Pesme za kmete ino mlade ljudi
| Peşme sa kmete ino mlade ljudi Valentin Stanič |
Popraviti po izdaji na http://www.omnibus.se/beseda/pdf/295-5.pdf.
| |||||||||||||
I.
Pesem za dež prositi
uredi
1. Oh! pošli nam! oh pošli nam
Bog ljubi hladni dež!
Zanesi revnim grešnikam,
Saj naše reve veš!
Mi čut’mo tvojo šibo,
Suš’ nam polje konča!
Oh! pošli nam! oh pošli nam
Bog ljubi hladni dež!
2. Scer vemo, de smo vredni vsi,
De suš’ si nam poslal,
Kir smo per darih merzli bli,
Katere si bil dal.
Pozabi hudobijo,
Zanesi zgrevanim.[1]
Oh! pošli nam! i.t.d.
3. Mi dobro zimo ’meli smo,
Gorko si dal spomlad,
Pred točo je obvarvano
Naše polje in sad!
Dobrote smo vživali,
Pa merzli bli ko led!
Oh! pošli nam! i.t.d.
4. Kjer grešnike neslisiš ti,
Nedolžnim milost dej!
Hudobni kjer zastonj kriči,
Na lepi svet poglej!
Vse grenko suš občuti;
Za dež te prosi vse.
Oh! pošli nam! i.t.d.
5. Studenci so vsuhnili vsi,
Potoki ne šumo!
Kaj bomo strili revni mi,
Kje voda za nas bo!
Močile[2] so vse suhe,
Voda od nas bejži!
Oh! pošli inam! i.t.d.
6. Lepoto pogledaj polja!
Kako je velo vse,
Lepota bo poginila,
Če skoraj dež ne gre.
Zvenili so perdelki,
Naš vup (trošt) se tud’ zgubi!
Oh! pošli nam! i.t.d.
7. Tud’ trava je že vela vsa,
In gribe so rase,
Iz travnikov je paša všla,
In listje bledo je.
Živina vodo iše,
Povsod po nej kriči!
Oh! pošli nam! i.t.d.
8. O Bog! koljk lepih rož’c je blo,
Katire Te časte!
Zvenile vboge v’ suši so,
In žalostno maje[3]!
Kar je, živi al rase,
Vse prosi ljubi dež!
Oh! pošli nam! i.t.d.
9. Ko’ rob[4] tud’ zemlja terda je,
Do sebe nepusti.
Bojimo se, de delo vse,
Per nej se nam zgubi!
Oh! Oče! odpri roko
Vsuj blago (žegen) iz nebes!
Oh! pošli nam! i.t.d.
10. O! vsliši našo prošnjo Bog,
Če lih[5] nevredni smo,
In reši Oče! iz nadlog,
Zmoči suho zemljo
Po dežjo vse zdihuje,
Vse v’ žalosti kriči:
Oh! pošli nam! i.t.d.
11. Ne bomo več grešili ne!
Ko strili smo do zdej,
Z gorečo hvalo bomo Te
Častili zanaprej:
Zanesi nam nevrednim!
Otroci, Oče! smo.
In pošli nam! oh pošli nam!
Bog ljubi hladni dež!
II.
Pesem per hudimu vremenu
uredi
1. Gospod grumi, netrepetam,
Saj otrok njega sim!
Boga za mojiga varha ’mam,
Ak’ njega voljo strim.
2. On vid’, de vupa v’-anj serce
Ak’ trese se nebo;
Naj bliska ino treska le!
Bog je; me strah ne bo.
3. On je moj Bog; naj le grumi,
Zna v’ zemljo tresk letet,
Na tronu v’ nebu Bog sedi,
Podnožje mu je svet.
4. Svoj grum da blago in krepča,
In nam rahlja zemljo,
In stri de polni veselja
Per žetvi ženci[6] so.
5. Le grešnik, ktir Boga nezna,
Bo per grumenju bled;
Jest vem, de pride od Boga,
Le h’ pridu za ves svet.
6. Iz vupa polno vero vem,
De Bog ljubezen je,
V’ oblake černe gledet’ smem,
Za strah neve serce.
