Na pergamentu trde besede hreščijo kakor kosti mrtvecev. —
Kdo je klesal te besede v trdi pergament?
O, bratje, mi smo jih klesali,
v poslednji uri vam smo jih poslali,
na kraških tleh smo dlete zagozdili,
iz trdih skal besede vlili,
iz naših src smo vdihnili jim zvok bolesti! —
Ta pergament, ta trdi ukaz pradavnih duhov! —
Ali vas strah ni teh trdih kosti, neizgorelih,
nepreperelih strasti domačih bogov?
Ko zvijate list pred seboj:
ne čutite v njem zledenele krvi rezkih besed,
ali ne čujete trdega zvoka brez rim,
ki brije in rije do vašega mozga!? —
Zemlja bo slišala te zvoke globin,
ker je pisala, ker je klesala sama iz sebe.
Leden je zdaj njen obraz, kakor da mrtva je,
ali glej: v dnu globin vsa razprostrta je,
duhovi v nji stiskajo bratske roke,
zarje že slutijo pesem podzemeljsko ...
Bratje!
In vi!
Vi niste pripravljeni!
Ali ne čujete trdega pisma?
Molče
sklonite roke!
V pesti srce,
v srcu vaš Dom! —
