ... A jutri je nedelja, jutri mora tudi Zora z nami. Na Zavinke se spet odpeljemo!«

Še rosne, so zajele njene oči pozdrav njegovega pogleda in se zableščale v njem ljubeče in hrepeneče.

»Da bomo spet plavali in tekmovali, kakor zadnjič, gospod Mate?«

»In da bom še enkrat zmagal jaz!« se je odblesknil smehljaj z njegovih svetlih zob. »Prazen strah — nič takega ne bomo počenjali jutri, gospodična Zora! Samo vozili se bomo, vriskali in prepevali ...«

Oglasila se je Zlata, ki je stala zadaj poleg Marka, s širokim žoltim slamnikom na glavi, polna in kipeča:

»Mati Gazdičeva, vi ne veste, kakšen junak je to, gospod Mate! On je vse v eni osebi: mornar, ribič, plaveč prve vrste, filozof — —«

»— in Amerlkanec!« je končal Marko.

»Danes je sklenil, da obrne filozofiji in univerzi hrbet in da pojde v Ameriko! Da si nagrabi dolarjev, seveda!«

»V Ameriko? ja vstala Zora. »Pa ne mislite resno, gospod Mate?«

»Marko in gospodična Zlata se rada šalita, kakor sem se šalil tudi jaz,« se je smehljal Mate, in Zorin obraz se je zjasnil.

Za Zoro je vstala mati. »Zdaj pa k večerji, otroci! Trudni ste in lačni — poznam jaz take romarje ...«

»In jaz moram tudi domov," se je spomnila Zlata in se obrnila. »Lahko noč, mamka Gazdičeva!«

»Kitare ne pozabi nocoj doma, Zlata!« je zaklical za njo Marko.

»Vsi trije pridemo, a vi boste igrali, gospodična Zlata ...« ja dodal še Mate.

Po večerji se je utrgalo od kamenitih stopnic Gazdičeve hiše troje senc — troje temnih, gibajočih se črt v mesečni noči. Od Pavličeve hiše ena senca. Ob morju so se sence strnile in ena sama široka, črna lisa se je pomikala po obali.

»Udari na strune, Zlatica!« je šepetal Marko.

»Tam pri oljkah, mili moj ...« se ga je oklepala njena levica.

Za Markom in Zlato sta stopala Mate in Zora.

»Kaj si danes tako zamišljena, Zorica?« je tiho vprašal on.

»O Mate — zvedel boš, vse boš še zvedel — —« je dahnilo proti njegovemu obrazu z njenih ustnic, in njena vroča roka je podrhtavala v njegovi dlani.

Morje, v noč zavito, ja pošumevalo in vzdihovalo kakor iz sanj. V daljavi brleče lučke so zdaj izginjale, zdaj se spet posvetile nad valovi in se bližale, kakor da hočejo poleteti k bregu, pa so nenadoma spet pogasnile druga za drugo — ribiči s svojimi švigajočimi čolni so ribarili tamkaj.

Pod oljkami je zazvenela Zlatina kitara. Sladki glasovi strun so se napletli v noč, morje se ja zdramilo in prisluhnilo, veter se je samo šepetaje vrtel nad valovi, vrtal se nad gladkim oplečjem skal, v vetru so se nagibale oljke. Zlatina lica je zalivala mesečina, da so se svetila kakor posrebrena; pred Zlato, pred njenimi nogami, ja slonel Marko in ustnice so mu drhtele ...

Na skali za oljkami sta sedela Mate in Zora. Pa se je nagnila k njenemu obrazu njegova glava in njegova roka se je oklenila njenega pasu.

»Povej mi vendar, kaj ti je danes, Zora? Tako skrivnostna se mi zdiš ...«

Naslonila je glavo na njegovo ramo in ga objela z obema rokama.

»Stipe, ki me hočejo ž njim poročiti, se vrne is Amerike, Mate ... še ta mesec ...«

III.