7. Serce je mirno, ak’ okrog
Oblaki strašni so,
Saj vozi nje naš ljubi Bog,
Tud’ mene varval bo!
III.
Pesem po hudimu vremenu
uredi
1. Pozdvignimo Gospoda vsi,
Katir v’ oblakih se sveti,
In smo veseli k’ varval je
Nam naše hiše in polje.
2. Mogočno kazal je roko,
In strah je šel čez vso zemljo,
On sedež svoj je v tamo[7] skril,
In treske[8] čez nas je spustil.
3. Ljubezen pak je ž’ njimi šla,
Med nami ni nesreča bla,
De bi pokazal kako zvest
Nam ljubi Oče zna zanest!
4. Havalite[9] njega vsi ljudje!
Dobrote le nam dajat’ ve
On rad zanese, poterpi,
in z milo roko dobro stri.
5. Dobrote glejte vredni bit’,
Ljubezen njemu povernit,
Saj njega volja druga ni,
Ko de nas on le srečne stri!
IV.
Pesem po toči
uredi
1. Oh! mi smo danas[10] žalostni
Na naše ljubo polje šli:
Mi revni točimo solze,
In gremo zgodaj h’ domu že!
2. Veselo žetvo drugih let
Z’ jokanjam mormo dans[11] začet.
In precaj[12] dela konc se stri,
Zakaj oh! malo spravmo mi.
3. Gospoda roko čutmo mi,
Perdelki so pod zemljo šli,
Nar lepši klasje je pozlo[13]!
Od toče že omlateno.
4. Poglejmo tle, poglejmo tam,
Oh! malo je ostalo nam!
O Bog! nesreča nas mori,
Kjer[14] ljubga kruha dosti ni.
5. »O Bog! se vpije tam in tle,
O Bog! nesreča grozna je,
Bog milosti na nas poglej!
Kje bo pak seme zanaprej!
6. »O Bog! kaj se z’ družino stri,
Kir[15] bo jokala v lakoti;
Meso, kosti mi to razje,
Vtopí se skoraj mi serce!
7. Otroci točijo solze:
»»Oh oče! daj nam kruha še!««
In z’ jokam se obernem preč!
In zdihnem: Oh! ga nimam več!
8. O Bog! to peče, to boli!
Oh! kaj se zanaprej pa ’stri
O Bog! pred tem mi groza je!,
Zdihuje on in toč’ solze.
9. Pravično Bog! zdihvanje je;
Al očno[16] imaš ti serce!
Ti si naš oče! ti o Bog!
Ti sam boš rešil iz nadlog!
10. Na čudno vižo[17] si že ti,
Pomagal nam, k’ smo v revi bli!
Zamor’š[18] nas h’ lejtu zveselit;
Naš vup ma samo v’ tebi bit.
11. Le ’na-nj naj bo zavupanje!
Vse, kar on dela dobro je!
Ak lih težava nas mori,
Saj svojih on ne zapusti!
12. Obilnost dal je večkrat že,
Al merzlo ’meli smo serce.
Dobrote smo vživali mi
Al strili nismo, kar vuči.
13. Scer se je v’ božji tempel šlo;
Serce per Bogu pak ni blo,
Molili smo le z’ ustami,
Od njega dalč smo z’ sercam bli.
14. Joj! ta al uni se ni zbal,
Je h’ božji mizi se podal,
In grehu vdano vse serce
Gospoda vživat’ zvupa se[19]!
15. Mi smo poznali več ljudi,
K’ so v’ naši vasi revni bli:
So bli bolniki tam in tle;
Pa merzlo ’meli smo serce.
16. ’Mel’ so bogatci dost reči,
Al kakor rob so terdi bli,
Kjer ni njih lakomno serce
Čutilo vboziga vpetje[20]!
17. Spoznati mormo to sami,
V sramoti, in objokani!
H’ Bogu zdihnimo, de bi spet
nas otel v’ svojo gnado[21] vzet!
18. Na nas Bog ima svoj pogled!
Pa varmo se, grešiti spet.
Čemo žertje in greh pustit;
Živlenje more[22] sveto bit!
