Pesmi (Simon Jenko)

Pesmi Simon Jenko

Spisano:	1865
Viri:	Ljubljana: Janez Giontini. Priskrbel Marko Stabej, postavil M. Hladnik.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Uvod

Dvigni se! ukàz mi reče.
Srce pade mi v oblasti
Silne, prej neznane strasti,
Ki ko živi ogenj peče.

Čut se zlije mi v besede. --
Preč so črne bolečíne,
Strast občutkov divjih mine,
Jasen mir se v prsi vsede.

Moja pesem

Moja pesem bo nosíla
Tvojo hvalo križem svet,
'Z ust mladenčev se glasíla
Bo še v času poznih let.

Iz solzá, ki so veséle
Mi rosíle moj obraz,
Rože bodo razcvetéle,
Ko spet pride cvetja čas.

Iz solzá, ki so otožne
Zalivále mi okó,
Pa vijólice pobóžne
Pómlad obrodíla bo.

Spremenjeno srce

Kaj ptici je, da žalostno
V grmovji žvrgoléva,
Zakaj več pesmi, kakor prej,
Veselih ne prepéva?

Zakaj po nebu zvézdice
Tak žalostno brlíjo,
I več takó, kakor so prej,
Veselo ne bliščíjo?

Saj ptica speva v eno mér,
Ko nekdaj je, veselo,
Nebó od zvezdic še bliščí,
Ko nekdaj je bliščélo.

Vse tako je, kakor popréj,
Bliščéče i vesélo ;
Le ti srcé, le ti srcé,
Le ti si mi zbolélo!

Prošnja

Da te ljubim, ti je znano,
Da me ljubiš, davno vem ;
Kaj ogíbaš se pred máno,
Odgovarjaš le očém?

Pusti strah i moja bodi,
V dar srcé ti podelím ;
Bog nebeški sam naj sodi,
Kaj poklonil sem ti ž njim!

Pred durmi

Glásno si pévala,
Strune ubírala,
Nisi pač míslila,
Da sem te čul.

Blizu pri durih bil,
Tvoje sem glase pil,
Ž njimi srce pojíl,
Vbogo srcé.

Kljuko prijémala,
Skor jo pritísnila,
Pa si ni upala
Roka mojà.

Solza je pádala,
Lice namákala,
Nisi je vídila,
Lite zastonj.

Moč ljubezni

Brez željé, brez nade
Tekli so mi dnevi,
En pogled od tebe
Doletí me v revi.

Ko se me polástil
Rajski je občutek,
Čisto me prestváril
Eden je trenutek.

Roka v roko sega
Srce k srcu sili,
Novo moč življenja
Čutim v vsakej žili.

Nova moč življenja
Ude mi pretrésa,
Kak je lepa zemlja,
Moja zdaj nebésa!

Pomlad

I srce, ti se ne zbudíš!
I jezik, ti ne govoríš!
Zdaj klije tebi dvojni cvet,
Pomladi cvet, čas mladih let.

Poglej, obrni se okrog,
Zelena gora, živ je log;
Povsodi pomladanjski cvet
Vesoljni v svate vabi svet.

Podaj mi ljubica rokó,
Pod milo pojdeva nebó,
Kjer njiva zopet zelení,
Nad njo skrjanec žvrgolí.

Al spet si tukaj, znanec moj?
Le dvigni se, na glas zapoj ;
Ljubezni glas, veselja klic
Naznanja príhod naj cvetíc!

Po noči

Póstelja postlana
Mene premaguje,
Glava je zaspana,
Srce pa mi čuje.

Srce moje čuje,
Ko ves svet že spava,
Tebe obiskuje,
I v veselji plava.

Ko v veselji plava,
Misli pesmi zlate,
Tebi jih podava,
Ki jih dela zá-te.

Ki jih delam zá-te,
Ko ljudjé vsi spijo,
Dal jih bom med brate,
Da te razglasíjo.
 
Naj te razglasíjo
Po vsi domovini,
Koderkol' živíjo
Majke Slave sini.

Slovó

Ko mesec svetló
Bo spet posijál,
Od ljube slovó
Jaz bodem jemál.

Naj njene očí
V solzàh se topé ;
Pomagati ní,
Če poka srcé.

Poglej jih goré,
Čez njé gre moj pot,
O daleč čez njé,
Predaleč od tod.

Ne vprašaj, zakaj
Mi tu ní strpét' ;
Ne vprašaj, kedáj
Se snideva spet.
 
Mogoče kedàj,
Mogoče nikdár ;
Le roko podàj,
I - Bog te obvar'!

Po slovesu

Temán oblak izza goré
Privlekel se je nad poljé,
Nad póljem v srédi je obstál,
Nebó je čez i čez obdál.

To ní oblak izza goré,
To tudí ní ravnó poljé ;
To misel le je žalostna
Na sredi srca mojega.

Ptici

Zapoj mi ptičica glasnó,
Zapoj mi pesem žalostno,
Ki bo mi v srce ségala,
Občutkom se prilégala.

Po travnicih sprehajam se,
Prelepe trgam rožice ;
Oj rožice dišé lepó,
Al zá-me duha nimajo.

Ljudjé krog mene se vrsté,
Se smejajo, se veselé ;
Moj duh temán je i molčí,
Nikomur nič ne govorí.

Star sedemnajst še komaj let
Zaničeval že ves sem svet,
I vem, da v srečo to mi ní,
Pa mi srcé tako velí.

V tihi noči

Pesem, pojdi miloglasna
V noči plavaj tje do njé,
Ko jo zvezde, luna jasna
S spanja mirnega budé.

Ko zamišljena si pase
S čuti sladkimi srcé,
Pesem, tvoje žale glase
Naj nje usta ponové!

Namen mojih pesmi

Ko moje pesmi tiskane
Po belem svetu bodo šle,
Nekteri mož jih bo izbral,
I dragi svoji v dar podal.
Ko tvoj v Ljubljano pride mož,
Tud ti dobila ene boš,
V rudeče usnje vezane
I zlatom bodo rezane.
O beri jih, preberi vse,
Saj tebi so napisane.

Skrivnost

Kdor vprašal bo, čegavo čast li pojem,
Zastonj bo vprašal po imenu tvojem ;
Očitno ga izreči nisem smel,
Skrivaj povedati ga nisem tel.

Obujénke

Skopal sem globoko jamo,
Kakor, kadar je pokop,
Kadar črni zemlji damo
Velo truplo v tihi grob.

Vso ljubezen sem nekdanjo
V jamo djal s spominom ran,
Kamen sem zavalil ná-njo,
Da je ne pustí na dan.

Al o polnoči gomile
Mrtvim truplom se odpró,
Močne ure čudne sile
Iz grobóv jih priženó.

Noč življenje v ude zlije,
Gíbanje zbudí teles ;
Bleda luna tiho sije,
Gleda mrtvih živi ples.
 
