Pesmi Frana Levstika (1854)

Pesmi Fran Levstik

Spisano:	1854
Viri:	Pesni. Ljubljana: Blaznik. Digitalno besedilo priskrbel Marko Stabej, postavil M. Hladnik.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vvod.

Ko se pričenjala pomlad življenja
I tajala megla je pred očmí,
Serce neznanega mi hrepenenja
Gorelo je vse dní i vse nočí;
Ko vidil travo polno sim rosice,
Ko čul sim pesmi loga i gorice;
Sladak nemir mi serce je objel:
Cvetlice pri studencih pomladanje
Spletal sim v vence i jih metal vanje,
Nesrečno srečen, žalostno vesel.

Vzdigaval hrepeneč sim k zvezdam roko,
Izklicati jih želel iz nebá,
Za dne sim zgubljal v gaje se globoko,
Pohajal čez ravnine sim poljá:
Bogastva neznanega sim iskaje
V tovarše imel le samotne kraje.
Kadar sim truden vračal se domu
K očetovi preljubi, majhni koči,
Oči zapiral ni mi sèn po noči,
V željno serce mi vlival ni mirú!

---

 
Iz nova svet pomlad je ogrevala,
Tisuč peres hitelo iz zemlje,
Nebeška luč prijetno je sijala,
I v meni se smejalo je serce;
Al to veselje mi oblak odžene,
Ki močil trate kmalo je zelene,
I rožica, ki je cvetela prej,
Hladni rosi je nedrije zakrila,
Domu se je bučelica vernila,
Utihnili so prebivavci vej.

Pa solnce kmalo spet oblak predere,
Vodeno luč izliva na zemljo,
Počasi mavro sedmobojno zbere,
Ter z gore jo razpenja na goró. --
I zdajci se mi duša v persih vname,
Podoba ta me vsoj močjo objame,
Da serce le za njo mi hrepení;
Ko da bi mi peruti bile dane,
Tako hitim po sledu poti znane,
Za mavro, ki mi zmirom delj beží!
 
I glej! polje se krasno mi razgerne,
Veselih sadov polno i dreves,
Pogled njegov obilo mi poverne
Solze, ki prej so lile iz očés:
Od vsih straní strune so divno pele,
Vode studene so navdol šumele,
Igraje so hitele v raj cveteč:
Pripognem se i viri me hladijo,
Pred sladko pesmijo megle bežijo,
Objema persi pokoj mi hladeč.

Al čuj! duha mogočneg peruti
Nad mano zašumé, spodijo mír,
Serce se zopet v ozkih mrežah čuti,
Ki plete mu obup jih i prepir.
"Od kod te sem je pripeljala zmota?
Brez ogrinjala tukaj se lepota
Le nevmerjočim kazat' sme očém!
Kreposti dane sercu ni zadosti,
V očéh ti ne plamí dovolj svetlosti,
Poverni se i večno bodi nem!"
 
Tako mi reče i mi hitro zgine,
I stal sim, ko bi groma bil zadet;
Polje zbeží, veselo petje mine,
Ter v gozdu nočno-tamnem bil sim vjet!
Oko zastojn se po stezi ozira,
Zastojn za mavro v nebo se upira,
Ki drazega sledu ni več od nje!
Pregrinja s černim krilom se višava,
Ker solnce prot večerni zemlji plava,
I mrak od deleč pada na goré!

Rešenja si pokoja si iskati,
Pustiti strašni kraj sim želel plah,
Al trudne bran'jo se noge bežati,
Ak ravno jih podi pred smertjo strah! --
Ko že zgubljen trepetal sim v goščavi
Mladenča me obraz molčé pozdravi,
Prijazno svojo desno mi podá.
Ko ž njim se dvignem na stezo gotovo,
Bežijo brezna pred nogo njegovo,
Užigljejo se zvezdice nebá.
 