Plamenožar zjutraj da vzhodu bleščečega solnca se je sredi morja razplamtel, da so utrinjale jadrnice na valovih in se je svetilo skalovje nad obalo kakor izklesano iz slabastra. V zraku se je iskril smehljaj dne, nedelje, njen blesk je ležal na rjavih licih ribičev, ki so se vračali pod zavešenimi jadri počivajoči in prepevajoči s ponosnega ribjega lova, in njen vonj je sladko občutila Zora, sloneča ob Mateju pod razpetim, v vetru nagnjenim jadrom, z očmi vsa v bleščobi neba in morja, da ni videla ne slišala Marka in Zlate, kako se na nasprotni strani jambora sklanjata drug k drugemu. Vonj nedelje pa ni segal v devojkino srce kakor nekoč, dotikal se je samo njenih lic. Kakor plamen sredi plamenja se je zdela sama sebi, kakor val sredi valovja! Ponoči je bila sklenila, da ne pojde v Zavinke, da bo ostala doma pri materi; sklenila, da bo kljubovala sebi, svojemu srcu in Mateju ... da hoče biti še tista Zora kakor pred meseci, z mislimi in sanjami samo pri Stipeju ; sklenila, da se bo Mateja izogibala, umikala se njegovim očem, da ga zaprosi, naj se tudi on ne ozre več nanjo, naj ne ruši njenega srčnega miru, če že ne zaradi nje same, zaradi njene matere, ki ga je — tujca sprejela gostoljubno pod streho. Zdaj je slonela ob Mateju, peljala se z njim v Zavinke, niti besedice mu ni očitala. Mate jo je prijel za roko; ni mu je izmaknila. Matejeve oči so smehljale, lovile njen pogled; ni mu umaknila pogleda — k njemu, ki se je hotela obrniti od njega, so se vračale njene sanje ...

»Mreže, Mate!« je presekal tišino Markov glas. »Kmalu bomo na Zavinkih ... Popoldne mreže dvignemo in si spečemo rib ...«

»Kakor svobodni otroci morja,« je vzkliknila Zlata, gugaje se na sivi, od dežja izprani deski, s solnčnimi žarki popisana od žoltega slamnika do žoltih čeveljčkov. »Lov in igra — to je naše življenje ...«

»In smeh in veselje,« se je zasmejal Marko. »Saj smo mladi, zato bodimo tudi veseli — kakor poje tista stara pasem ...«

Spustili so v morje dvoje mrež. In kakor so se bočile Mateju v solncu široke prsi, kakor so se mu napenjale na rokah mišice — vsako njegovo kretnjo so ljubeče spremljale Zorine oči. Nenadoma je vstala in se obrnila, kakor da jo je kdo poklical. Veter je gonil in napihaval valove preko neizmerne morske planjave. Vsi valovi svetli, kakor z biseri posejani. Tam zadaj dolg parnik z rdečimi, vihrajočimi zastavicami na jamborih. Ali se ne vrača Stipe iz Amerike? Ali je ni poklical Stipe? ... Samo veter je pošumeval nad valovi — in rdeče zastavice so izginile v daljavi ... Toda spet — ali se ni ozrla vanjo mati? Preko obale do kamenitih stopnic pljuskajo valovi. Na stopnicah pred hišo sedi mati, z dlanmi pred obrazom. In strmi ba morje, za bežečo barčico. Mati sirotica — saj ne sluti, kakšen vihar je v hčerkinem srcu, ne ve, da Zora ni ihtela v njenem naročju od sreče. Ali je ni poklicale zdaj, ali ni pogledala v njeno srce natančno in se zgrozila? Veter, veter ... Škropeči pobrizgi valov, penečih se v plimi, so se zrušili kakor vrste zlatih slapov — kamenitih stopnic nikjer, matere nikjer ...

Matejeva roka se jo je dotaknila.

»Pazi, da ne padeš v morje, Zora! Vrvi se oprimi ... ali pa sedi!«

Devojka pa je stala pod plahutajočim jadrom nepremično, kakor kip. Prvič je bilo, da je umaknila Mateju pogled.

»Sedi!« jo je prijela njegova krepka desnica in jo posadila nazaj na sedež.

»Moglo bi se pripetiti, da bi te visok val pograbil, ko bi niti sama ne vedela, kdaj in kako, in bi te potegnil s seboj, Zorica ...«

Sedela je kraj njega, tiha, kakor izpremenjena, in si zakrivala obraz.

»Kaj ti je, dušica?« se je nagnil k njej.

Skozi dlani so jo žgale njegov« plamteče oči.

»Kako se sramujem, Mate ...« se je izvil šepet izpod njenih dlani. »Svojega zaročenca varam, mater varam ... vse ljudi varam ...«

Stisnil jo je k sebi.

»Nikogar ne varaš, Zora! Materi porečeš, da ljubiš mene, ne Stipeja — in vse bo dobro ... Kakšen otrok si, Zorica!«

Njej so blestele solze v očeh.

