Spet kliče nas venčani maj,
k Marii nas kliče v svet raj:
Cvetlice goščave
si venčajo glave,
raduje se polje in gaj.
Vse drevje si venča glavó,
po drevju pa ptičke pojó,
nobeški kraljici
Marii Devici
češčenje in slavo dajó.
In šmarnice nježno cvetó,
vertnice se v vence pletó,
da krasnega maja
se slava obhaja
Cvetlici Marii lepó.
Pod lipo kapel’ca stojí,
tam kinčan oltar se svitlí,
in biser oltarja,
ko juterna zarja,
podoba Marijna sloví.
In kedar se majnik rodí,
kapel’ca ko vertec diší;
oltar in pa stene
so vse razcvetene,
da bolj se Marija častí.
Sem vsaki dan rad pribežím,
Marijo prav lepo častim;
do nje vse veselje
in serčne imam želje,
za njo le živím in gorím.
Ko zarja zlatí vse goré,
darujem Marii sercé,
opoldan spet tečem
v kapel’co in rečem:
Oh, prosi, Marija! za me.
Kdar sonce za goro zbeží
in Ave Marijo zvoni,
zdihujem: O Mati!
Tvoj hočem ostati,
dokler ne zatisnem očí.
Takó se Marija častí,
ker maj njene slave cvetí:
Za grešne sirote
pa Mati dobrote
pred sedežem božjim klečí.
Le kliči nas venčani maj,
K Marii nas kliči v svet raj!
Da večno veseli
Bi slavo tam peli
Marii, o Jezus nam daj!