Molčé sva kmalo tamno pot končala,
Dosegla krilo sva domačih trat;
Vasica tiha je v spanji ležala,
Prijetno dihal je ponočni hlad;
Pa hrib i les za nama se razsije,
Ker lune se obraz nad njim odkrije,
Ki vjasni verte i verhe goríc;
Tadaj mladenič citre 'z plašča vzame,
Ozre prijazno se smehljaje name,
Spregovori nebeško-mirnih lic:

"Spoznane so goreče želje tvoje,
I tvojih pers zastojn ni bil plamen,
Kar želel si, prejmi iz roke moje!
Ko tajal bo ti serce žar ognjen,
Poprimi strune, vlivaj glase vanje,
Veselje i britkost i svoje sanje,
Bez skerbi zaupuj jim vsaki čas!
One ti bodo solz oči sušile,
Kozarce s taboj bodejo praznile,
Ljubezni tvoji posojale glas!"
 
Ko citer moja roka se dotakne,
'Ž njih moč neznana v žile mi šumljá,
Moj duh v neba prikazni se zamakne,
Serce sladkosti rajske trepeta;
Mladenču razvijo se perutníce,
Plamen obdaja mu telo i lice
Spred mene ga dviguje nad zemljó;
Podoba gine mi v višave jasne,
I majhna bolj i bolj, na zadnje vgasne,
Zapíra se goreča pot za njó.

I kadar vidil strune sim pred sabo,
Skušaje precej sim jih poprijel,
Pa preokoren bil sim za njih rabo,
Da bi zapele, nisim jih unel!
Al zavolj tega mi serce ne vpade,
Le z večim trudom vadim perste mlade,
Od mraka v mrak za strunami sedím.
Za petje tičev nimam več ušesa,
Za travnik pomladanji ne očesa,
Le v citre diham, da jih obudim!

Boginji petja.

Boginja preljubeznjiva!
Ki budíš plamen duha,
Da se v glasno pesem zliva
Skrita misel iz serca;
Tebi slava se spodobi,
Tebi venci zelené,
Ki so ti jih vsakoj dobi
Ovijali krog glave.

Pevci so te spoštovali,
Ovne tolste na oltar
Nekdaj so ti pokladali,
Zažigali ti jih v dar:
Kaj boš pa od mene vzela?
Mire nemam, ne zlatá,
Moja roka dá vesela,
Rada, kar zamore, dá.
 
Če ti všeč je morebiti,
Kar od tebe v dar imam,
To ti hočem pokloniti,
To ti zopet v dar podam;
Serce si mi obudila,
Dala si mi pesmi slast,
Svet mi ž njimi osladila,
Naj donijo tebi v čast!

Pesmim.

Duri vam stoje odperte,
Moje tičke! izletite,
Prepevaje se glasite
Čez planjave i čez verte!

Čul bo vaše prepevanje
Berlez, skorec i kraljiček,
Vrabec, čuk i mnogi tiček,
vnel bo morda ropotanje:

Ve ste ptujke v našem dvoru,
Pesem vaša nam je pusta,
Ne prepevajo vam usta
Glasov ljubih v našem zboru!

Ve jim pa odgovorite:
Me smo Levstika poeta
Hčerke mladega očeta,
Bratje, toraj poterpite!

Edina last.

"Pesmi sim poskušal peti,
Ali kaj mi je začeti?
Še nobena ni plačila,
Ni časti mi obrodila!"

"Več se s praznim delom vpiral,
Strun ne bodem več ubiral,
Časa več ne bodem tratil!
Kdo se s petjem obogatil?"

Tako sim govoril jezen,
Pustil petje i ljubezen,
Zidal kočo, hrib ogradil,
Njivo kopal, terto vsadil.

Al -- ko solnca zemlja čaka,
Dež jo moči iz oblaka,
I kadar je dežja treba,
Solnčna luč jo žge iz neba.

Vsahne zelišče mi verta,
Ino sad odreče terta,
Stog je prazen, prazna čaša,
Šla je z bogom sreča naša!

---

 
"S tím ne morem se pečati!
Sreče nebo noče dati,
Časa prazna le zamuda
Povračilo mi je truda!"

"V somenj pojdem v trg i mesta,
Vsaki pot i vsaka cesta
Moje bo blago nosíla,
Mojo srečo bo vozíla!"

Šel sim -- ino truda sadja
Čoln je poln i polna ladja;
Od zemlje slovo smo vzeli
I odrinili veseli.

Al vihar na morji vstane,
Vse mi sape razberdane,
Vse mi potopé vetrovi,
Mene lé -- otmó valovi.

---

"Z morjem groza gospodari
Kadar piš iz neba vdari!
Morska voda mi nemila
Nag život je popustila."