19. Mi oč’mo dobri, brumni[23] bit,
De bomo mogli zaslušit[24]
’No[25] bolši leto zanaprej;
O deb’ ga[26] vredni bli vselej!
V.
Druga pesem po toči
uredi
1. Oh! včeraj je še bilo
Po polji tak’ lepo;
Je žito rumenilo,
Oh včeraj je še bilo
Vse žito ko zlato.
2. Vse polno zlatih klasov,
Vse gosto in močno!
Naš živež je tam rasov,[27]
Vse polno močnih klasov
Je tam precvetalo.
3. Vriskali smo veseli,
Skladali pesme že!
Oblaki so vse vzeli!
Nebomo pesme peli,
Oh! prazno je polje.
4. Nehajte se jokati!
Bog nam je otel vzet;
Bog pa zamore dati,
(Nehajte se jokati!)
Ob drugmu času spet.
5. To hudo, k’ čez nas pride,
Bog pošle h’ dotrimo
Nesrečo, k’ nas objide[28],
In hudo k’ čez nas pride,
H’ veselj’ obernil bo.
VI.
Pesem kmeta per vbogi žetvi
uredi
1. Malo klasja lohki snop
Letas smo naželi,
Malo žita spravli vkop,
Kruh kej[29] bomo vzeli?
Žalost nam serce mori
Kjer naprej[30] skerbimo,
S’ kom se hiša preživi,
Živež kej vdobimo?
2. Jesti dati more se
Ženi in otrokam,
In kjer točijo solze
Ž’ njimi tud se jokam:
Kumaj seme se vdobi,
Ki smo v’ zemljo djali:
Dolg je treba de se stri[31],
Scer bi ne prestali[32].
3. Težka je: nevcaga[33] pa
Janez kakor žene!
Bog je vzel, in sopet da
Vanj svoj vup on dene.
Vem, (z veseljam se spomnim)
Sim že večkrat vidil,
Kak’ on rad pomaga vsim,
Kak’ me je previdil.
4. Toča vzela bla je vse,
Spet smo vse osjali;
Smo perdelali za se,
In še drugim dali.
Serčnost, ljubki morte ’met:
Lakot se nebojte,
Bog iprevida celi svet!
Terdi v’ vupu stojte.
5. Glejte ptice saj žive,
Deslih[34] sjat’ ne znajo,
Vuner[35] jimajo za se,
In de mladim dajo!
Bog, ktir pticam jesti da,
Je vam več obetal:
Vzam’te z’ dobriga serca
Tudi vbogo žetev.
VII.
Pesem per dobri žetvi
uredi
1. Požeto je že vse polje,
In kozli polni so,
Veselo sliši se vpetje[36]:
Vesel naj vsaki bo!
2. Spomlad je scer lepo polje
K’ je Maj pozeleni,
Ko sneg, kjer drevje cvede[37] vse,
In novič vse živi!
3. Še lepši klasja je zlato
K’ na njivah rumeni
Naš trud k’ nam plače tak drago,
K’ se prot’ nam perkloni.
4. K’ nam vsaki klas po dvajstikrat
To serno sopet[38] da,
S’ katerim mogli smo osjat’
Doline in gora.
5. Visoko polnimo voze,
Od blago[39] so težki,
Per vozu kmet veseli gre;
Ko knez se bogat zdi.
6. Potem hvaležni vživamo
Kruh, naš’ga truda sad,
In vsaki da potrebnimo[40]
Od svojga žegna rad.
7. Mehkužna smeje se gospa
čez žuljaste roke,
Bi vedla, ak’ bi modra bla,
De one vsih rede!
VIII.
Orač
uredi
1. Obdelana spet zemlja je!
Zročili smo ji seme vse,
Bog! ti ji stoj na strani!
Katiri ti za vse skerbiš,
In z’ mal’ga zernja snope striš,
Pred hudim ga ohrani.
2. Tak’ pust’ in mertvo se nam zdi,
Pa v’ kratkim vse pozeleni
Kjer gorko bo dežilo.
In žito vgliha[41] vse lehe,
Ko gosta trava gori gre;
Je blage[42] oznanilo.
