Pesmi Fany Hausmann

Pesmi Fany Hausmann Fany Hausmann

Izdano:	1926
Viri:	Fanice Hausmanove, prve pesnice slovenske, Pesmi, 1926, dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PROSLOV.

Spomin.

Kdor .. luč, — noči zanj, teme ni! — —
O zgodnja pevka, domu mila!
Ti blaga, rodu verna hči!
Ti — Vila prva si zapela,
Iz pesmi rodu venec plela: —
Pomnik .. je večen tvojih dni!

Zadela te je zla usoda
V nesrečo tvojo vso in roda —
Že v mladi, solnčni dan jasnin;
Budila sestre si in brate
Na delo nove dobe zlate, —
Nikdar ne neha tvoj spomin!

PRVI GLASI.

Vojaka izhod.

(25. X. 1848.)

Srčno odhaja
Od doma vojak,
Up solze mu briše
Na lovor grenak.

Bog vas obvarji,
O mati moja!
Za me ne jokajte,
Da nisem doma!

Z Bogom, o dekle,
Ostani zvesto,
Daj srce mi svoje,
Da pojde z mano!

Vojak je brez straha,
Se nič ne boji,
Za dom svoj junaško
Življenje pusti.

O dekle, ne jokaj!
Hrast trden stojim.
So prsi železo,
Ž njim smrt odpodim.

Domovju je treba
Vseh hrabrih ljudi,
Ki srce za dom jim,
In rod svoj gori.

Venec posušen.

(22. IX. 1848.)

Na bregu potoka
Dekletce sedi,
In venec v naročju
Posušen drži.

In solze preliva
Na venec rumen,
Poprej tako lepo
Rudeč in zelen.

Oj dekle! zastojno
Nanj čakaš še kdaj!
Odšel je, nikoli
Ne pride nazaj!

Le venec ostal ji
Spomin je edin,
Ž njo bode pokopan
Ljubezni spomin.

Potnik.

(20. XII. 1848.)

Kaj mnoge dežele
Potnik preleti,
Pa tega, kar išče
Nikjer ne dobi.

On išče veselja
In sreče srca,
Zastonj je iskanje!
Kam naj se poda?

Pri kraljih, — razmišlja, —
Le tam je doma!
Pa krona in žezlo
Veselja ne da!

In misli! — v gradovih.
Prepolnih srebra,
Tam moram ga najti,
Le tam je doma!

Gospodo največjo
Skrb trda tišči,
Tam iščeš zastonj ga,
Veselja tam ni.

In v hiše lesene
Potnik se poda,
Pod slamnate strehe
Gre pot mu srca.

Tam najde ljubezni
Zavezo srčno,
V nji združilo srca
Je večno nebo.

Ljubezni ni treba
Ne zlatih gradov,
Zvest v zvestem le srcu
Ljubezni je krov.

NADALJNJE PESMI.

Nesrečnik.

(5. IV. 1849.)

Zakaj, zakaj vas vprašam,
Za mene sreče ni?
Vse moje srce rani,
Kar druge veseli.

Če drugim sije solnce,
Temna je noč za me,
Če drugim srce bije,
Srce mi moje mre.

Nekdaj je cvetje cvelo,
In radost brez skrbi.
Šla proč je moja radost,
Za me več sreče ni.

Dekle lepo kot roža —
Zvestost priseglo mi,
Kot so nebeške zvezde,
So njene mi oči.

Prijatelja pritisnil,
Na zvesto sem srce,
Prijatelj — ljubeznivo —
Prevzel mi je dekle.

Zakaj, zakaj, vas vprašam,
Za mene sreče ni?
Za me je vse zgubljeno,
Kar druge veseli.

Moje drago.

(8. VI. 1849.)

V preljubi domovini
Pred hišoj stalo je,
Drevo zeleno, senčno,
Vse mi veljalo je.

Bolj zvestega prijatlja,
Za me na svetu ni,
Z menoj delilo
Žale In vse je srečne dni.

Na drevu venec visel
Je sreče moje vse,
Na vencu so vsahnile
Vse rože zdavnaj že.

Vse mene je izdalo:
Prijatelj, ljubica,
In vse me zapustilo,
Od me je sreča šla.

Le k svojemu drevesu
Pribežal sem nazaj,
V njegovi senci našlo
Srce je mir dozdaj.

To drevo tak sem ljubil,
Bilo je meni vse,
Posekano — z njim zadnje
Vse drago je moje.

ZADNJE PESMI.

Umirajoči pesnik.

(30. VIII. 1849.)

Še enkrat strune milo se zglasite!
Od vas zdaj jemljem v žalosti slovo.
Le to vas prosim, prej ne obmolknite,
Ko duša moja našla je nebo.

Ko mnoga solza lica je močila,
Z menoj jokale strune drage ste,
Ko da bi mogle žalost razumeti,
Ki rani mlado moje mi srce.

Ko nadej je veselje moje klilo,
Ste strune veselile se z meno,
Pa z Bogom ve, o drage, drage strune!
Naj pesmi zadnje razveni slovo!

Za me se jasno je nebo stemnilo;
Kdaj padla v noč je moja zvezda že?
Veselje vmira, rad, o rad odidem
V dom drugi, kjer svoj najde mir srce.

Kar sem iskal, tu nisem mogel najti,
Vsa sreča naša v sanjah le živi,
Kar dan prinese, zopet dan odvzame,
Veselja drevo komu zeleni?