I tako se meni časi
Kamen s srca odvalí,
Ter iz groba se oglasi
Sreča mi nekdanjih dni.

Vstanejo nekdanje sanje
I spomin skelečih ran ;
Moč ljubezni se nekdanje
Spet prikaže mi na dan.

I.

Slabo sveča je brléla,
Zunaj dež je curkom líl,
Skupaj mídva sva sedéla,
Nama lep večer je bil.

Sladki smehi iz očésa
Med solzámi govoré,
Telo se drží telesa,
Usta pa se ust držé.

Zunaj je nevihta vila,
Dež na okno je kropíl,
Midva pa sva se ljubíla,
Lep večér je nama bil.

II.

Mirno desno si mi dala,
Z levo brísala solzé,
Žalostno se nasmehljala,
Rekla si besede té:

"Če ti mar ni več za mene,
Saj ti rada odpustím,
Pojdi, če te srce žene,
Saj nazaj te ne držím."

Vem, da si mi odpustila,
Jaz odpustil si ne bom,
Kar takrat si govorila,
Jaz odpustil si ne bom.

III.

Zdrava bodi, zdrava bodi,
Zdrava bodi vekoméj!
Tak neumni jezik blodi,
Noga nese me naprej.

Ali srce se ustavlja,
Vse drugače govorí,
Le prisego še ponavlja,
Ne odreči mi velí.

Davno žal je nogam djanja,
Žal jeziku besedí;
Srce vedno le priganja,
Ponoviti blage dní.

IV.

Trgal rože sem rudeče,
Tebi venec iž njih vil,
Bodlo trnje me bodeče,
Roko sem s krvjó rosíl.

S tvojega obličja lile
Radost žive so očí,
Pa srcé so mi ranile,
Ko pušica, ki letí.

Jenjale so bolečíne
Ki jih trnje obudí;
Rana v srcu pa ne mine,
Vedno huje krvaví.

V.

"Dokler zvezd bo zlata čeda
Razsvetljála božji dom,
Stala moja bo beseda:
Tvoja sem i tvoja bom."

Zvezde v daljo se ozríte,
I poglejte v nje srcé,
Zvésto meni oznaníte,
Ali res bije še za mé?

Zvezde pa se za oblakom
Mojim skrívajo očém;
Gledam, vprašam jih i čakam,
Al odgovora ne zvém.

VI.

V ljubem si ostala kraji,
Jaz pa šel sem daleč preč;
Morebiti sreča naji
Oh, ne združi nikdar več!

Ves čas, kar si mi odvzeta,
Štejem ure, štejem dni;
'Z ur so mesci, 'z dní so leta,
Mescev, let pa konca ní!

Pomlad se na zemljo vrne,
Petje slavcev se zbudí,
V cvetje zemlja se zagrne;
Za-me pa pomladi ní!

VII.

Zemlja se zagrne v tmine,
Glava težka mi zaspí,
Duh čez hribe i doline
Na perutih k teb' letí.

Teb' v naročje glavo trudno
Denem, gledam ti v obraz;
Ti pa smeješ se priljudno,
Ko si se nekdanji čas.

Poljubljávaš mlado lice,
K srcu nosiš mi rokó,
Brišeš rádostne solzíce,
Ki mi iz očí tekó.

VIII.

"Glej jih zvezde, kak bleščíjo,
K' izza gór se dvígajo,
O ljubezni govoríjo,
Rádostne si mígajo."

O tačàs so res bliščéle,
Njih prijazni svit je preč;
Ko tačàs, takó vesele
Níkdar mi ne bodo več.

Mrzle z dalje mi brlíjo,
Brez občutka mígajo;
Zvezde nič ne govoríjo,
Zvezde nič ne čútijo!

IX.

Tak si lepa, kakor zora,
Ko pripelje beli dan,
Da zbudi zelena gora
Se iz težkih nočnih sanj.

Da glavé dviguje cvetje
In obrača v njo očí;
Da po vejah glasno petje
O ljubezni zadoní.

Draga! bodi zora meni,
Oznanjúj mi lepši čas;
Žalost mi iz prs odženi,
Zbudi v ustih pesmi glas!

X.

Čas vrtí se neprestano,
Seka rane i zdraví;
Meni pa nekdanjo rano
Vsak dan zopet ponoví.

V teku, ki tekó ga leta,
Ti se premenila boš
V modro ženo iz dekleta,
Jaz bom iz mladenča mož.

Srce bo se umirílo,
Zginil čas bo sladkih sanj;
Nič ne bo se ohranílo,
Neg solzé v spominu nánj.

Tujki

Prosim te, tujka ljubeznjiva,
V mé ne vpiraj temnih očí,
Da se ljubezen nepremagljíva
V mojem srcu ne obudí.

V njem že nosim ljubezen vérno,
Spremlja me zmerom i povsod;
Davno z udanostjo neizmérno
Ljubim naš slovanski rod.

Lepa tujka, kakó boš čutíla
Ti udanost vérno z menoj,
Reci, kakó boš ti ljubila
Narod moj neizmérno z menoj?

Hitra sprememba

Čez kratkih mescev pet
Sva videla se spet;
Pobesil jaz očí,
V stran gledala si ti.

I skor da bi se smeh
Polotil bil obeh,
Ker razuméla sva,
Kaj mísliva obá.

Za slovó

Za té, za mé najbolje bo,
Devíca ljubeznjíva,
Da se pozabi, kar je b'lo,
Za vselej se pustíva.

Kaj ti ljubezen moja če,
Ki meni je igrača,
Ki, ko pod nébesom meglé,
Po vetru se obrača.

Jaz tak živím le tje v en dan,
Ne vprašam, kaj me čaka;
Ti si želíš pokojen stan
I skrbnega možaka.

Ne upaj srca prerodít',
Ne v jarem ga upreči;
Oh, ljuba, to ne more bit',
Z menoj ne gre se k sreči!
 
Kar mora bit', naj se zgodí,
Vsak svojo pot hodíva,
Na levo jaz, na desno tí,
Kar b'lo je, pozabíva!

Pisavec

Trudil sem se i prevdarjal,
Stiskal i grizljàl peró,
Sem premišljal i se vkvarjal,
Da zapisal bi vrstó.

I ko res sem jo zapisal,
Ter prebral potem jo spet,
Jezen koj sem jo izbrisal,
Bil na tem sem, ko popred.

Preč zagnal sem vso pisavo,
K nji naravnost se podál,
I za čut besedo pravo
Iz očí sem njenih bral.

Izgubljeni up

Daj mi sladki up nazaj!
Moj edín tovarš je bil,
Ž njim v nesreči sem sladíl
Dní prihodnje vsaj.

Ko pa tebe sem spoznal,
V tebi spolnjene željé
Mislilo si je srcé --
Preč sem up zagnal.