3. V razorih skerbna vrana gre
Pobira najdene červe:
In kader žito zrase,
Tak’ perpelica perleti
Čez morje, in se veseli
K’ vrazerih[43] mlade pase.
4. In ak’ se Bog na nas spomni,
Gorko de v’ času doldeži[44],
Tak klasje bo metalo.
Pred lijo točo var Bog je[45]
In de golazen je nesne,
De zdravo bo ostalo.
5. Potem v deželi celi bo,
Od tvoje roke varvano,
Svoj živež vse prejelo.
Nato pak ljuba žetva je,
In vse veselo h’ delu gre,
In vse bo bogatelo.
6. To pak le Bog sam striti zna!
Le zerno zemlji člov’k čezda[46]:
Le Bog pak rastvo[47] daja:
Bog! vsliši bozga kmeta glas
Zveseli z’ gostim žitam nas
De težko klasje maja!
- * * * * *
Človeka Bog ne zapusti
Če svest dolžnosti svoje stri,
Mu srečo da na sveti.
če on zavupa na Boga,
In se truditi v’ delu zna;
In mero ve jimeti[48].
IX.
Pesem per mlatvi (z’ osmimi)
uredi
1. Gor’ lenci! kej ste[49]?
Za cepe goniti,
Veselo glasiti
Mlatičov petje:
Tik tik tik tik tak
Tik tak tak tak tak.
2. Kdor trudi se rad
Ni treba skerbeti
Per kom bo živeti,
K’ bo prišla spomlad.
Tik tik i.t.d.
3. Pod močno roko
Nam cepi jigrajo,
Kjer drugi čeglajo
In žlahtno jedo
Tik tik i.t.d.
4. Tak kruh se vdobi;
Živi vsa družina;
Potrebo ’ma ž’vina
In lakoti ni:
Tik tik i.t.d.
5. Per malimo[50] smo!
Pa dušo veselo
Nam da vselej delo,
In zdravo telo:
Tik tik i.t.d.
6. Le dajimo si moč
Po žlaku[51] mlatiti
In pesme glasiti,
Dokler ne bo noč
Tik tik i.t.d.
X.
Pridni kmet zjutraj
uredi
1. Kako zlije veselje
Ljubo sonce spet čez me,
In spodi
Iz oči
Spanje, kader me zbudi.
2. H’ idelu zgodaj že hitim!
(De dolžnost poklica strim)
Začnem je
Kakor gre: —
Serčnost dela pol za me.
3. Žalost in nevolja mi
Težke glave ’nkolj ne stri:
Veselja
Dost’ mi da
Zadovoljnost od serca.
4. Kruh v’ vesel’mu trudu jem,
Za potrebo pak nevem;
Delo je
Tam in tle; —
Pa po delu veselje!
5. Saj poštenost več velja,
Kakor bogatija vsa;
Kdor je v’ nji
Se časti; —
Žalosti mu ’ben[52] ne stri.
6. Mož pošteni biti čem,
Striti dobro kjerkolj vem;
In’ zavit[53]
Nočem bit’: —
Čednost čem čez vse ljubit’!
XI.
Jutrajna pesem
uredi
1. Čast Bogu! Že sonce sije,
Vse k’ živlenju spet zbudi,
In veselje se razlije
Čez vse stvarjene reči.
2. Čast Bogu! V začetku dneva
Njega hvali rožni cvet,
V gozdu, v’ zraku (luftu) se odmeva!
Povsot šlišim tiče pet.
3. Čast Bogu! se gozd razmeva,
Zver rujove hvalo mu!
Duša poj v’ začetku dneva
Alelujo stvarniku!
XII.
Veselje kmeta nad delam
uredi
1. Resnično! To nar bolj diši,
Kar v’ potu seje al sadi
Kar človk sam perdeluje!
Scer v’ mestih siti so ljudje,
Al kruh po mestih retko se
Dar božji jimenuje.
2. Zato bogati tud’ neve
Za dobro, deslih vedno je,
Naj hvaljo ga sosedi!
On scer za mizo sit sedi,
Se jezi, de mu ne diši,
In iše lakot v’ jedi.