»Ničesar ti ne očitam, Mate ... sama sem kriva ... Ali mesec dni, odkar si ti pri nas, moja duša nima miru ... Sirota jaz! Ti si gospod, v mestu doma, jaz pa sem preprosta devojka ... In — saj me ne ljubiš, Mate ...«

Izpustil je njeno roko, vstal in šel na drugo stran jambora. Ko se je izmed debelih vrvi posvetil njegov obraz in so njegove mišičaste roke obračale jadro, da so škripale nategnjene vrvi, se njegove oči niso ozrle več nanjo. In ko se je vrnil, ni sedel k njej; oprl si je komolca na kolena, si prižgal svojo kratko pipico in se zagledal na morje ...

Mehka roka se je spustila na njegovo ramo.

»Ali si kaj hud, Mate?«

Nad njim se je sklanjal Zorin obraz in njene oči so se smehljale in prosile.

»Nisem te hotela razžaliti ... Oprosti mi, Mate!«

Njegov pogled, teman, v daljavo na morje zavrtan, pa se ni premaknil.

»Saj me ljubiš, Mate ... Ne jezi se več name! ...«

Sedla je poleg njega. Njemu so se lica jasnila; in ko se mu je izvrtal pogled iz iskričaste daljave, so prestregle njegovi oči njen smehljaj, in žarek solnčne svetlobe, utripajoč na njegovem obrazu, je odskočil z njegovih na njene ustnice ...

Barčica je obstala v širokem, velikem polkrogu podobnem zalivu, nad katerim so se dvigale visoke skale, nekatere v drznih zavinkih nagnjene nad morje. Ko je napolnil veseli vrisk došlecev tihi kraj, se je dvignila z ostrih grebenov jata galebov in plahutaje, poletela proti morju.

»Naš raj, 'en miniature'« se je veselil Marko, vodeč Zlato za roko ob peščeni obali. »Te divje skale, ti visoki grebeni, ta prostrana morska plan — kako divno, kako romantično!«

Na vseh obrazih je trepetalo solnce. Mate, najboljši plavač, je prvi skočil s skale v morje. Za Matejem Marica in Zlata; plavala sta daleč venkaj na morje, oba glasna in vesela, kakor dvoje tik nad valovi vriščečih galebov; za trenutek sta izginila pod vijoličastim osojem valov, pa sta spet vzblisnili med pršečimi penami njuni svatli čepici. Nedaleč od njiju je migljala iz valov belina Zorine rame, Zorine čepice.

Prostost morja, široka, brezmejna ... iz nje viseči srebrni cvetovi ... Iztegni roko, utrgaj čudežni cvet! Zora kakor da je v tej prostosti zaživela novo svetlo življenje; še enkrat je kanila v devojkino srce kaplja odločne volje — po čudežnem cvetu se js iztegnila roka ...

IV.

Truden od plavanja. se je zleknil Mate na prod in zadremal. V eno samo dolgo zlato zeleno črto stisnjena bela obala je krožila pred napolzatisnjenimi trepalnicami kakor paradiž zastirajoča ograja, se zdaj umaknila daleč v daljavo, en sam ozek plamenček, zdaj se spet približala, široka in plapolajoča, da se je zableščalo iz paradiža sanjajočim očem. Ko so butnili valovi v močnem vetru ob breg in pljusknili v visokih popenkih na prod, se je predramil iz dremavice — iz zlatozelene črte je posijala okrog njega v rastočih kolobarjih belina obale. Sedel je, objel z rokama nogi pod koleni, nagnil glavo in tako sključen strmel na morje pred seboj. Marka, Zlate in Zore ni bilo nikjer, ne na morju, ne na bregu! Odpeljali se niso, ne, ker še se je pozibavala k skali pripeta barčica s povešenim jadrom. Toda kam so šli? Kam je šla Zora?

Mate je vstal; gosti kodri so mu silili izpod čepice na oči in poteze okrog usten so se mu zajedle visoko v lica. Še pred kratkim krotko jagnje se je razmahnilo v hrumečega leva.

»To ti poplačam, Zora!« je siknil skozi zobe. »Umika se mi — še zmerom nisem zmagal! Ampak tako bora zlomil jaz tvojo voljo, devojčica, kakor zlomi konj z enim samim udarom kopita šibko otroško igračko! ... Hm, mogoče je zadaj za skalami. Takoj te poiščem!«

Skoraj stekel je po gladkih pečinah in izjedeninah ob morju, pod visečimi kamenitimi grebeni. Na okrogli vzboklini skale, še daleč za Zavinki, je opazil nad seboj Marka in Zlato; drug poleg drugega ležeča sta se solnčila, se igrala s kamenčki kakor dva otroka in pri tem veselo žvrgolela. Mate je smuknil neopažen pod skalo in hitel dalje; vroče mu je bilo in potil se je, da mu je kapljal znoj s čela na roke.