Kmalu šla si ti za njim. --
Ko polomljeno drevó,
Ki zeleno več ne bo,
Žalosten stojím.

Daj mi sladki up nazaj!
Mnogo še ne štejem let,
Kaj brez njega čem počet'?
Reci, dekle, kaj?

Vabilo

Ljúbica, pojd' z menój,
Lepa je noč nocój,
Bova svat'vála.
Luna naj bode mi
Priča molčéča,
K plesu naj gode mi
Voda šuméča,
Zvezde pa zláte
Pridejo v svate;
Nič se nikár ne boj,
Pojdi le pojd' z menój!

To se vpraša

Kadar mene se spominjaš,
Vem, da časi me preklinjaš;
Sed puella, quaestio est:
Kdo je kriv, al ti al jest?

Ko zvestost sva prisegála,
Jaz legal sem, ti legála;
Sed puella, quaestio est:
Kdo goljfan je, ti al jest.

Res vtegnilo morebiti
Žal komu bi enkrat biti;
Sed puella, quaestio est:
Kdo bo to, al ti al jest?

Pred sodnjim stolom

Kadar bom pred sodnjim stolom stal,
Upam, da me Bog ne bo pogubil;
Sámo, če mi bo odvezo dal,
Da sem tebe tak neumno ljubil.

Rodoljubki

Dekle, če si rodoljuba,
Pusti druge, ljubi mene,
In uzroke mi poslušaj,
Ter zapomni, kar ti rečem:
V prsih nosim srce prazno,
Nič na svetu me ne mika,
I ker tak sem, ni mi dano,
Da bi pela pevska žila;
Če pa ti mi kri razgreješ,
Led otajaš okol srca,
Vsaka misel mi bo pesem,
Vsaka pesem bo izvrstna.
I ko vkup bo cela knjiga,
Koj jo pošljem do Ljubljane,
Do bukvarja, da jo tiska
I razpošlje na vse kraje.
Hvalo pele mi Novice,
Hvalo pel mi bode Glasnik,
Bo dokazal, da sem s knjigo
Naše slovstvo obogatil.
 
Táko pojde čast imena
Mojega po vsi deželi,
Zraven slava bo donela
Med Slovenci tudi tebi.
Torej dekle, brž pokaži,
Da te rodoljubje žene
Naše slovstvo obogátit' --
Pusti druge, ljubi mene!

Zakaj me ne ljubiš?

Vse misli, ki v prsih sem skrite
Pred drugimi nosil ljudmí,
Vse tebi so davno očite,
Ne ena neznana ti ní;
I vendar, zakaj me ne ljubiš?

Vse trude, skrbí, hrepenenje,
Saj nisem nosil jih za sé;
Posvetil tebi sem življenje,
Poklonil sem tebi srcé;
I vendar, zakaj me ne ljubiš?

Premisli nočí prebujene,
I žalostne dneve preštej,
I sôlze za té porojene
Premisli jih vse, i povej,
Povej mi, zakaj me ne ljubiš?
 
Za rane, za žalost obilo,
Za dní, ki mi temni tekó,
Za ves moj pekèl mi v plačilo
Izpolni vsaj zadnjo željó:
Povej mi, zakaj me ne ljubiš?

Obrazi

Vstala je narava
Ter se giblje živa;
Znane čute kaže,
Kar nebo pokriva.

I srcé umeje
Čudne govorice,
Ki jih govorijo
Zvezde i cvetice.

Kamenje budí se
In občutke moje
Z mano čuti, z mano
Glasne pesmi poje.

I.

Roži mlado lice
Zarudí ko zarja,
Fantu njeno listje
Tiho spregovarja:

Denes tvoja ljuba
Bo se poročíla,
Mene pa v rumenih
Kíticah nosíla.

Ko ljubezni palo
Bode zagrinjalo,
Moje zadnje perje
Bo na tleh ležalo.

II.

"Naj vso svojo silo
Burja ná-me žene,
Vendar vsako pómlad
Veje so zelene;

Ali črv pod kožo,
Ki redí se z mano,
On za smrt gotovo
Vsekal mi je rano."

Tak v večernem mraku
Mehka lipa plaka,
Trdi hrast se smeje,
I nje pada čaka.

III.

Siv oblak po nebu
Z vetrom dalje plava,
Plava v lepe kraje,
Kjer se vije Sava.

Tam se nad gorami
Našim' bo ustavil,
V zlato se obleko
Zárjino opravil.

I ko njo bo videl,
Ko po vrtu hodi,
Mi jo bo pozdravil:
Draga, zdrava bodi!

IV.

Pri zeleni mizi
Moški ino ženske,
Drúščina gospode
Bila je slovenske.

Z druščino možakov
Gospodíčne zale
V našem so jezíku
Gladko vse kramljale.

Ves zavzet sem gledal,
Čudu sem se čudil,
Da iz sanj ležnjívih
Kvišku sem se zbudil.

V.

Ko je sonce vstalo,
Dájal sem mu hvalo,
Da na oknu rože
Mi je obsijálo.

Sonce mi je reklo:
"Tebe, rož ni bilo,
Ko mogočno z nebá
Zemlji sem svetílo.

Ti ko rosa zgineš,
Jaz pa bom ostalo,
Grob ti obseválo;
Revež, hrani hvalo!"

VI.

Z glasnim šumom s kora
Orgle so donéle,
Druži se z donénjem
Glas soseske cele:

"Bodi počeščena
Rajska ti devíca,
Vseh nebés i zemlje
Naših src kraljíca!"

Tak soseska poje,
I na prsi bije.
Skoz visoka okna
Jasno solnce sije.

VII.

Zêlen mah obrašča
zrušene zidove,
Veter skoznje diha
Žalostne glasove.

Pôvej, razvalina,
V solncu zatemnéla!
Kaj je moč človeška,
Kaj so njena dela?

In življenje naše,
ki tak hitro teče,
ál so same sanje?
-- Sanje -- jek mi reče.

VIII.

Mlad junák po polji
S težkim srcem hodi,
Zvestega konjiča
Na povôdcu vodi.

"Pasi spet se mírno
Travo jej zelêno;
Trud i boj i rane,
Vse je izgubljêno!

Zlómljena je sablja,
Bratje pokopáni,
Kar jih je ostalo,
Tujcem so podáni!"

IX.

Ko zaspal bom v smrti,
Ne kopljite jame,
Kjer vrsté se križi;
Tam ni mesta zá-me.

Na visoki Tatri
Jamo izkopljíte,
Tri drevesa sveta
Ná-njo zasadíte.

Tam moj duh bo gledal
Na vse štiri stráni,
Dokler bela zora
Dneva ne oznani.

X.

Mlade hčere truplo
Črna jama krije;
Poleg jame mati
Bridke solze lije.