3. Kak’ norc! nikdar je on nebo,
Naj iše le še tak močno,
Nebo je v’ skledi našal;
Če oče, de mu jed diši,
Sem h’ meni v’ njivo naj hiti,
De žito bo vanašal!
4. Če to mu lakot’ še ne stri,
Naj vzame skiro in hiti,
Ko mi, les podsekvati!
Naj h’ loncu mleka gre na to
In lakot mogla njega bo;
Ne pak on nje jizkati[54]!
5. In kjer[55] je lakot si odgnal,
Gospod, bo lohka tud’ zaspal;
Ni treba ga zibati!
Na klopi ložej[56] on zaspi
Ko scer v’ postelji pernasti
Ni treba sanj iskati:
6. Bog ve, koljk reve, joj! in ve!
V želodci lencov vselej je,
In v’ čevah polno zlega;
Le kjer poldne, večer zgoni
Želod’c po jedi mi kriči,
Scer se nevem za njega.
7. Le delo stri, de jed diši
In de serce se veseli:
Deb’ to bogati vedel,
Bi tud’ rad delal kakor jest;
In kader blo bi h’ mizi sest’,
Z’ veseljam tud’ bi jedel.
8. Jest dreve, ki vsadil sim sam,
Rad ket[57] otroke moje ’mam,
In kader sadje dajo:
Tak’ peljem moje fante tje,
Veliko čutjo veselje
Kjer z’ sadjam se krepčajo.
9. In kjer se oni vesele
Vpijoči: »Oče dobro je«,
Jim rečem: »Ljubki glejte!
Sadivca sad razveseli!
Ak’ očete pak žeti vi
Tak’ pojte ino sejte«!
10. Moj vert za hišo vse redi,
Ino za dnarje treba ni
Deb’ mi na terg letali.
Domače zelje bolj diši:
Gospodje, ak’ bi modri bli,
Bi ga ne vkupovali.
11. Moj kapital le v’ del’ imam,
In zvesti zemlji ga čezdam,
Obrest si perdobiti:
In ona ve, kolk’ se ji da,
Obrest in kapital mi zna
Do stokrat poverniti.
12. In kader delo težko je,
In več ne morejo roke,
Drevo, ko gre, deržati:
Tak’ mislim, mojga truda prid,
In na veselje, k’ ima bit’
K’ bom vidil klasje stati.
13. Per mojimu delu sim vesel
Na mesto njega bi ne tel
Adama Raj imeti:
Ni poznal dela veselja
In ležal je, de čas posa[58],
Na zeleni snožeti.
14. In če v’ lenobi njemu gre,
Ko meni kader praznik je,
De k’ hudimu ga pelje:
Tak’ mislim: Tvoja kletva Bog!
Za me pernesla ni nadlog;
Za me je le veselje.
XIII.
Hvaležna pesem po kosilu
uredi
1. Hval’ Boga! dari vesele
Pošlje on čez vso zemljo!
Vse, kar ’mamo, smo prijeli
Skoz Očetovo roko.
2. Hval’ Boga! On da živlenje,
On da rastvo in blago,
On da vino in živenje,
De mi tak’ veseli smo.
3. Hval’ Boga! in ne pozabi
Duša tvojga Stvarnika!
Bod’ podobna mu, in pravi
Vsim dobrote, ki ti da!
XIV.
Kosec zvečer
uredi
1. Noč je blizo, dan beži,
Bliz’ je sonce kraja!
Ljiubi večer nas hladi,
Moč nam novič daja.
Al bo jutri meni še
Seči to v’ snožeti,
Al od kose danas že
Bi slavo[59] ’mel vzeti?
2. Ves se rad Bogu čezdam:
’Mam še moč za delo,
Kruh in zdravo kri tud’ mam
In serce veselo.
Za serce veselo bi
Drug’ bogastvo dali,
Vse zlato pak dosti ni,
Deb’ mi je plačali.
3. Naj se, ko Bog če, zgodi
Čem h’ pokoju jiti:
Tud ti griba se zpoči[60]!
Jutri znam trositi.
Lahko noč tud’ ptice vam!
Znate h’ mladim jeti;
In kjer[61] pridem jutri sam
Očmo sopet peti!
