Pesmarica prvih besed
| Pesmarica prvih besed Milan Dekleva |
| |||||||||||
KAZALO
PRVE BESEDE............4
ADUVO..................6
DODO...................8
HALO...................10
NAPAKA.................12
OČIJA..................14
POTOGAN................16
RAZUMEM KARKOLI........18
SE RADA BOJIM..........20
SAMPŠ..................22
ŠEJA...................24
VŠEČ VŠEČ VŠEČ.........26
ŽABADIRKA..............28
PRVE BESEDE
PRVE BESEDE SO JUTRANJA ZARJA,
MAMIN POLJUB, KI SVETOVE PODARJA.
PRVE BESEDE SO GLASBA VSEMIRJA,
MALEGA SRČECA, KI SE RAZŠIRJA.
PRVE BESEDE SO ZNAMENJA ZMEDE,
SKRIVNE STOPINJE, KI SNEG JIH ZAMEDE.
TIHO SKAKLJAJO PO VRTU IN HIŠI
PEDENJUHO JIH RAZUME IN SLIŠI.
VČASIH SO SMEŠNE IN RAZIGRANE,
DRUGIC SO LAČNE, SOLZAVE, ZASPANE.
MORAMO JIH KAKOR ROŽE GOJITI,
VSAK DAN JIM ROSO LJUBEZNI DOLITI.
PRVE BESEDE SO NOVOREČENKE,
NIKDAR POZABLJENE NOVOROJENKE.
ADUVO
KAR JE VČASIH ADUVO, JE DRUGIČ PA-PA
IN POMENI ADIJO;
BABICA, TREBA BO HITRO ODITI,
KER MOTIŠ LUCIJO.
MOTIŠ JO ZDAJ,
KO SE HOČE IGRATI Z MAMO,
ADUVO, PRIDI NAZAJ,
KO BO TREBA V PIŽAMO.
PRED VRATI POMAHAJ Z ROKO
IN TRIKRAT RECI PA-PA,
KER POSLOVIŠ SE LAHKO LE GLOBOKO
IN OD SRCA.
NO JA, POSLOVIŠ SE ZMERAJ
ZAČASNO, TO VELJA
KOT PRIBITO -
JASNO JE, DA ADUVO NIMA UVODA
IN DA JE V BESEDI ADIJO SKRITO
VELIKO LJUBEZNI ZA BABICO
IN ZA LUCIJO.
DODO
DODO NI PRAVLJIČNI PTIČ. JE MOŽIC,
ŠE MANJŠI OD BRUSNIC IN BOROVNIC.
DODO RAD PÔJE. ŽIVI POD POKROVOM KLAVIRJA.
TEŽKO GA JE NAJTI, KER NEPRESTANO DIRJA.
DIRJA MED STRUNAMI IN MED KLADIVCI
IN POIGRAVA SE Z NAŠIMI ŽIVCI.
DODO NI SAM. NJEGOVA ŽENA JE LALA,
SKAČE KOT BOLHA IN NOSI POJOČA OČALA.
DODO IN LALA STA NAJIMENITNEJŠI PAR.
ŽIVITA ZA GLASBO, NIČ DRUGEGA JIMA NI MAR.
HALO
KADAR LUCIJA TELEFONIRA,
SE SLIŠI TAKO:
»ŽEMEPLEZIR,
ŠEDEŽAVI,
KDO JE TO,
KOMSI,
SI BABI,
A SI TI?«
IN KO ODVRNEŠ: »HALO, LUCIJA!«,
SLIŠIŠ SOPENJE.
ČIGAVO JE TO GOVORJENJE,
KI NIMA OBRAZA,
TELESA IN ROK?
KDO SE MI IZ SLUŠALKE SMEJI
IN POJE O SINIČICI?
NA JOK GRE MALI DEKLICI
IN MAMI TELEFON MOLI
»NIMAM ČASA,
MENI SE MUDI!
IGRAČKE SO ZASPANE,
NE BRIGA JIH,
KAJ SIKA IN ŠUŠTI
IZ TE POCINKANE BANANE!«
»PIP-PIP.« PREKINJENO.
POKLIČEŠ SPET.
»HALO?«
»HALO?«
IN TO JE VSE. NIČ VEČ NE BO,
KER TELEFON JE ČOFNIL
V LAVABO.
NAPAKA
»NAPAKA! NAPAKA!«
ČE HOČEŠ NA IGRIŠČE
IN ZUNAJ DEŽUJE,
ZMERAJ BOLJ, VEDNO HUJE,
JE TO NAPAKA.
ČE HOČEŠ NARISATI KROG
IN SE NA PAPIRJU ZVIJA KAČA,
KI SIKA IN LAČNE OČI OBRAČA,
JE TO NAPAKA.
ČE KRILO NOČE ČEZ GLAVO,
AMPAK BREZGLAVO KRILI
IN SE GRE PLESNO ZABAVO,
JE TO NAPAKA.
ČE ZA DOJENČKA SKUHAŠ ČAJ,
ON PA ZACVILI KAKOR ZMAJ
IN POTEM ZASPI NAZAJ,
JE TO NAPAKA.