Kar oko doseže,
Smeje se narava,
Pomlad po grobovih
Cvetje razsipava.

V joku svojo zgubo
Človek Bogu toži;
Slavec, drobni slavec
Pa vesele kroži.

XI.

Rosa, hladna rosa
Kámenje močila,
Luna, bleda luna
Ná-nje je svetíla.

Čudno govoríco
Kámenje ogláša,
Piš večérne sape
K meni jo donáša:

"Tod gredé stopila
Je devíca ná-me!"
""Ná-me tudi, ná-me!""
Glásov sto povzáme.

XII.

O večernej uri
Stal sem poleg Save,
Drla z glasnim šumom
Je z višáv v nižave.

"Mladi fant iz zdrave
Iz straní gorate,
Grem na južne kraje,
Grem med tvoje brate."

Tak šumečim glasom
Bistri val mi pravi.
Dam mu poročilo:
"Srčno jih pozdravi!"

XIII.

Med borovjem temnim
Mlada breza rase,
V lastnem svetu tuja
Stoji sama zá-se.

Tuja dolga leta
Raste sredi lesa,
Vetra moč jo maje,
Listje jej otresa.

Veter nosi listje
Sestram v daljne kraje,
Tam jim o samici
Sporočila daje.

XIV.

"Južen veter diše,
Beli sneg se taja,
Mene pa ljubezen
Zmágavna navdaja.

Pomlad naju kliče,
Duša ljubeznjiva,
Zdaj-le se radujva,
Zdaj-le se ljubiva!"

I ne dá se dvakrat
Ljubica poprôsit',
Koj vrabulja z vrabcem
Gnjezdo začne nôsit'.

XV.

Leži polje rávno,
V polji rože krasne;
Dvíga se skrjánec,
Poje pesmi glásne.

Pesem glasna stresa
Písane glavíce,
Sestra k sestri stiska
Zarudélo lice.

Šepetánje tájno
Nosi zrak čez njívo,
Sluhu nerazúmno,
Srcú razumljívo.

XVI.

Zida drobna mravlja
Varno si mravljiše,
Dan na dan ukvarja
Se za blagor hiše.

Dolgo pot nastopi,
Sto pedí od doma,
Z blagom obložena
Spet domú priroma.

Gnjezdo svoje stavi
Orel na višine,
Svet s perutjo meri
Čez vrhé, globine.

XVII.

Log za log se skriva,
Ladja dalje plava.
Duša ljubeznjiva,
Bodi stokrat zdrava!

Donava mogočna
Nosi ladjo mojo,
Moje srce vroče
Pa ljubezen svojo.

I mogočna reka
Nikdar ne usahne,
Pa ljubezen moja
Nikdar ne omahne.

XVIII.

"Kadar mlado leto
Pride z novim cvetjem,
Zopet prideš slavec
Praznovat ga s petjem;

Kake nove pesmi
Nam prineseš v gaje?"
Drobni tič odgovor
Dal mi je skakljáje:

Z mladim cvetom pride
Cvetje, kakor lani,
Jaz pa vam prinesem
Petje, kakor lani.

XIX.

Zarja dan pripelje,
Dan darove razne
Saboj nam prinese
Tužne i prijazne.

Žalosti se znébi,
Predno dan ugasne,
Al spomín ohrani
Na trenutke jasne!

To vodilo zlato
Za življenje kratko
Kožo ti ohrani
Dolgo časa gladko.

XX.

Ves dan je pri oknu
Ljubica čakála,
Da je bleda luna
Mirno posijala.

"Zunaj mesta z drugo
Ljubico je hodil,
Jo po ravnem polji
Je za roko vodil."

Tako reče luna,
Za oblak se skrije,
Da solzíc ne vidi,
Ki jih dekle lije.

Pobratimíja

Naj čuje zemlja i nebó,
Kar dens pobratimi pojó!
Naj se od ust do ust razlega,
Kar tu med nami vsak prisega:
Da srce zvesto, kakor zdaj,
Ostalo bode vekomaj.

I ko ločitve pride čas,
Na razne poti žene nas;
Tu ná! pobratim roko mojo,
Ti mi podaj desnico svojo,
Da srce zvesto, kakor zdaj,
Ostalo bode vekomaj.

Beseda dana, vez veljá,
Ne zemlje moč, ne moč nebá,
 
I ne peklà ognjena sila
Vezí ne bode razrušila,
Saj srca zvesta, kakor zdaj,
Ostala bodo vekomaj.

Slovenska zgodovina

Bridka žalost me prešine,
Ko se spomnim domovine,
Vsemu svetu nepoznane,
Od nikogar spoštovane.

V zlatih črkah v zgodovini
Se beró narodov čini;
Le od našega ni glasa
S prejšnjega ne zdanj'ga časa.

Kdo spominja se nekdanjih
V revni zemlji pokopanih?
Tiho bori vnuk koraka
Čez grob borega očaka.

I ko ura nam odbije,
Črna zemlja nas pokrije;
Kdo bo še po nas poprašal?
Kdo se z nami bo ponašal?
 
Kako rod za rodom gine,
To povest je domovine,
Vsemu svetu nepoznane,
Od nikogar spoštovane.

Samo

Kje nek' zemlja grobe krije,
Kjer junaci domačije
Mirno smrtno spanje spé?
Nihče li ne zna za njé?

Rad na tvojo, hrabri Samo!
Črno bi pokleknil jamo,
Prst poljubil, ki pod njó
Hrabro ti leži teló.

Tam klečé nad tvojo rako
Sebi bi ljubezen tako,
Kakoršno si ti gojíl,
Rad v želeče srce vlil.

V pesmih glas bi svoj povzdignil,
Ž njim Slovene bi navdihnil;
Tvojo vrednost rod spoznal,
Tebe vreden bi postal.

Adrijansko morje

Buči, morje adrijansko!
Bilo nekdaj si slovansko,
Ko po tebi hrastov brod
Vozil je slovanski rod.

Ko ob tebi mesta bela
Naših dedov so cvetela,
Ko so jadra njih vojské,
So nosila njih imé.

Molči, morje! kam si djalo,
Al si ladje pokopalo,
Jih razbilo ob pečí,
Da jih videti več ni?

Ní jih morje potopilo,
Ní jih ob pečí razbilo;
Da jih videti ní več,
Tega kriv je tuji meč.

Naše gore

Mogočno se dvígajo naše góre,
Ozírajo se na cvetoče poljé,
Pošíljajo toke mu bistrih vodá;
Navzdól se podvízajo hčere gorá,
Pozdrávljajo rod, ki se dviga na dan,
I last imenuje goró ino plan,
Pozdrávljajo ga, na uhó mu bobné:
"Naj volja tak krepka, ko tvoje goré,
Naj moč ti bo taka, ko tvojih je rek,
Ki trgajo jéz, i potrésajo breg;
Al mirno ponôsno srce naj ti bo,
Ko tvoje spomladi poljé je cvetnó!"