"Tu ni bilo tam ne sreče,
Vender serce ne trepeče;
Na vso zemljo solnce sije,
Potov vsih megla ne krije!"
 
Tromba, boben probudi se,
Vse se shaja, vse versti se,
Pod bandera se razvita
Steka vojska silovita.

"Upanje me več ne moti,
Zgube strah se me ne loti;
Zdaj me vabi čast med svoje,
V roke meč i hitro v boje!"

Lej i tam smo bitve bili,
Vmíkali se, v beg podili,
V ptujih mestih prebivali
I na ptuji zemlji spali.

Mnozih bratov nizke glave
Oklenil je venec slave;
Druzih pa je brez števíla
Smert k pokoju položíla.

"Bratje dragi počivajte!
Zaželjeni mir vživajte!
V hramu hiše zdaj zelene
Srečneji ste vi od mene!"

"Spona sužnosti me veže,
Vjet, skoz okna goste mreže
Gledam, čakam kdaj vernila
Prostost bo mi zora mila."
 
"Kar sim želel, kar sim ljubil,
Kar imel sim, vse sim zgubil,
Up i prostost sta zbežala,
Pesim le mi je ostala."

"Ž njo sladim noči i dneve,
Ž njo si lajšam svoje reve,
V njej nesrečo razodevam,
Svoje solze v nej prepevam."

"Vidim da, kar up obeta:
Čast, blagó, veselje sveta,
Sreča, zmota duše mlade
Zopet sreči v oblast pade."

"Le duha, ki v meni žije,
I serca, ki v meni bije,
Moč nobena mi ne vzame
Do pogreba tamne jame!"

Povodnja deklica.

Po travnicih méhkih o pol nočí
Plesaje Vil jasno kolo se vertí,
Po jezeru vozi se ladjica,
Povodnja prepeva v nji deklica.

Lej, mlada devica i ljubi nje
Idesta po noči na ravno polje,
Noč jasna je bila i svitlo nebo,
I mlada devica pa pravi tako:

Da mojim besedam verjameš, to vem,
Al Bog vé, če tvojim verjeti smem?
Cvele pač rože ne bodo nikdar
Da jaz bi jih nesla v laseh pred oltar.

Cvetelo nama zadosti bo rož
Dokler me ljubila ti deklica boš!
Oh, sama ne vem, zakaj se bojim,
Pa vender se britke skerbi ne znebim.

Ti ljubica plašiš si vedno serce,
Ak vsake ne spolnim koj ti željé.
Moj ljubi! če s praznim me upom slepiš,
Še danes naj z mano v grobu ležiš!

I zjoka se deklica glasno,
Da britke solze ji po licu teko;
Pa nekaj oglasi na gori se,
Tak nekaj na gori zapelo je:
 
"Ob bregu, kjer v jezeru voda šumlja,
V vodici pa ribica zlata igra,
Tam lepe cvetlice, kresnice rastó,
Tam rože za vajno poroko cvetó."

Ne čuješ, moj ljubi! pesmi sladké?
Oh čujem, to Vila je, drago sercé!
"Tam družba meni pokornih devic
Vila bo venec z naj lepših cvetlic."

Devica hiti berž do svitle vode,
On pa nejevoljen za ljubico gre.
Po jezeru vozi se ladjica,
V njej poje povodnja deklica.

Prepeva tako, tako govorí:
"Na uni strani gredica stoji,
V gredici pa rase rozmarin
I lilia bela, snežena z njim".

O blagor ljubezni tistih deklet,
Ki imajo v kiticah lilije cvet!"
Ne slišiš, kaj poje deklica?
Moj ljubi, lej plava sem ladjica!

Oh vidim, ki bela, ko svetli sneg
Pomiče se vedno bliže na breg;
Al meni pa pravi moje sercé,
Da nama nevarnosti proté.
 
"Kar koli pod luno rožic je,
Na mojim vertu vsaka cvete!"
Moj dragi! kak poje i vabi sabo!
Kak vleče me vedno na hladno vodó!

Oh sladka nevesta, prosim te nikar!
Kdo naju otel bo, ak vstane vihar!
Ne bodi neumen, iz tihe vode
Nebeška luna i zvezde bliščé!

"Zlato i srebro i biserni pas
I vence imam za nevestni las!"
Devica potegne mladenča sabo,
Potegne ga z brega pa v ladjico.