ČE SI NE MOREŠ UMITI ROK,
KER V KOPALNICO KDO PRIKORAKA
IN ZAVPIJE: »KAJ TI JE, OTROK?
MOKRA BOŠ, TOLE NI ŽABJA MLAKA!«,
JE TO NAJNAPADALNEJŠA
NAJNAJNAPAKASPAKA.
ÔČIJA
ÔČIJA POMENI: ÔČI IN LUCIJA.
TO, DA SE IMATA DVA RADA, JE V ENO
BESEDO POLOŽENO, SAJ ENO NE MORE BITI
Z NIČ DELJENO.
DRAGA MAMA NAJ POSTANE DRAMA,
LUŠTKAN KUŽA NAJ BO LUŽA,
PRIJAZNA BABICA PA PRIBICA.
O TEM, ALI NAJ LUMPA MALA LULA,
KAMEN SLIKA KAKA
IN ALI NAJ NA PISMU ZNAMKA PISKA –
ZA TO BO TREBA VPRAŠATI VSAJ DVA
BISTRA PESNIKA,
ČE NISTA BIKA.
POTOGAN
TOBOGAN – LE KAJ JE TO?
PUNČKA ZMAJE Z GLAVICO.
»VEŠ, KAJ JE NAROBE S TO BESEDO?«
ODKIMAVA MALI MEDO.
»ZDI SE MI PREVEČ OGLATA!
MOTI ME, DA NI KOSMATA!«
DEKLICA RAZMIŠLJA. »HEJ, NA NOGE!
NÉKDO JE ZAMENJAL ZLOGE!
TOBOGAN JE POTOGAN,
JASNO, JASNO KAKOR BELI DAN!«
»POTOGAN?« JO MEDO GLEDA,
»ALI JE V NJEM KAJ MEDA?«
DEKLICA SE ZASMEJI.
»TVOJA GLAVA SE MEDI!
LJUBI BIBI, MALI TROT:
POTOGAN JE ČUDNA STVAR,
TAKA STVAR, KI GANE POT,
TAKA STVAR, KI NAGNE POT!«
»NAGNE POT?« SE ČUDI BIBI.
»JASNO. POTOGANI, TO SO HRIBI
ZA V VRTEC, PARK, OTROŠKO SOBO,
HRIBI, KI PREŽENEJO LENOBO!«
KOSMATINEC DELA ŠOBO.
»POTOGAN? NI VEČJE BEDE!
DRIČANJE NI ZA MEDVEDE!«
RAZUMEM KARKOLI
KO LUCIJA REČE: »RAZUMEM KARKOLI!«,
JE ZELO RESNA.
RAZUMEM KARKOLI NAMREČ POMENI,
DA JI JE JASNO VEČ KOT NAM, VELIKIM,
RECIMO:
ZAKAJ JE VODA MOKRA,
ZAKAJ SE ZEMLJA NE VRTI TAKO KOT KAZALCI NA URI,
KAKO LAHKO ZNOVA POSTANEŠ DOJENČEK,
DA SO MOŠKI NEVARNI, KER PREVEČ BASIRAJO,
DA JE TREBA STANOVANJE POMESTI PETINTRIDESETKRAT DNEVNO,
ČEMU STRAHOVI IZ SANJ IZGINEJO, ČE ZLEZEŠ K MAMI V POSTELJO,
ZAKAJ JE OGLEDALOM DOLGČAS, ČE SE NE GLEDAŠ VANJE,
ZAKAJ JE TIDI SITEN, ČE MU NATIKAŠ KAPO,
ZAKAJ HIJACINTE DIŠIJO VIJOLIČASTO
IN TAKO NAPREJ.
RAZUMEM KARKOLI POMENI: LUCIJA SEM, ZATO VSE VEM,
TUDI TO, ZAKAJ RADA DELAM STVARI, KI JIH NE SMEM.
SE RADA BOJIM
KAJ POMENI: SE RADA BOJIM?
BODITE OB MENI, KADAR ZASPIM,
KO RASEM IN OB NEVARNOSTIH ŽIVIM.
SE RADA BOJIM, KER LJUBIM STVARI,
KER JE SVET VELIK IN ZMERAJ BOLI,
ČUDEŽ JE ČUDEN, ZATO ME SKRBI.
ZAKAJ IMA MORSKI PRAŠIČEK ZOBE?
ZAKAJ JE ZUNAJ CESTA, ČE NE SMEM DO NJE?
ZAKAJ JE MLEKO VROČE, KADAR VRE?
ZAKAJ STOPNICE NISO RAVNE? JEKLENE
ŠKARJE BI LAHKO BILE IZ SLADKE PENE
IN ZIME ZDRAVE, NIKDAR PREHLAJENE.