Molitev

Ti, ki si ustvaril
Nas ko listja, trave,
Pol svetá podaril
Sinom majke Slave,
Čuj nas večni Bog!
Tvoji smo sinovi,
Dela blagoslovi
Naših slabih rok,
Vsmili se sirot,
Oče! z nami bodi,
Kaži pravo pot,
Ki do sreče vodi;
Ti nam daj kreposti,
Da, kar sklene um,
V djanji naš pogum
Skaže brez slabosti!

Naprej

Naprej zastava slave,
Na boj junaška krí!
Za blagost očetnjave
Naj puška govorí!

Z orožjem i desnico
Nesemu vragu grom,
Zapisat v krí pravico,
Ki terja jo naš dom.

Draga mati je prosila,
Roke okol vrata vila,
Plákala je moja mila;
Tu ostani ljubi moj!

Z Bogom mati, ljub'ca zdrava!
Mati mi je očetnjava,
Ljub'ca moja čast i slava,
Hajd'mo, hajd'mo zá-nje v boj!

Na tujem

Na strmo višavo,
Na goro jaz grem,
Pogledat v daljavo
Prot južnim straném.

Kjer reke so zdrave,
I bele cesté,
Cvetoče planjave,
Pa čvrsti ljudjé.

Na Sorškem polji

Pozdravljeno bodi
Sorško poljé,
Kjer moji očaci
V grobih ležé;

Kjer zibel je moja
Stala nekdàj,
Kjer rojstna stojí še
Hiša mi zdaj.

Triglava visoko
Snežno glavó
Še v sinji daljavi
Vidi okó;

Še Sava grmeča
V strugi šumí,
Ko leta nekdanja
Liže pečí.
 
Al sem ti še znanec,
Sorško polje?
Ker dolgo se nisva
Videla že;

I jaz sem premenil
Misli, obraz,
Kar naju ločila
Kraj sta i čas.

Gôri

Ti gora, kljubvaš starosti stoletni,
Na tebi ne pozná se časa ost;
Ko vrne se na zemljo čas prijetni,
Nekdanjo zlije čez-te spet mladost.

Cvetoča gledala si ti narode,
Cvetoča videla njih rast i pad;
Čutila nisi ti močí osode,
Še zdaj ko nekdaj ti obraz je mlad.

Ko jaz v gomili črni bom počival,
I zelen mah poraste nad menój,
Veselih časov srečo bo užival,
Imel bo jasne dneve narod moj.

Takrat v cvetoči zopet ti opravi
Pozdrávljala boš pomladanji svet,
Takrat moj narod, gora! mi pozdravi,
Nov rod ponosnih sinov i deklét!

Po smrti

Ko bodo v grob me djali,
Sto let bom tiho spal,
Da več ne bodo znali,
Kje križec moj je stal;

Da kar živelo z mano
Nekdanje jih je dní,
V deželo vsi neznano
Počivat bodo šli.

Takrat mi zaigralo
Srcé bo živo spet,
Z orjaško silo gnalo
Nazáj me bo na svet.

Po dragi domovini
Ogledovat bom šel,
Ko sinov naših sini,
Nov rod bo v nji cvetel.
 
Bom gledal, al spolnile
Željé so se mi v tem,
Al mirno v dnu gomile
Naprej počívat' smem?

Želja

Sava znad pečine
Goni bele pene,
Pere stare stene,
I hití v doline.

Kakor moč neznana,
Ki valove žene,
V daljo sili mene
Želja neprestana.

Šel bi čez planjave,
Šel bi čez višine,
Da me žalost mine
I srcá težave!

V brezupnosti

Močí, močí mi daj moj Bog!
Da, ko napade me obup,
Ne vklonim silam se nadlog,
Jim stanovitnost stavim vkljub.

Močí, močí mi daj moj Bog!
Tak krepke kakor zid gorá,
Da, če se ruši svet okrog,
Propast me najde še možá!

Modrijanom

Bog vam odpusti,
Modri možjé,
Vaše nauke,
Moje gorjé!

Vaši modrosti
Trap sem verjél,
Leta mladosti
Starec začél.

Doba mladosti
Jemlje slovó,
Mlade norosti
'Z groba gredó.

Vrag naj jo vzame,
Vašo modrost,
Ki mi je vzela
Mojo mladost!

Naj bo!

Izgínila komaj mladóst,
Okusil užé sem grenkóst
I žolč pregotove resníce:
Da vsega, kar up nam obéta,
Pozneje, ko prídejo leta,
Ne spólnijo nam polovíce.

Občutkov, ki nežno srcé
Mladenču pojé i topé,
kak polno jih moje je bilo;
Pa kakor danú porodníca
O solncu ob luč je daníca,
Srcé je te čute zgubílo.

I zdaj negotova reží
Prihodnjih osoda mi dní
 
I z upanjem dvom se bojuje;
Al kar je srcé izgubílo,
Saj vem, da ne bo se vrnílo,
Saj vem, da zastonj mi zdihuje.

Korak v življenje

Srce trepéče
Od hrepenénja,
V šumni vrtínec
Sili življenja.
Stopil na ladij
Tudi bi eno,
Jádral za srečo
Nerazjasnjêno,
Môrje lažnjivo
Kje so bregovi!
Grozna širjava,
Grom i vetrovi --
Zije slapovje,
Rjove peneče,
Barke razbija,
V brezna jih meče.
Zvezde prijazne,
Pot mi kažíte,
Srečni vetrovi,
Čoln mi vodíte!

Trojno gorjé

Gorjé, kdor nima doma,
Kdor ni nikjér sam svoj gospod;
Naj križem svet preroma,
Saj vendar tujec je povsod.

Gorjé, kdor se useda
Za tujo mizo žive dní;
Vsak grižljej mu preséda,
Požírek vsak mu zagrení.

Gorjé, kdor zatajíti
Prisíljen voljo i srcé
Bedakom posodíti
Čas mora, glavo i roké.

Sprememba

Hitro obrača se časa koló,
Naši duhovi ž njim se vrtíjo,
Dan na dan same sebe meníjo,
Sami ne znajo zakaj i kakó.

Tugi žareči me dala v oblást,
Dala me sreča vodnici je slabi;
Zopet pihljaje nada me vabi,
Njeno hladívno okušam že slast.

Miru odpíra se prazno srcé,
Rane zastarane sčásoma celi,
V jasni prihodnosti tužnoveséli
Gine iz srca ognjéno gorjé.

Želje

Peruti hotel bi imet',
Preméril bi nezmérni svet,
Poískal rad bi miren kot,
Kjer bil bi sam i svoj gospod.
Ukrótil strastno bi srcé,
Željàm dajál ozké mejé,
I kar dožível sem nekdaj,
Pozábil bi za vekomaj.