Navpik iz morja streleča pečina mu je zastavila pot — obala na tej strani se je končala. Skozi široko luknjo v skalovju je pihal veter. Kakor skozi daljnogled je videl Mate, kako se sveti v daljavi na mrgoleči morski planjavi samotna jadrnica z visokimi belimi jadri. In je planil v morje in plaval na drugo stran. Ko se je oprijel skale in zlezel na kopno, je dolgo časa počival, z razleknjenima rokama in nogama, v svojem besu rastoč v giganta, ki se pripravlja, da se bo pognal z zemlje proti nebu, potrgal z neba zvezde in jih pometal v morje. Poteze na obrazu so se mu podaljšale in poglobile; in vnovič je siknil skozi zobe:

»Zmage hočem, Zora! Zmage nad tistim Stipejem, ki ga sicer ne poznam, pa se vendar moram boriti proti njemu!«

Veter je zabučal — z vetrom pa je tedaj kakor iz valov zazvončkljala pesem:

Oj more duboko, sva moja radosti — — —

Mate je planil pokonci in se nemirno ozrl.

»To je ona, Zora ... njen glas je to! ...«

Šele zdaj je zapazil zadaj ob ovinku iz morja vzpeto skalo, na njej dvoje svetlih rok, svetlo čepico.

»Da, to je ona ...« je ponovno skočil v morje in plaval proti skali. In kolikor bliže je bil belim čerem, toliko burneje mu je utripalo srce. Razjarjen lev se je bil odpravil na pot — spet krotko jagnje, za kakršno je veljal med preprostimi dobrimi ljudmi, se je bližal cilju. Utopljen se je ulovil za ostro čer in plezal po skali navzgor.

»Zora!«

Slonela je na skalni steni, s pogledom v bizarno prostranost morja pred seboj, s hrbtom proti došlecu. Ne videla, ne slišala ga ni bila. V solncu so se svetili izpod čepice iztisnjeni uvojci njenih las in njena iztegnjena desnica je vžarevala kakor en sam zlat pramen svetlobe.

»Zora, Zorica!« je zaklical glasneje. Hotel se je skloniti, da bi ji neopažen zatisnil oči in jo poljubil na zatilnik, toda tisti hip se je obrnila, z začudenimi očmi, skoraj prestrašena.

»Ti tukaj, Mate?«

Prsi so ji kipele in oči žarele.

»Slišal sem tvojo pesem, Zora, in sem plaval — —«

»Zakaj si me iskal?« je vprašala z drhtečim glasom. "Pobegnila sem, da bi se skrila pred teboj. Ker — samo njegova sem, Stipejeva ...

Trdo jo je prijel za roko.

»Vem, da si se hotela pred menoj umakniti, Zora — umakniti se ne moreš. Skriti si se hotela — skriti se ne moreš. V očeh ti je zapisano, da ljubiš mene, samo mene, Zorica!"

Videla je, kako mu plamte oči, kako se mu premikajoče se poteze okrog usten v strasti zarezavajo v obraz.

»Bogorodica svetogorska ... usmili se sirote!« so šepetale njene ustnice, kakor v molitvi.

Sedel je ob njej, z obrazom ob njenih ustnicah, pa je nenadoma vstal.

»Zbogom, Zora, za zmerom!« Šel je po skali navzdol, visok, ponosen, in obstal z dvignjenima rokama nad penečimi se valovi. Nekaj čudovitega se je zgodilo v njegovem srcu: zasmilila se mu je devojka na skali, zasmilila njena mati in nepoznani Stipe, in sklenil je, da se odpelje takoj prihodnji dan nazaj v mesto.

Glas je zavel do njega, sladak, topel:

»Mate!«

Obrnil se je, z mirnimi očmi, mirnim obrazom, kakor prerojen. Pred njim je stala Zora, v jasnini neba in kakor še nikoli. In topla, ga je objela.

»Ne hodi, Mate! sem ... samo tvoja!«

In Mate je ostal, z njeno zlomljeno voljo v svojih rokah.

V.