4. Očmo stvarnika sveta
V’ pesmih počastiti;
Za veselje, ki nam da,
Njega zahvaliti.
Če pak vmerjem! vi same
Čez grob morte peti,
De me Bog poklicat’ je
In v’ pokoj tel[62] vzeti.
XV.
Kmetovški stan
uredi
1. Stan kmeta vreden je časti,
Za nas kmet trudi se.
Kdor kmeta stan zasramoti,
Sam malovreden je.
2. Še pred ko sonce gori gre
Že dela kmet terdo,
In stri, kar vsakmu h’ pridu je,
Veselje mu je to.
3. V’ obraza potu kmet vdobi
Svoj živež, ino da
Tud’ mestam ljubi kruh; scer bi
Povsot le lakot bla!
4. De vreden je, naj vsak spozna
Stan kmetov vse časti!
Kdo ve, kej bi dežela bla
De kmet nje ne redi.
XVI.
Lepi svet
uredi
1. Prelepi svet, kjer člov’k stoji,
Veliki celi svet,
’Ma t’ga isn un’ga k’ praiv mu ni,
K’ mu noče v’ glavo jet.
Na sveti vse zdihuje
Brez nehanja kriči,
Po tem’ in tem’ žaluje
Zdaj to, zdaj to, želi.
2. Prelepi svet tud’ hiše ’ma.
Kjer žalost, reva je,
Kjer joka, zdiha te in ta
In martra si serce:
Kdo more pokoj ’meti
Zovražen od ljudi!
Na tronu ko per kmeti
Zdaj to, zdaj to boli!
3. Prelepi svet ’ma mnogi kraj,
K’ nemore srečen bit,
Ga žali tam, ga peče zdaj,
Ne neha se tožit’!
Ak’ jima vas le ž’vino,
Travo, ino seno
Polje, gozd, in planino
Tak’ ’ma tud’ to in to!
4. Dežele lepi svet tud’ ’ma,
Kjer bogih nar več je,
Kjer več zlato in stan velja,
Ko dobro pak serce.
Bi tožil rad v’ nadlogi
Nesme povedat kaj,
In nesti more vbogi
Pred’[63] to, in uno zdaj!
5. Prelepi svet, kjer člov’k stoji,
Veliki celi svet,
Ma t’ga in un’ga, k’ prav mu ni
K’ mu noče v’ glavo jet’.
Ak’ imaš ti žalvanje,
In mokro še oko;
Tak’ vstavi saj jokanje,
Čez uno in čez to!
XVII.
Zemlja ni dolina solz
uredi
1. Dolina solz bi Zemlja bla?
Pa lepa se mi zdi;
’Ma brez štivila veselja,
Noben zapušen ni.
Kar leze al’ skoz’ zrak leti
Se, de je živo, veseli.
2. Z’ ljubezni h’ nann se lepoto6[64]
Hrib, griba in meje,
V’ zelenim tiči pojejo
Veselo tam in tle:
Škorjanc nam poje, k’ delamo,
In slavec, kjer počivamo,
3. Kjer gor rumeno sonce gre,
In zemljo pozlati,
In kader novič cvede vse,
Al’ klasje rumeni;
Tak’ mislim: to lepoto vso
Le od Boga prijeli smo!
4. Potem častim in hvalim ga,
V’ veselju se topim,
In mislim: Vse je od Boga,
Le dobro stor’ on vsim.
Boga se ljub’ga veselit’
Modrost ’ma moja vselej bit’.
XVIII.
Spanje
uredi
1. Prid’ ljubi sanj[65] in krepčaj me!
Oči, že trudne, te žele,
Pokoj žele imeti,
Prid’ meni jih zapreti!
2. Kako bi bilo pak za me,
Ak’ bi za vselej zaprel nje!
Deb jest se več ne zvedal,
In dneva več ne gledal? —
3. Tak’ vem, de lepši Luč gori,
Katera enkrat me zbudi;
Nebeška Luč, katera
Ne pozna več večera.
XIX.
Grob
uredi
1. V grobu mirno se počiva,
Krilo zemlje nas hladi,
Žalost v’ grobu ne prebiva,
Serca želja se zgubi.