Na grobéh

Po grobih sem hodil, kjer trava zelêna
'S trohljívosti známenje upa poganja,
Po grobih, kjer starost leží položêna,
Kjer v prahu počíva lepota nekdanja.

Poglédal sem v jamo nedavna skopáno,
Šest čevljev globoko, tri čevlje širôko,
Poglédal sem v postel človéku postláno,
Ki meja je mislim letéčim visôko.

Glasove bridké je srcé zdihoválo,
Roké so se s silo na prsih skleníle,
Trohljívosti grozno zaklícal sem hvalo,
Da jek so zamolkel dajále gomíle.

Slika

Solnce rumêno
Goro zelêno
Zadnjič poljúbilo je;
V krilo temíne
Hribje, dolíne
Tího zavíli so se.

Tam na iztoku,
V sinjem oboku
Luna prikaže glavó;
Bolj se užíga,
Vedno bolj miga
Zvezdic prijázno zlató.

Vétrec pihljáje
Jézero maje,
 
Rahlo ob bregu šeptá;
V jézeru čeda
Zvézdic se gleda,
V daljni globíni migljá.

Nočna temína,
Slika spomína
Srečnih i žalostnih dni:
Zvezdam bliščéčim,
Zvezdam brléčim
Dnevi enaki ste ví.

Jézero krasno,
Temno al jasno,
Ti si podoba srcá:
V tebi odséva
Vsacega dneva
Svít se mi ali tema.

Mati

Dete revno, dete malo,
Kdaj mi bodeš poplačálo
Vse, kar zá-te skrbna mati
Mógla sem i bom prestati?

Sem pod srcem te nosíla,
V bolečínah porodíla,
Zá-te noč i dan skrbéla,
Zá-te sem i bom živéla.

Postel kol'kokrat postlála,
Zibel tvojo sem zibála,
Pesem ti zapela sladko,
Da zaspálo si čez kratko;

Čez-te se potém nagníla,
Srčno Boga sem prosíla:
Oče, hudega ga bráni,
Meni, sebi ga ohráni!
 
Dete malo in ubožno,
Bodi pridno i pobožno,
S tem skrbími boš plačalo,
Dete revno, dete malo!

Angelj tužnih

Ko obíde strah duhá,
Angelj stopi iz nebá,
Pride v hali žalostni,
V hali temnovišnjevi.
V levi roci vrč imá,
V vrču solz je do vrhá,
Zliva jih na vse stezé,
Koderkoli človek gré.
Kamor sólze pádajo,
Rožam glave sáhnejo,
Trava hitro se suší,
Zemlja pusta ne rodí.
V desni roci pa imá
Ogledálo iz zlatá,
Pred očí mu ga drží,
Kaže v njem pretekle dní,
Mu v svetlosti jasni spet
Kaže čas prihodnjih let;
Upu srce se odprè,
Duh otožni zjásni se.

Studenca

Vštric spod goré zelêne
Izvírata studenca dva,
I kakor pot ju žene,
Hitíta v plan nevtegama.

Na dvoje gresta pota,
Na dvoje bolj, skoz bolj navzdól;
Končála teke bota,
Al več se vídela nikol.

Zimski dan

Solnce se od daleč skriva,
Vrana leta okrog hiše,
Tenek veter zunaj piše,
Tla pa debel sneg pokríva.

Tam na klancu je vse žívo,
Vkup so iz vasi otroci,
Vsak sení v premrli roci
Vozi, i drži se krívo.

Starec zre iz gorke hiše,
I spomín se mu posíli,
Dni premišlja, ki so bili,
I na tihem solze briše.

Solnčni mrak

Solnce mrkne, tma nastáne,
I ker dneva luč ne sije,
Ptičji kor se plašen skríje,
Netopír iz dupla plane.

Netopír zdaj gospodúje,
Prvega se ptiča šteje,
Kar pokrívajo jih veje,
Loga pevce zaničúje.

Mesec izpred solnca zgíne,
Zopet svítli dan zasíje: --
Brž vnemó se melodíje,
Netopír beží v otlíne.

Sanjaču

Po tihi noči mesec plava,
Mladenič tužen zre v nebó,
Zamišljena njegova glava,
Srcé mu v prsih je tesnó.

Ne vdajaj se duhovom mraka,
Zaprì srcé, zaprì očí;
Glej mehka postelja te čaka,
Ozdravit' reveža želí.

Nevesta

Zvezde se blískajo,
Luna pa svéti,
Godci pa pískajo
Mojem' dekleti.

Snoči je jókala,
Dens ni veséla;
To bo še stókala,
Starca je vzela!

Narodna (?)

Dolín'ca cvetoča,
V dolín'ci studénček,
Pri njem je deklíč'ca,
Ki vije si vénček.

Prišèl sem si žej'co
Gasít na studénček,
Deklič'ca mi dala
Je srček i vénček.

Naš maček

Naš maček je ljub'co imèl,
Vasovat noč vsako je šel;
Prišèl je domú ves zaspán,
Ko mežnar odzvonil je dan.

Zboléla je ljub'ca močnó,
O joj, če več zdrava ne bo!
Naš maček je jókat' začel;
Nobene več miši ni vjel.

I ko mu res vzame jo smrt,
Okoli se plazi potrt,
Življenje sovrážit' začnè __
V soboto obésil se je.

To žalost v eksempelj povém
Neskrbnim vam mladim ljudém:
Če dolgo živét' vam je mar,
Zaljúbit' se níkdar nikár!

Pogreb

V zvoniku dvanajst ura bije,
Ravnine, gôre tema krije;
Le v mestu luči še goré,
Le v mestu še ne spé ljudjé.

Piščali, gosli se glasíjo,
Vrsté plesavcev se vrtíjo,
Njih líc nobenega ne znaš,
Ker vsak obraz je čudna laž.

Pred vrata konja pridrdrata,
Kočíjo črno pripeljata;
V kočíi pa mrlič leží,
Svet tacega še videl ni.

Okó, globoko v čelo vdrto,
Je vedno še na pol odprto,
Na ústnicah i na očéh
Še ziblje se hinavski smeh.
 
Obleka mu je tenka svila,
Lasjé dišé mu od kadíla,
Cvetíce ga pokrívajo,
Ki se užé obletajo.

Pred hišo konja zarzgetáta,
Odprejo se visoka vrata,
Za vozom v pare stopi trop,
Da počastí možá pokop.

Devíce, davno že v srpani,
Dekleta letos še ko lani,
Se v prvej vrsti jokajo,
I samski stan preklínjajo.

Potem mladenči se vrstíjo,
V obràz bledí na pol mežíjo,
I v prazne žepe segajo,
Denar okrogli kolnejo.