Po vodi glavnik priplava zlat
Ž njim igla i tudi korale za vrat.
Dekle, da seže po drage reči,
Rokavček zaviha do belih lahti.

Pa deklica vodnja jo pahne v vodo;
Mladenič, ves zmoten, plane za njo,
Berž plane, za mlado devico skerban,
Nobenega bilo ni več na dan.

Perva pomladnja bučela.

Pozdravljena bodi, draga bučela!
Pomladi tadaj si pervi klicar?
Dviguje se v persih mi duša vesela,
Ko vgledal sim tebe, nedolžna stvar!

Al vedi, vedi, nevarno da brije
Čez njivo i trato še veter hladan,
Prijetno po berdih nam solnce ne sije,
Za hribom se hrib dviguje snežan.

"Mehak si veter igra čez planine,
Na griči počiva spet solnčice,
Studenec brez leda se vije v ravnine,
Vijole po vertih razsipljejo se!"

Al sever i burja se bosta vernila,
Vijolam samotnim umorila cvet,
Ti žalostna bodeš polje popustila,
Če bo prizanesel ti mraz i led.

"Pogledi nad sabo jasno višave,
Pogledi solnca nebeškega plam,
Pogledi berstja dreves i planjave!
Al ni vse vesele pomladi znam?"

Poslušaj, nedolžna bučelica, mene,
Iz serca le tvoje sreče želim!
Dokler so po gričih proge snežene,
Za tvoje življenje se vedno bojim!
 
"Ko perva cvetlica zemlje bo kalila,
Izsrebati moram sladki ji med,
Da perva bo moja družina rojila,
Jaz rožice perve okusila cvet."

To reče, i dvigne se, urno brenčaje,
Pa jaderno veje, čez ravno poljé;
Mladenič bučelo z očmí spremljaje,
Govoril za njo besede je te:

Bučelica, ljuba hčerka pomladi!
Med cvetom rojena, med cvetom živiš,
V domovji obdajejo rajske te sladi,
Ko zove pomlad, pa iz ula zletiš.

Ognejo naj tvojih perut se vetrovi,
Da sever bi tebe nikdar ne moril!
Prijazni vhajali naj bodo ti dnovi,
Za mlajem naj mlaj se ti sladek rodil!

Dekle i tica.

Dekle je zajemalo v vedro vode,
U vedro kovano, vodice hladne;
Pogleda se v vodo, vidi si obraz,
Začudi se svojemu licu tačas:
Lepote, ki jo na obrazu imam,
Za tri gradove bele ne dam.

Po veji skakljal je tiček vesel,
Pa deklici mladi tako je odpel:
Al kadar bo eden pravi prišel,
Vse tvojo lepoto zastojn bo imel.

Kar rekel si tiček, to gerda je laž,
Al vjet' te ne morem, ker perje imaš.

Ko moje peruti imela bi ti,
Še dans bi zletela čez hribe, doli;
I kjer bi se tebi po všeči dobil,
Če prav siromak i revež bi bil,
Pod tremi gradovi koj streho mu daš,
Katere na svojem obrazu imaš.

To rekel je tiček i zletel je z vej,
Zmed vej pod nebo, pod nebom naprej.
Dekle za njim gleda i pravi tako:
I kaj, ko vender vse res bi bilo?
Tič leta nad nami, on vidi ljudí,
Vé dobro, kako se po svetu godí.

Rožica.

Rožica zlata, rožica mila
    Na vertu je ostala,
Rožica zlata, rožica mila
    Je britko jokala.

Oj rožica moja, rožica draga!
Al sapa, al slana te je ranila,
Da tukaj britke pretakaš solzice?
O ni me slana merzla ranila,
I sapa mi cvetje ni oskrunila,
Al solnce rumeno pripekalo je,
Posušilo potok bistre vode,
Ki mimo mene vesel je šumljal,
Ki z mano se rožico je igral,
Ki vselej mi dober, prijazen je bil,
V zemljici mi je korenin'ce hladil,
Hladil verh zemljice cveteče mi lice,
Ki sva navajena tako si bila,
Da nikdar ne bova se pozabila,
Zatorej zdaj prelivam solzé,
Zatorej žaluje moje srcé!

Rožica zlata, rožica mila
Na vertu je ostala,
Rožica zlata, rožica mila
Je britko jokala.