Na dan, ko se je vrnil Stipe iz Amerike, je stal pred Gazdičevo hišo privezan Šutaričev osel in migotal z ušesi, oziraje se nemirno proti morju, ki je še od jutra temno bučalo, kakor da hoče s svojimi valovi zaliti obalo z ribiškimi kočami vred — zadaj za hišo, v majhnem vrtu, pa je sedela pisana družba. Stari Šutarič, ves is sebe od radosti, ker se je Stipe vrnil, se ni ganil od sina — kakor da sedi ob zakladu; zdajpazdaj si je obrisal s koščenimi rokami od tolike sreče vlažne oči. Ob bratu je žvrgolela Katica, z biserjem na vratu, zlat lišček. In Mate, ki se je odpravljal ta dan v mesto, je sedel ob mizi žareč, s popetimi gumbi na svetlem mestnem suknjiču, iznad belega ovratnika vzpet nad drugimi obrazi, s pritajenim, skrivnostnim smehljajem krožeč od matere Gazdičeve in Zore, ki sta neumorno donašali na mizo črnega vina, pečenih sardel, smokev in grozdja, preko Marka, ki je slonel zamišljen kraj njega, do starega Šutariča in njegovega sina Amerikanca, ki se je v krogu svojih nekdanjih prijateljev in znancev s polnim kozarcem v roki nagibal zdaj k temu, zdaj k onemu, da je ustregel vsem nazdrsvilnim klicem.

Govoril je samo on, samo Stipe; govoril o Ameriki, deželi svobode o njeni prostranosti, o železnicah in rudokopih, o širokih mestih in visokih hišah, ki se spenjajo s svojimi stoterimi nadstropji pod oblake, o elektriki, ki svetijo tam ž njo v zadnji bajti, o strojih, ki ž njimi tam kosijo, žanjejo, grabijo, mlatijo, o rekah in parnikih, o razsežnih farmah, njenih cowboyjih, o dolarjih in multimilijonarjih.

Nič manjšemu velikanu od Mateja so se mu gibale pri pripovedovanju roke in ramena, kakor da so zašle iz svobode v ječo, kakor da se žele razmaha v tem neznatnem, od širokega sveta ločenem obmorskem zakotku. Kadarkoli se je iztegnila njegova široka pest preko mize, je bilo, kakor da sta dihnila med zbrano družbo nepoznana moč in pogum in se odpira pred začudenimi očmi popolnoma nov svet: gore, prevrtane z dolgimi predori, kleče pred bogatimi poljanami, pred zlatim morjem pšenice, kakor ogromni velblodi, da preneso zrnato bogastvo še v druge dežele; zevajoči prepadi se umikajo, stiskajo h goram — preko prepadov, po visoko vzpetih mostovih, pa vihrajo bliskoviti vlaki in drdrajo v ovinkih na nepregledni ravni mimo mest, mimo visokih tvornic, mimo jekla, železa, zlata, srebra; in tam — pristanišča, s črnimi dimniki parnikov zabasana, od razpenjajočih se jader migljajoča ...

Dolgo je govoril Stipe; in kakor je govoril, kakor so se razmikale zmerom novim domislekom gube na njegovem čelu, tako so se premikale poteze na obrazih poslušajočih, da ne bi ušla njihovim ušesom niti ena beseda o lepoti svobode in bogastva tam za morjem ...

Navdušenje, na vseh obrazih vzdrgetavajoče, pa se je odbijalo od Matejevih očeh. Njegov pogled, vsekan v Amerikančevo pest na mizi, je prepletal samo smehljaj:

»Ti še ne veš, človeček, da si premagan! Kaj se toliko napihuješ?«

Videl je, kako se ustavljajo njegove oči ljubeče zmerom le na Zori, smehljaj mu je obvisel tudi na njej, pa je takoj ugasnil. Bleda in prepala se mu je zazdela. Ko je pohitela od mize mimo njegova s prazno steklenico v roki, je čutil, kako je zavela proti njemu iz njenih oči žalost, iz njenih stopinj obup, in nehote je sklonil glavo.

Marko mu je položil roko na ramo.«

»Pa bi še počakal, Mate! Čez teden dni greva itak tudi jaz in Zlata. In peljali bi se skupaj.«

Mate je vstal, kakor razjeden v obraz, nič več žareč in smehljajoč.

»Sklenil sem, da grem danes, Marko; in tudi pojdem.«

»Torej na svidenje v mestu, Mate!«

Mate se je ozrl po vrtu.

»Toliko še počakam, da pride Tvoja mati, Marko! Posloviti se še moram ...«

»Nič se ti ne mudi, Mate! Posedi še in pij. Počakaš, da pride tudi Zora ...«

Takrat je prihitela na vrt mati Gazdičeva, preplašena, z vijočima rokama.