Za njimi množica neznana
Gre klavrna i vsa zaspana.
V koló obstopi črni grob,
Zapoje tak pogrebcov trop:
 
Le ž njim v pogreba tihe tmine!
O polnoči zmed nas naj zgine,
Zapojte v grob mu iz vseh ust:
Ne vstani več nesrečni Pust!

Roža

Sred vasí so lipe trí,
Híšica pri njih stojí.

Híšica leséna je,
Roža zlata v njej cvetè.

Zá-me roža ta cvetè,
Zá-me le, za druge ne.

Kdor bo trgal rožo to,
Dal mi bo rosó glavó.

Cekin

Zaslužim si cekín,
K zlatarju se podám,
Cekín mu v roko dam,
Mu rečem i velím:

"Le kuj, le kuj zlatár,
I prav za prstek mlad
Naredi prstan zlat,
Prekúj mi ta denár!

Namestu carja pa
Izreži črki dve,
Da njeno se imé
I moje se pozná."

Koj k delu gre zlatár,
I prav za prstek mlad
Naredil prstan zlat,
Prekóval je denár.
 
Pa k ljubi se podám,
Objamem jo sladkó,
Jo primem za rokó,
Na prst ji prstan dam.

Pa bral sem v njé očéh
Vprašanje strahom bral:
Zakaj nek nisi dal
Kovati rajši dveh?

Pri oknu

Bele cvetíce, ledéne cvetíce,
K vam bom goreče pritísnila lice.
Tajaj led, tajaj led, lice gorkó,
Da mi po cesti pogleda okó.

Vidim sení, kak po cesti svršíjo,
Svate vesele, ki ná-njih sedíjo,
Lep i najlepši pa ženin je mlad;
O da sem morala njega poznát'!

Malo trenutij, pa notri do groba
Drugi zadána bo tvoja zvestoba.
Naj v nje naročji ti sreča cvetè,
Meni za veke izginila je.

Bele cvetíce, ledéne cvetíce,
Vé ohladíte žaréče mi lice!
Večni Bog, mili Bog, drži me tí,
Da mi ubogo srcé ne skopní!

Lilije

Lílije trgam,
Lílije bele,
Več mi ne boste
Mladi cvetele.

Več vas na solnce
Ne bom nosíla,
Več vas z vodíco
Hladno rosíla.

Lílije bele,
Le usehníte!
Z mano cvetéle,
Z mano veníte!

Zadnji večer

Nocój, le še nocój
Naj mesec bo svetèl,
Ko k meni ljubček moj
Bo zadnjikrat prišèl.

Čez to ravnó poljé
Ino čez travnike
Pa gladke so stezé,
Po njih moj ljubi gre.

Pa psi zalájajo
Po vsej vasi na glas,
Na glas oznánjajo,
Da gre moj ljubi v vas.

Klobúk ima na glav',
Za njím pa listek bel,
Ta listek táko prav'
Da cesar ga bo vzel.
 
Petêlin je zapél,
Daníca je prišlà,
Slovó je dragi vzel,
Jaz sem zajókala.

"Ne jokaj ljubica,
Čez osem kratkih let,
Če bova še živá,
Pa spet se snídeva."

Oh, psi še lájajo;
Al ljubega več ní,
Pred mojo kamrico
Pa trava zelení.

Prežalostno srcé
Veselja nima več,
Sam Bog nebeški vé,
Kdaj osem let bo preč!

Mlada Mana

Lune vpraša solnce rano:
"Je li tebi, sestra, znano,
Kaj da rože v tla so vgnane,
Ki veséle
So cvetéle
Po gredícah mlade Mane?

Ko sem včeraj jutro vstalo,
Njeno okno obsijálo,
Rádostna, s pogledom jasnim
Tam je stala
In igrala
Zadovoljna z vencem krasnim."

Luna se je nasmejála:
""Kaj bi tega jaz ne znala!
 
Snoč prišel je mlad učenec
Čez gredíce,
Čez cvetíce;
Vzel je sabo krasni venec.""

Lenčica

Lenčica v bregu ovčíce pase,
Tamkaj za njivo, kjer detelja rase;
Spanje premore ji lepe očí,
V deteljo njena čeda hití.

Hitro je mladi sosed pritekel,
Deklico zbudil, tak ji je rekel:
"Deteljo tí si popasla mojó,
Vzamem ti čedo tvojo zató.

Lenčica milo ga je prosíla,
Pa je sosedu takó govorila:
""Pusti ovčíce, saj sosed si moj,
Ž njimi jaz vedno sem, ône z menój,""

"S čedo ostani, čeda pa s tabo;
Tebe vzel in ovčíce bom sabo,
Da gospodínja moja mi boš,
Moja ženíca, jaz pa tvoj mož."
 
""Kaj pa mati stara poreče,
Ki me pustiti nikamor neče?
Reva ne more brez mene živét',
Šteje let že sedemdeset.""

"Staro boš mater sebój pripeljála,
V gornici ona bode naj spala;
Mídva pa v beli kamrici,
Lépo za naju pripravljeni."

Nevabljeni svat

Ko boš se možíla,
Al boš povabíla
Tud mene, al ne?

Če prav me pozabiš,
Če prav me ne vabiš,
Pa sam bom prišel."

I ní ga vabila,
Al ga pozabíla,
Al smela ga ní.

Pa kakor govoril,
Tako je res storil,
Prišel je na pir.

Na stran se je vsedel,
Ni pil i ne jedel
Raztrgani svat.
 
Nevesta pijače
I bele pogače
Ponudi mu v dar.

"Pogače ne maram,
Za vino ne baram,
Le sama ga pij!"

Še prstan si sname:
"Ta prstan ní zá-me,
Ná, možu ga daj!"

I šel je iz hiše,
Nevesta pa briše
Rudeče očí.

Ljudjé pa so jeli
I pili i peli,
Veseli bilì.

Zimski večer

Pojdi Minka, zápri duri,
Peč s panjači mi podkuri.

Luč mi v leščerbi napravi,
Stol moj k peči sem postavi.

Semkaj hčerka sédi k meni,
I kolovrat svoj zaženi.

Pravi mi o bratu svojem,
Ob edinem sinu mojem,

Kak nam je rokó podajal,
Ko od doma je odhajal.

Ti si solzna zdihovála,
Mati je na glas jokála.
 
Šel od nas je v kraje tuje,
Koder vojska smrt gostuje.

Dokaj je minulo časa,
Da o njem ni bilo glasa.

Tretje leto list poslani
Nam njegovo smrt oznani.

Od takrat je tvoja mati
Bila néhala jokáti.

Legla je, pa ni več vstala,
V Bogu osmi dan zaspala.

Zaklad

"Le hitro na delo roké,
Pod sívo to skalo ležé
Velíki, neznani zakladi,
Rumenega kupi zlatá
I belega čudo srebrá
V globoko zakópani kadi.