Mlinarica.

Mlinar'ca mlada pri vodi stoji,
Mlinar'ca mlada tako govorí:

Svitla moja sreberna vodica!
Bistro teci, da bodeš mi lica
Hladno vmivala, belo spirala,
da svojemu ljubemu bodem bolj zala.

Svitla moja sreberna vodica!
Silno se zlivaj, da bode pšenica
Rahlo se mlela, belo se mlela,
Ljubemu ž nje postane potica.

Svitla moja sreberna vodica!
Zraven tebe je moja gredica,
Vanjo bodem te napeljala,
Hladi jo, da bo krasno cvetela,
Da mi izrase mlada cvetlica,
Da mi izrase kita vesela,
Ljubemu bom jo na slamnek pripela.

Sernica.

Sernica mlada, nedolžna se pase,
Kjer v senci hladna travica rase.

Brez skerbi igra si, veselo skakljaje,
Saj trava redi jo, rosica napaje.

Al ona ozira okrog se premalo,
Neskerbno serce jo bode izdalo.

Približa se lovec, prepozno ga vgleda,
Sernica se dvigne, pobegne bleda.

Sernica beží, za njo leti strela,
Sernica je hitra, al smert jo je vjela.

Zadeta v serce na tleh omaguje,
I lovca kod sebe solzna pogleduje.

Oh kdo je mogel jo ustreliti?
Kdo mogel tak mlado, nedolžno raniti?

Al lovcu je dana duša nemila,
Kamnitega lovca ni serna ganila.

Veselo jo gleda, ki kviško plane,
I zopet omaga i mertva vstane.

Razglašena skrivnost.

Preljuba moja deklica!
Povej mi, kaj pomeni to,
Da, kjer se koli srečava
Z očesom vjema se okó?

Vse tice sim povpraševal,
Obhodil hrib i zelen log,
Pa nisim vedil, nisim znal,
Kaj so prepevale okrog.

Vprašal sim slate ribice,
Ki v bistri vodi plavajo,
Kamor zvečer se deklice
Po letu kopat hodijo.

Al tud' od ribic ne izvem,
Kar koli v vodi jih živí,
Nobena zemeljskim ljudém
Nikoli ne spregovorí.

Po polji vsem pohajal sim,
Kjer dosti rož i lep je cvet;
Zastojn se razgovarjal sim,
Obernil sim domu se spet.

I zdaj iz terga grem vesel,
kar slišal sim, nerad povem,
Do zdaj ne vem, al sim verjel,
Ne vem, ali verjeti smem?
 
Tam govoré žene, možje,
Da se že dolgo ljubiva,
Da to očí na dan dade,
Kadar se koli srečava.

I kar je znano tam povsod,
Preljuba moja deklica!
Kar verjamejo ljudje drugod,
Čevà verjeti še midvá?

"I ako pa drugače ni,
I ak je res izvedil svet;
Če prav bi krila pred ljudmí,
Saj vender nočejo verjet'!"

"I če bi krila pred saboj,
Saj ne premotiva sercá;
Zatorej, dragi ljubček moj,
Le verjemiva še midvá!"

Spijoča deklica.

Prijetno sijalo je solnce na svet,
Ak ravno jesen je drevo rumenila,
I kmetič je poljskega truda bil vnet,
Ker zadnja mu žetev užé je zoríla:
I jaz pa sim puško i torbico vzel
Ko rosa že davno bilà je minila,
I hitel od lesa do lesa vesel.

Ko pridem na loge sosednje vasí,
Kjer bilo krog trate je drevje veselo;
Lej, deklica lepa mi v travici spi,
I cajnico ima, v nji grozdjiče zrelo:
Oh grojzde sladko je, kdo to bi tajil!
Al, ko bi nje lice se ljubiti smelo,
Vse grozdje i med ves bi mar mi ne bil!

I sapica z njenimi lasci igra,
Pa začne jo v persi, v obrazek pihljati,
Poljub za poljubom vesela ji da,
Krog nje pa ne jenja nevidna ferkljati,
O, ko bi jaz mogel, po željah sercá,
Po zraku višave, ko sapa letati,
Ko veter, ki boža valove morjá!
 