»Kam je šla Zora? Kje je Zora?«

Stipe je umolknil, Mate in Marko sta se zdrznila, vseh oči so se ozirale in skale, vseh obrazi so se razpotegnili v eno samo vprašanje:

»Kje je Zora?«

Zore ni bilo nikjer.

Stipe se je dvignil, širok, z rokama lomasteč, stol se je prevrnil za njim, za Stipejem so se dvignili vsi, z iščočimi očmi in iztegnjenimi vratovi, Katica pa je rekla:

»Videla sem jo, ko je šla iz vrta. Bleda je bila in prepala ... mogoče je na obali.«

»Na obali je!« se je zgnetlo ugibanje vseh v en sam odločen, hrupen klicaj — in vse je hitelo iz vrta.

Črna, samo zdajpazdaj od bliskov osvetljena, sta se objemala nebo in morje — dvoje pobesnelih ogromnih teles se je borilo med seboj z gigantskimi rokami, da so se kresale iskre. Pod zabuhlimi oblaki ob breg butajoči visoki valovi so pljuskali čez obalo in škropili po hiteči gruči, po iztegnjenih iščočih rokah.

»Zora! Zora!« je klical Stipe rjoveč, z rameni ob pljuskajočih valovih, bijoč okrog sebe z rokama, kakor da hoče potisniti peneče se morje od obale. »Kje si, Zora? Oglasi se, Zora!«

Zora pa se ni oglasila od nikoder. In valovi se niso umaknili od obale; še bolj so naraščali, še bolj butali in hrumeli ob breg; in kakor da z vsakim zapljuskom ponavljajo Stipejevo vprašanje in se mu krohotaje rogajo:

»Kje si, Zora? Kje si!«

Na kemnitih stopnicah je obsedel Mate, s šklepetajočimi zobmi, gledaje za kličočimi in iščočimi. Mehke črte zmagoslavja, še pred kratkim napenjajoče njegova lica, so se izprevrgle v ostre vijuge kesa in obupa in mu v enem samem trenutku razorale obraz, da je bil podoben sključenemu starcu, ne mladeniču. Kakor skozi meglo je videl pred seboj nizko, k morju nagnjeno črno nebo, ob morju črne koče, za kočami, iznad lapornatih streh, pod nebom stisnjene, lomeče se jambore od bregu škripajočih ribiških bark, ob črnih valovih na obali črno, begajočo grupo ljudi. Hotel je zaklicati: »Zaman iščete, ljudje — samo jaz vem, kam je šla, kje je!« — toda glas mu je bil kakor prirastel na jezik in glava se mu je nagibala na prsi.

Zmerom višji so bili valovi. Pod škropečimi penami gugajoča se gruča ljudi je potonila v daljavi, kakor da jih je požrlo morje. Veter je bučal preko streh in se lomil zdihovaje ob skalovju. Mate je hotel vstati, a noge so mu bile težke kakor svoje skal. hotel je dvigniti roko; roka mu je omahnila trda od života. Samo oči so mu živele in dolble gosti opoldanski mrak, da bi si izdolble pot do potonule gruče ljudi.

Vrišč je švignil iz mraka, iznad valov v daljavi. Mate se je stresel, oči so mu hotele zbegane pobegniti — ena sama gola šklepetajoča čeljust je bil njegov obraz.

Gruča se je vračala. Naglo, kakor da se trklja mimo zamračenih zidov, mimo zibajočih se bark, velik črn klobčič. Z gručo se je bližal vrišč. V Matejevem pogledu je obvisel prvi izmed vseh Stipe, z rameni odbijajoč valove, v njegovo srce pa je pičil iz vrišča krik oster in presunljiv, krik matere Gazdičeve:

»Mrtva! Mrtva!«

In ob materinem ihtenju tenki glas Katice:

»Sirota! Kaj jo je gnalo v valove?!«

S stopnic se je počasi dvignil. Roke so se mu tresle, v ustih mu je grgralo. Proti Stipeju se je premikala gola, šklepetajoča čeljust.

»Jaz sem njen morilec, ljudje! Jaz sem jo pognal v valove!«

Nihče ga ni čul.

Zgrudil se je na tla.

Stipe se je odpeljal še tisti mesec nazaj v Ameriko in se ni vrnil nikoli več.

In nikoli več ni prišel h Gazdičevim na počitnice Mate.