Zdaj z Bogom svet, saj zapustim te lahko,
Le enkrat še, o Lyra mi zapoj!
Poj zadnjikrat, naj tvoj še glas poslušam,
Poprej ko pojdeš v temni grob z menoj!

Golobici.

(13. IX. 1849.)

Naprej zdaj golobička!
In naglo leti k nji,
Saj veš, kam moje srce
Tak močno hrepeni.

Saj veš, kje ljuba biva,
Kam cesta dalnja gre,
Saj veš, da komaj čakam,
Na pisemce od nje.

V svoj klunček vzameš pismo,
Poneseš brž ga k nji,
O moja golobička,
Od me srečnejša si!

Glej! Kmalu že jo vidiš,
Njo, zvezdo sreče vse,
In ljubo te privila
Na svoje bo srce.

Stoj! Golobička, čakaj!
Nič k nji te ne pustim!
Da drugo naj objemlje,
Prav tega ne trpim!

Raj svoje perutnice
Posodi, ljuba, mi!
Da sam letim in nesem
Sam svoje pismo k nji!

Slavnice bežani.

(17. XI. 1849.)

Zakaj, o slavnica si mi odišla?
Zakaj več žali moje ne deliš?
Ne veš, da toliko sem že prestala? —
In vendar tudi ti me zapustiš!

Nikoli več ne slišim tvojih pesmi,
Ki zacelile srca rane so,
Tožila sem ti, kar srce težilo,
In vsmiljena si jokala z meno.

Za me je tudi mnoga roža cvela,
Mnog venec sreča plela je za me,
Pa roža, venec kmalu sta zvenela,
In trni sami so ostali še.

To vse veš ti, o slavnica, in vendar
Od mene greš! Sama z menoj deliš,
Kar me teži in srce moje rani, —
In vendar tudi ti me zapustiš!

Pa pojdi! — beži le! Saj že je dolgo,
Kar sreča vsa zbežala je od me;
Srce bo vmrlo, kmalu že izveste, —
Za kratko dobo le od me grede.

Roda zvezda.

(Slovenija 2. 1. 1849/2.)

Pred tisoč leti slavno
Kraljestvo je bilo,
Ljubezni domovina,
Ljudem zvesto nebo.

In gore in doline
Vse solnce tam zlati.
In kadar Febus zgine,
Jih luna posrebri.

Tam hribci preprijazni
Vsi v trtic vencu so,
Na travnikih zelenih
Pa rožice cveto.

Tam ljudstvo zvesto, srčno
Za vero, dom gori,
Opora doma zvesta,
Življenje z njim deli.

Pa veš, kako dežela
V ime glasi se ta?
Zastonj, — tega ne vganeš,
V pozabo je prešla.

Oblaki so jo krili,
In v temi spala je,
Pa vzdignila se bode,
Že zora vstala je.

Brez vodje tava ljudstvo,
Le truplo brez glave,
In jutro je brez solnca
In noč je brez zvezde,

Mar ni junak še rojen
Plemena silnega.
Da zlomi zle verige
Robstva zatilnega?

Žnjim rod naj ves se zveze
In spasi rodni dom!
In slava, gre mu slava
Za sužnosti prelom.

Od roda v rode roda
Junak bo blagrovan,
In vnuk vseh poznih vnukov
Njegov slavil bo dan.

V spominu ga častite
V junaška dela vsa,
In vedno k novi slavi
In zmagi rod gre ta.

In roda stara slava
Se v rodu ponovi,
Ilirija velika
Bo stala v nove dni.

DODATEK.

Doslov.

LOVRO TOMAN.

Za pevke slovenske
Živim in gorim . . .

V. Vodnik.

Prvi pesnici.

(Celjske Novine 1848/21.)

Na drevesa vrh je sela
V gaju tička, pevka mala.
Z vejico se zanihala,
Pesem vigredno zapela:

Hvala Bogu! Zima grudna, —
Ki je matico vmorila, —
Je pregnanka pobegnila,
Vigred vstaja sadobudna ...

Priletite, ve sestrice!
Venča se nevesta krasna,
Pesem naj glasi se glasna
V tvoj pozdrav, o prerodnica!

Veja vejici šumljaje,
Vetrič pesem naj raznaša,
Gora jo in dol razglaša,
Jek jo nosi na vse kraje.

In sestrice, mile tiče,
Hitro v svate priletijo,
ln stoglasno žvrgolijo
Pesmi slave in hvalice.

Vse je živo, vse prepeva,
Z glasom pesmi glas se vjema,
Rodu vsemu srca vnema,
Svet zavzet je v radost dneva.

Dan slavi svoj sreče Vila,
Pesmi prvi spev zapoje
In budi rojake svoje, —
Rodna Vila, pevka mila.

Pevaj, pevaj še pesnica,
Struna naj ti ne zastane,
Naj sestricam srca gane —
Prerokinja domačica!

Venčaj mati se velika,
Rodne zemlje rodna mati!
Sestri vse daj v pesmi zlati
Kar ji srce žlahtno mika!

Rodoslov.

Ne misli: v gradovih
Je sreča doma;
Tam — moraš — je najti —
Veselje sveta!

Gospodo najvišjo
Skrb trda teži, —
Tam iščeš zastonj ga, —
Veselja tam ni.

Potnik.

Žil srečen, ponosen
Gospod je graščin,
Hip zruši bogastvo
Na prah razvalin.

Za ženo ljubljeno
Šel v rani je grob,
Hči šla je za njima
Plen srčnih tegob.