Povsod bi jo spremljal in ljubil samó,
Perutnica moja bi v mrazu jo grela,
Pihljala ji z lica vročino hudo,
Po noči bi ljub'co spijočo odela,
Budila bi zjutraj iz lahkih jo sanj,
Ko gerlica ljubega zbuja vesela,
Pohlevno mahaje s perutico vanj.

Pesem strunarja.

Ako bi hišico imel zeleno,
V trati z beršlinom lepo opleteno;
Trato prekopal bi v rahlo gredico,
Z gore pa vanjo napeljal vodico:
Da bi pred kočo še lipica stala,
V čelo me vroče o poldne pihljala;
V vertec planjavo okrog bi zagradil,
Vanj bi pa tertico k terti posadil.

Kar bi še k temu si duša želela,
Ljub'ca je zvesta, ženica vesela:
V njenem naročji bi serčno zametal
Dare vse, ktere bi svet mi obetal;
K časti bi nikdar ne vprašal za vrata,
Bili bi prazna reč kupi mi zlata,
Dal rad slovo bi Indije zakladom,
Ter opatijam, pristavam i gradom .

Kapljica čista, ki terta jo daja,
Bila od vsake sladkosti bi slaja,
Ak bi ženica jo prej pokusila,
Svojih iz ustic pa meni napila;
Majhen obed i domače kosilo,
Ktero bi v senci se lipe zavžilo,
Bilo bi dražje, ko carske gostije,
Ljubše ko slast, ki v nebesih se pije.
 
Množice hrupu bi bila v zavetji,
V najno bi družbo ne silil se tretji,
Večna i vedna ljubezen le sama
V zori bi zlati svetila se nama,
Žalosti britke bi nikdar ne znala,
Sanje vesele, nedolžna le šala
Bilo življenje bi v noči i dnevi,
V terdni bi zvezi kljubavala revi.

V hladnem šotoru naslonil glavico
V njeno naročje bi gledal devico
V beli obrazek i vbiral bi glase,
Zlate iz neba priklical bi čase;
Pel le od nje bi, od njene lepote,
Pel od ljubezni bi ran i sladkote,
Pesmi pa ona bi sama sodila,
Ona edina bi moja b'la Vila!

Zidar.

Zida tičica vesela,
Gnjezdo k vejici pripne,
Zida satovje bučela,
Kadar pomlad verne se.

Jaz pa kočo bom postavil,
Da prostorna bo za dva,
Tud' za tri jo bom napravil,
Ako več jih Bog ne dá.

Tukaj hiša bo za naji,
Zame i za ljubico,
Zraven nje, na unem kraji,
Zidal bodem kamrico.

Pred-njo bom pa brajdo vsadil,
Ker v nji bova spavala,
Okna z mrežo bom vgradil,
Da bo zjutraj delj temà.

Znotraj kočo bom pobelil
I napravil jo lepo,
V vežo kuhinjo uselil,
Vinski hramec pod vežó.

Zraven hiše hlevi stali
V vertu bosta pod i stog,
Kadar bomo pokladali,
Da ne bo kerma od rok.
 
Tudi golobnjak bom vstvaril,
Da mi pred vežo stoji,
Vanj si pa golobe sparil
Za poročne mi gosti.

Tjekaj doli za pohišje,
Kjer je kraj lepo gorak,
Kjer prijetno je zatišje,
Tje postavil bom ulnjak.

Vanj bučele med nosile
Bodo letni dan mi vróč,
Z medom mi kolač sladile,
Ko pride Velikanoč.

Kadar vse bo narejeno,
Plot okoli vsadil bom,
Vsadil grajo bom zeleno,
Da bo varovala dom.

Ko napravim dvore svoje.
Vabil svate bom okrog,
Šel k očetu ljube moje,
Vzel jo iz njegovih rok.

Če si prav solzice briše,
Vender bode šla z manó,
Ker bo gospodinja hiše
Zdelane tako lepo.
 
Kakor tica i bučela
V svojem domu še živí,
Tako bodeva živela
Midva vkupej svoje dni.

Popotnik.

Živil sim dolgo časa z vami,
Le zopet v roko, gerčav les!
Če imam torbico na rami,
Ne briši ljubica očés!
Ta ni možak i ni za rabo,
Kdor ptujih vidil ni ljudí;
Te hribe pustil bom za sabo,
Mogoče mi ostati ni.