KER OKROG MENE JE PREVEC ZAKAJEV,
ŠKRATASTIH SENC IN ZAVITIH VPRAŠAJEV,
SLEPIH DEŽEVNIKOV, MOKRIH LIŠAJEV,
SE RADA BOJIM. ČE BI BILI OTROK,
BI VEDELI, KAJ GOVORIM. OB TEM,
KAR DELATE, SE MARSIKDAJ ZGROZIM:
OBJEMITE ME VENDAR, RADA SE BOJIM,
MOGOČE SE VAM LE PREVEČ POGUMNA ZDIM?!
SAMPŠ
ČE LUCIJA SAMA SEBI REČE »PŠŠŠŠŠ«,
NASTANE SAMPŠ, BESEDA GROZOVITA,
V NJEJ JE DOSTI SAP IN KAKŠNA MŠŠŠŠŠ,
KI RADA ŽVEČI KLAS IZ ŽITA.
SAMPŠ JE OD DALEČ, DALEČ PRISAMPŠOTOVALA,
OD PRAPOKA, PRAZVEZDE, PRAKRIKA,
ZATO JE TRDA KAKOR KREMEN, KOT RDEČKASTA KORALA,
ZATO JE ZVITA KAČA-REPATICA, KI SE DOBRIKA, KADAR SIKA.
SAMPŠ JE DOLGO, DOLGO V VRTEC IN V ŠOLO HODILA
IN IMA BISTRO PAMET KOT TRIGLAVSKA SKALA.
KER SE SLOVENŠČINE JE V HIPU NAUČILA,
DO JUTRA BO LUCIJI PRAVLJICE PRISAMPŠETALA.
TAKRAT SE BO POSLEDNJIČ ZASMEJALA
IN REKLA: »DOVOLJ SAMPŠARJENJA, LE VSTANI, MALA!«
ŠEJA
ŠEJA JE PSIČKA FREYA, ČISTO BELA.
ČEPRAV JE MOČNA, NI DEBELA.
RADA IMA LJUDI, PREDVSEM OTROKE,
LUCIJE SE RAZVESELI IN DELA SKOKE.
PASJA LJUBEZEN JE MOKRA IN TOPLA.
»PRIDI BLIŽE!« PROSI IN JO LIŽE.
ŠEJA JE ZVESTA IN VDANA. VSE TI BO DALA,
ČE SE BO S TABO LAHKO POIGRALA.
ŠEJA NE LAJA, LE NEŽNO CVILI.
»BOŽAJ ME,« SE DOBRIKA IN VATE SILI.
ZVRNE SE IN SE NA HRBET ULEŽE:
»TU, PO TREBUŠČKU SE NAJBOLJ PRILEŽE!«
ČE JO LUCIJA OBJAME, SE JI REPEK RAZVNAME,
DIVJE POMETA, MAHA, OPLETA PO ZRAKU
IN DELA VETER KOT NA VRTILJAKU.
SREČNA JE, NIČ JE NE MOTI,
KO PO PARKETU LETIJO PIŠKOTI.
VŠEČ VŠEČ VŠEČ
POVEM VAM, KAJ JE PUNČKI
VŠEČ VŠEČ VŠEČ:
ČE SE SREČATA PLIŠASTA ČIPKA IN
PEČENI PEŠEC,
ČE SE ČAKATA PLEŠASTA PEČKA IN
POJOČA ŠOJA,
ČE ČEBLJAŠ ŠEMASTE ŠALE IN
ŠEŠKAŠ ČEŠKO ČEBULO,
ČE ČEŠEŠ CVETOČE PAŠNIKE
IN GREŠ V PARKE PO ČEŠARKE,
ČE OBIRAŠ ČEŠMIN IN
ČE PODARJAŠ ČEŠNJE,
ČE POJEŠ ŠE TAKRAT,
KO SI OD ŠČEBETANJA ŽE KRVAVO RDEČ –
TO JE LUCIJI VŠEČ VŠEČ VŠEČ!
ŽABADIRKA
ŽABADIRKA JE RADIRKA,
KI RADA DIRKA PO PAPIRJU
IN BREZ MIRU POMETA PO VSEMIRJU
SLIK. KO DIVJE SKAČE, SEJE VIK IN KRIK.
»UMIK!« ZAVPIJE OPICA, ŠE PREDEN
JI BO IZ ROKE ZGINILA BANANA. »PREVEC SI
RAZIGRANA! SMEM VPRAŠATI, KAJ NAJ ZDAJ JEM?«
VPRAŠANJE JE BREZ ZVEZE, KER ŽABADIRKA JE,
TAKO KOT ŽABA, BREZ UŠES, ČISTO ZARES! IN
PREDEN REČEŠ: »KVARKADIR! HUDIR!«, JE OPICA
ŠE BREZ NOSU IN ZOB IN NA PAPIRJU JE NASTAL
POTOP. TAKRAT RADIRKA SE USTAVI; ŽABA
NE DIRKA VEČ, LE ŠE KRALJEVSKI SKOK
IN ŽE IZGINE V MLAKI,
SLIŠATI JE KLOK KLOK KLOK,
NA POVRŠINI VODE IZ RADIRANJA
SE ŠIRI TIHI, VALOVITI KROG.