Marija, ki srenja te ta
Dobrótnico milo pozná,
Nam bodi nocój pomočníca!
Če dvignemo srečno zaklad,
Pa kakor je koli bogàt,
Od vsega ti bo polovíca."

Tak prosi i kliče drhál,
Poprime kopaje se tal,
Z lopátami, krampi pritíska.
 
"Že nekaj zvenčí pod zemljó
Le zdaj še udarím krepkó!"
I suho zlato se zabliska.

"Okoli železne kadí
Vrzímo debéle vrví,
Da v zemlji posoda se gane,
Na desno, na levo še stran
Kopljímo, da zdajci na dan
Bogati dobiček nam vstane.

Kopáli na vsako smo plát,
Otvézena silna je kad;
Zdaj vprímo, tiščímo, vlecímo!
Če slehrni počil bi ud,
Obilo poplačan bo trud,
Saj vemo, zakaj se potimo."

Močneje vsakteri se vprè,
Da kad se zaziblje, zmajè,
Ter dviga se, dvigne, ustavi;
Pa sila pomnóžena vsa
Potegne na ravne jo tla,
Na trato jo varno postavi.
"Al kaj, ko pa naše vse ni!
Bedaki, neumneži mi,
Storíti enako obljubo!
Čemú bo Maríi zlató,
Devíci prečisti srebró?
Molítev le jemlje za ljubo.

Zatorej bolj pametno bo,
Med nami bogato blagó
Pravično naj bi se delilo" --
Pa groza! odpré se prepàd,
I kad jim požrè i zaklàd,
Delítve več treba ni bilo.

Knezov zet

Pač lep je mladi vrtnar bil,
Ki rože v vrtu je sadíl,
In rad je delal, bil vesél,
Pa tako pesem si je pél:
Najlepšo rožo bom izbrál,
In svoji ljubici jo dal;
Saj bodem, če sem tudi kmet,
Enkrat še vendar knezov zet.

Pri oknu stal je gospodár,
In slišal, kaj je pel vrtnár;
Po udih stresel ga je mraz,
Od jeze bil mu bled obraz.
Le semkaj, semkaj, moj vrtnár!
Tak klical ga je gospodár,
Vrtnár si bil doslej ti moj,
Denès pa greš na lov z menój.
 
Le vzemi puško rísano,
I z mano pojdi na goró,
Da ustrelíva tam volká,
Ki trga mlada jágnjeta.

Ko solnce šlo je za goró,
Prižgalo zvezde je nebó,
Skovír na gori je zapél,
Nekdó slovó od svéta vzel.
Po Kolpi plaval je mrlìč,
Nad Kolpo je odvával ptìč.

Odbíje ura polnočí,
Po starem gradu vse že spí,
Hčí knezova le še ne spí,
Pri nji še svetla luč gorí.
Na vrtu pa stojí nekdó,
Premílo prosi, presladkó:
Le pojdi, ljubica z menój,
Da poročíva se nocój;
Ko poči zor, ti moja boš,
I jaz za vekomaj tvoj mož.
Tak milo prosi, tak sladkó,
Da zmoti módro ji glavó.
 
Obléče krilo svileno,
Z ruménim zlatom vdélano.
Čez krilo pa srebrni pas,
I rožo déne v kito las,
Ki jo vrtnár je včeraj dal,
Ko je pod njenim oknom stal.

Grad beli tího zapustí,
Za ljubim svojim pohití
Oh pojdi sem, ne mudi se!
Glas znani v dalji čuti je.
Če teče bolj, če bolj hití,
Klic vedno dalje se glasí.
Počákaj, ljubček moj, postój,
Postój, ne beži pred menój!
Le híti, híti, ljubica!
Saj že na koncu pota sva.

I ko do Kolpe prihití,
Na strmem bregu obstojí.
Iz vode glas se je glasíl
Tak žalosten i táko míl,
Da príme s čudno jo močjó
V globoko zvabi jo vodó.
 
Skovír skovíkati začel,
Nekdó pa votlo je zapél:
Če bil sem tudi reven kmet,
Zdaj sem pa vendar knezov zet!

Morski duhovi

Pri gradu tik mórja pa stražnik stojí,
Ob glavi razljúčena burja mu vije,
Šuménje valóv na ušesa mu bije,
Ob skali na bregu se voda pení.

Al strah, al te groza ni, revni voják?
Morjé je neznanih duhóv domovína,
O pólnoči se jim odprè globočína,
I čudno težák i napôlnjen je zrak.

I temna meglà se podí čez vodó,
Se dviga i miga i težka se niža,
Dirjáje oddálja i zopet se bliža --
Vetrovje potíhne, morjé je mirnó.

Iz temne meglé pa množína duhóv
Posúje se v školjkah od zláta bliščéčih,
Prijézdi na ribah srebrnosvetéčih,
Ter vije se čudno k glasóvom rogóv.
 
Kak hiter, kak jasen, kak čuden je ples,
Ki suče čez mórje se mirno i plano,
I petje človeškim ušesom neznano
Razléga k vihránju se jasnih telés.

Rajánje zastane i petje nehá,
Pa kakor na krasu povzdígne se burja,
Ter vije viharna i brije do morja,
Tak dvigne se trop i tak k bregu vihrá.

Vojáka zagrabi množína duhóv,
Peréscu enako od tal ga pobere,
Nevíhti enako po morju ž njim dere,
Pogrézne ž njim v brezdno se drznih valóv.

Duhovi imájo tam doli svoj grad,
Steklene so stene, srebrna so vrata,
Dvorana je v gradu, v nji miza je zlata,
Za mizo postávljen pa préstol je zlat.

Na zlatem prestólu pa cesar sedí,
Na desno posádil si hčerko je zalo,
Ni taki lepoti še solnce sijálo,
Človéško okó je še vídelo ni.
 
Vojáka popríme prečudna oblást,
Srcé se mu širi i huje mu bije,
Rudeča vročíca mu lica zalije,
Pretrésa vse ude neznana mu slast.

Nezbrane mu misli po glavi vršé;
Kar z zlatega stola devíca se dvigne,
Smehljáje mu živim očésom pomigne,
I svoje prebéle podá mu roké.

I zbora nevídnega glas zadoní,
Plesavke s plesavci se v krog zavrtíjo,
Da v čutih se rajskih jim srca topíjo,
Obleka šumí i ves svet se vrtí.

Voják cesaríčino stisne čez pas:
Jaz tvoj sem, ti moja, nič naju ne loči,
Ti moja na véke, al srce mi poči --
Pa čuj, kako znan se razlega mu glas!

Glas kládiva v gradu enó zabrenčí,
Voják se prestraši, očí si pomane,
Pred njim pa patrolja tovaršev obstane,
Ter druzemu stražo tik morja zročí.