Kdor ima v pravem koncu glavo,
On gre v Jeruzalem i Rim,
Premaga solnce, dež, težavo,
I dobra volja roma ž njim;
On skusi pač si kaj po sveti,
Pretehta srečo vse zemljé,
Navaja ga veselje peti,
I žalost mu terdi srce.

Kjer sever goni jadra bela
Na terg do zadnjih mej sveta,
Kjer juga sapica vesela
Nasproti petje mi pihlja,
Kamor le priti je mogoče,
Povsod doma popotnik je,
Nikjer si ne sozida koče,
Postélje si ne póstelj'ce.
 
Oblak nebeški ga odeva
I posteljo mu zemlja da,
Ko obudi se zora dneva,
Solnce ga dalje popeljà:
Po kopni stezi peš koraka,
Na mokrem sapi se zročí,
Kaj novega mu ura vsaka
Pred željne pripelja očí.

On ne sadi, nikdar ne seje
I njemu sad ne obrodí,
Pri svoji peči se ne greje,
Pri svoji mizi ne sedí;
Veselja dosti vender vžije,
Sadi i seje mu ves svet,
On vsake terte vino pije,
Kar vidi ljubi jih deklét.

Neumen človek, ki razpenja
Šatora varno streho si!
Ko zemlja romati ne jenja,
Ko morje mirno, solnce ni:
Tak se obrača romar vedno,
Povsod poznan, nikjer doma,
Kjer vleže uro se poslednjo,
Tam smert mu domovanje dá,

Koledniki.

Družina spoštovana!
Božič smo doživeli,
Torej po stari šegi
Vam bodemo zapeli.
Koledniki veseli.

Od Jezusa, Marije,
Že znano je po sveti.
Od svetih trijeh kraljev,
Kako so bili vneti,
Vsak dan se čuje peti.

Zato pojemo raji,
Kar veseli dekleta,
Prikupi nam mladenče;
Kar srečo nam obeta
Za dar novega leta.

Že jabelko rudeče,
Na srede mize djano,
Priporoča se družbi,
V okrožje gleda zbrano,
Od kod bo darovano?

Dekle, če več bo dala,
Prej bo moža imela,
Pri moži vedno lepa,
Dovoljna i vesela
Starost bo doživela!
 
Mladenči! vi pa boste
Enkrat gospodovali
V očetni domačii,
Ženico izbirali
I ž njo se zavezali.

Gotovo je vas želja,
Da ljubico dobote,
Ki vas bo prav ljubila,
Prinesla dosti dote
I ž njo dovolj lepote.

Sprijaznite se z nami,
Pred jabelko hitíte!
Zdaj sreča je pod streho;
Če vstavit' jo želite,
Nikar se ne mudite!

I zdaj žene, možaki!
Z veseljem pristopljajte,
V mošnjo globoko sez'te,
'Ž nje zgolj sebro jemajte
Ter v jabelko ga dajte!

Naš dar vam zemlja vaša
Obilo bo verníla:
Iz zerna bo pet klasov,
Iz klasa dva torila
Se bosta napolnila
 
Mi se pred druzim letom
Ne bodemo vernili,
Torej koj danes bomo
Zato se zahvalili,
Kar bodemo dobili.

Za naše pa darove
Nikar vam žal ne bodi!
Saj smo si v rodi z vami,
Vsi smo ljudje si v rodi,
Kar nas po zemlji hodi.

Povsod ni sreče.

Ko se očaki sivi
Za mizo vsedajo,
Začnejo modrovati,
Kak je nekdaj bilo:
Kako so sol nosili
Iz daljnih morskih mest,
I z vinom tovorili,
Ko ni bilo še cest.

Drugačno je življenje,
Drugačen bil denar
I bolji kup na sveti
Bila je vsaka stvar;
Al zdaj je vse minilo,
Na zemlji ni moštvá,
Kar legel pod gomilo
Mož uni je i ta!

Če sedem jaz k očaku,
Boječe ne molčim,
Na vse besede modre
Umno mu govorim;
Ponudi mi kozarec
I me posluša rad,
Ak ravno nisim starec,
Matuzalemov brat.
 
Možaki od kupčije,
Od žita govoré,
Menijo se od kraljev,
Od mira i vojské,
Od rib pečenih v posti,
Od lova i zveri,
Kdaj je snega zadosti
I še od več rečí.