Kar v’ živlenju nas razje,
V’ grob za nami jit’ ne sme.
2. V’ grobu hladnimu se zabi,
Kar je živim težko blo;
In obreka[66] nas ne zgrabi,
Kjer že v’ tihmu grobu smo.
Kar v’ živlenju se zgreši
V grobu z’ miram se pusti.
3. Vse solze in vse jokanje
Nas za vselej zapusti,
Naše želje in zdih’vanje:
Vsemu se zadosti stri.
Serca, k’ tovkle so gorko
Mertve merzle tam ležo[67]!
4. Deb’ tud’ moje počivalo,
Od težav živlenja že!
Deb’ že v’ krilu zemlje spalo
Kjer skerbi je nezbude.
Hladni grob! kadaj boš ti
Tvoj pokoj dodelil mi!
XX.
Veseli vučenci
uredi
1. Jigramo in se veselimo,
In skačemo tam zdaj, zdaj tle!
Pa zraven se pridno vučimo;
Z otrok bodo z’ časam možje.
2. Juhejsa! le serčno skakajmo!
Dokler nam še čas perpusti,
Juhejsa veseli vekajmo!
Kjer čas kakor veter hiti.
3. Al leta tak precaj vletijo?
O Ljubi! kaj bomo pak mi?
Z otrok, ki zdaj koli[68] kričijo,
Čas fante, možake pak stri!
4. Kdor oče možak priden biti
Ko fantič berdak[69] že naj bo,
On more že dobro storiti,
Ne vselej ljubiti jigro!
5. Kar Jurčik se noče vučiti,
Tud’ Juri veliki neve:
’Če Micka le h’ plesu hoditi,
K’ bo Mina, bo jokala se.
6. Kar v’ šoli, kar starši vučijo
Poslušati hoč’mo radi,
Kar h’ našmu razgledu pak strijo
To hočemo striti tud’ mi.
7. Juhejsa! še smemo noriti!
Pošteni pak očmo ostat’,
In starost zna kader ’če priti,
Veselja ni treba kasat.[70]
XXI.
Pesem deklice, katera je v šolo hodila
uredi
1. Sim v’ šolo hodila,
Vučila terdo
Kar znam bi ne dala
Za lepo zlato!
Kaj nuca lepota,
Denarji, blago,
Če v’ serci in glavi
Pa prazno bi blo.
2. O praznim veselo
Mi čas naprej gre;
Če pasem znam brati
Kaj lep’ga za se.
Po zimi le praznim
Čas dolgo terpi;
Jest berem al pojem
Še prev’č mi hiti!
3. Deb’ jest obolela
Tolaž že jimain,
Serce bo veselo
Kjer brati kaj znam.
Vse tako veselje
En drug’ ne pozna
Ktir v’ šolo ni hodil,
Ktir brati nezna.
4. On iše za dnarje
Veselje za se,
Si zdravje šebkeje[71]
In spači serce.
Sim v’ šolo hodila,
Vučila terdo
Kar znam bi ne dala
Za lepo zlato.
XXII.
Tičje gnezdo
uredi
1. Vdobil sim tičov gnezdice!
Sim vuner[72] enkrat h’ koncu prišal
In gnezdo, in štir’ mlade nišal[73]! —
Vas že deržim, ferlite le! —
2. Neslišim starih pak vpitje?
Neslišim milost nje prositi? —
Kaj? taki rop bi mogel striti? —
Jest nisim tak nevsmiljen ne!
3. Že koljkokrat sim njeh petje,
Kjer truden v’ senci sim počival,
Z’ veselim sercam tamkaj vžival
Al tak’ bi hotel plačat’ nje. —
4. Njim vbogo hiš’co bi razdjal?
Ki so priazno mi zročili;
Sami z’ mahu so jo storili!
Jest nisim ene slam’ce dal! —
5. Ak bi razbojna roka me
Od mojih starišov ločila,
O kakšna žalost bi to bila!
Kako bi tekle nam solze! —
6. Ne, ljubi pevci! bod’te le!
Otroke hočem vam pustiti;
Pa mor’te z’ pesmjo veseliti
Spomlad doline in gore!
XXIII.
Mladi drev
uredi
1. Tle si ti ljubi mladi drev,
Ktir z’ mano rasti si začel
In neseš niz’k in mlad
že žlahtni, lepi, dobri sad!
2. Ti striš sadiv’cu veselje,
In plačaš, kar je stril za te:
Kaj boš pak njemu ti
Enkrat, kjer velik zrasel si? —
3. O, nisim drev’ enak tud’ jest?
Scer v’ vupu zaonem še le cvest:
Al nočem bit’ le cvet,
Čem lepo sadje tud’ imet.
XXIV.
Sova
uredi
1. Sova sonca ljuč beži,
In se po tamnim skriva.
Zakaj? —kjer dobriga ne stri
Ljudem ni dopadliva. —
2. Jest nočem hud’ga djanja strit’!
De treba ni kasati![74]
Kdor zna vest čisto ohranit’
Ni treba ljuč bežati!
Ljubi bravec!
uredi
Ljubi bravec!
Na! njekaj, veči del iz nemškiga na slovenski jezik
prestavljenih Pesem. Sim mislil, de bi znalo z’ njimi
Slovencam, ki radi pojejo, pa malo takih Pesem imajo,
vsluženo biti.
De one veliko pomankanja imajo, spoznam tudi sam; pa
dokler bolših ne bo, posluži se teh kakor moreš: tudi ni mogoče,
per toljko sort slovenskiga govorjenja, vsim dopasti!
Starih bukuv navajenim bom prenov, in novih — prestar. —
Ako bi pak lete Pesme dopadle, ino obilne bravce vdobile,
sim vam perpravljen še več druzih dati, ino tudi skerbeti,
de bi manj pomankanja v’ njih bilo.
Umnejše slovenskiga jezika, kakor sim jest, pak prosim, de
bi jim dopadlo meni ali z’ svetam, ali tudi z’ pesmimi na roke
jiti; za kar bi se jim prav iz serca zahvalil.
Vzami ljubi prijatel! kakor pridna bučelca kar je dobriga,
ino prepevaj hvalo našimu nebeškimu Očetu! vesel nad
njegovimi lepimi stvarmi.
- V. Stanig Kanonik.
Opombe
uredi
Opombe
- ↑ Odpusti skesanim
- ↑ Mlake
- ↑ majejo
- ↑ skala
- ↑ Čeprav
- ↑ žanjci
- ↑ temo
- ↑ strele
- ↑ Hvalite
- ↑ danes
- ↑ danes
- ↑ precej
- ↑ po zlu
- ↑ Ker
- ↑ Ki
- ↑ očetovsko
- ↑ način
- ↑ Moreš
- ↑ upa si
- ↑ vpitje
- ↑ milost
- ↑ mora
- ↑ pobožni, pridni
- ↑ zaslužiti
- ↑ Eno
- ↑ O da bi ga
- ↑ rasel
- ↑ obhaja, doleti
- ↑ kje
- ↑ Ker venomer
- ↑ Zadolžiti se je treba
- ↑ preživeli
- ↑ ne omahne
- ↑ Čeprav
- ↑ Vendar
- ↑ vpitje
- ↑ cvete
- ↑ zrno zoper
- ↑ blaga
- ↑ potrebnemu
- ↑ zravna
- ↑ blago
- ↑ Ki v razorih
- ↑ dežuje
- ↑ Pred ploho, točo, Bog, varuj ga!
- ↑ preda, izroči
- ↑ rast
- ↑ imeti
- ↑ Gor, lenuhi! Kje ste?
- ↑ Pri malem
- ↑ Po vrsti
- ↑ nobeden, nihče
- ↑ zvit
- ↑ iskati
- ↑ ko
- ↑ lažje
- ↑ kot
- ↑ mine
- ↑ slovo
- ↑ spočij se
- ↑ ko
- ↑ hotel
- ↑ Prej
- ↑ se lepotijo
- ↑ sen
- ↑ obrekovanje
- ↑ ležijo
- ↑ okoli
- ↑ brhek
- ↑ kesati se
- ↑ šibi
- ↑ vendar
- ↑ našel
- ↑ kesati