Pogovor vmes uname
Od modrih se jim glav,
Od sladkosti življenja
I od njega težav;
I če se menim ž njimi,
Nobenemu ni mar,
Da nisim bil še v Rimi,
Na vojski še nikdar.

Kadar se v dobro voljo
Tovarši snidemo,
Zvenčijo vsi bokali,
Vse mize plešejo;
I struna nam zapoje,
Za struno moški glas,
Ne gremo prej na dvoje,
Da se verti vsa vas.

Pa v celi tovaršii
Moj glas je spoštovan;
Če rečem: vino pimo!
Pijemo ga ves dan;
 
Kadar želim igrati,
Koj strune obmolče,
I ko začnem plesati,
Gibljejo vse peté!

Kar je ljudi po svetu,
Vsim pogoditi vem,
Le ko se ženskim bližam,
Na led gotovi grem;
Med ženskimi je zlodi!
Naj vstreči jim želím,
Naj počnem, kar si bodi,
Gotovo spodletím!

Poredni mladenič.

Ti lepo dekle! i kaj hočeš mi ti?
Kaj paziš pogosto za mano?
Ti imaš prijeten obraz i oči,
To meni že davno je znano.

Al kaj mi pomaga vse tvoje blago,
Ker vzela se nikdar ne bova?
Kdor postelje nima, kaj bo se ženó,
Kaj ž njim bo ženica njegova?

Ko nosil ženico bi tebe okrog,
Smejali bi se mi po sveti,
I sama pa nimaš uterjenih nog,
Sramuješ se palice vzeti.

Osliča bi kupil, da vozil bi te,
Al kdo mi ga da brez plačila?
I zraven pa tudi premisliti je,
Kako bi voziček dobila?

Pa saj si ve ženske le voščite mir,
Doma ste za dne i po noči,
Z možičem imate gotovi prepir,
Da le kaj odtegne se koči.

Jaz imam pa čudno lastnost od Boga,
Da rad se na starem ne vstavim,
Ak bil sim en teden pokojin al dva,
Koj tretjega spet se odpravim.
 
Le malo pomisli i lahko spoznaš,
Da vera ti v me ne pomaga;
Zatorej, če upanje drugo imaš,
Nikar ga ne goni od praga!

Na vsih svetnikov dan.

Svetniki v nebesih se veselijo,
Na zemlji pa jih praznujemo mi,
Tam gori zdaj brez terpljenja živijo,
Tu doli pa nas morijo skerbi.

I ko bi ljubezen tu ne cvetela,
Kdo pač bi na revni zemlji prebil?
Ko tertica nam bi serca ne grela,
Kako bi se človek kadaj veselil?

Tako pa tu pri mizi smo zbrani,
Od brata do brata versti se bokal,
I Bog naj vsacega pivca ohrani,
Ohrani gornika, ki nam ga je bral.

Zdaj terčimo v zdravje matere Slave,
Ki njenega skoraj je pol sveta,
Da vneti Slovani ljubezni bi prave
Podali si v zvezo dlani i sercá!

Kdor koli pa ljubega ima dekleta,
Še v njeno zdravje izpije ga naj!
Ljubezen prava je sapica sveta,
Ki v zemljo viharno pihla nam raj.

Hudi ne bodo svetniki v nebesih,
Da v zdravje njih terčili nismo naj pred;
Saj tudi njim, dokler so bili v telesih,
Naj bliže sta bila zemlja i svet.
 
Pa ker so se vedno junaški nosili,
Premagali so bolečine i trud,
Zato so tam gori venec dobili,
Mi bomo pa pili v njih zdravje ga tud'!

Adamu se perva kaplja spodobi,
Adam je vsega človeštva očák,
Bog vstvaril je njega po svoji podobi,
Zmed nas po njegovi ustvarjen je vsak.

Neumno v resnici mož je bil storil,
Da v raji se ženi zmotiti je dal,
Al potlej pa bil je ojstro se spokoril,
Kopal je germovje, ledino oral.

Zdaj Noetu v zdravje se more naliti,
On vsadil je terto, ki vince rodí,
On pervi naučil nas vino je piti,
Zatorej spomin naj mu večno živí

I njima se trop očakov pridruži,
Naj modri očaki i sveti možjé
Živijo, kakor kateri zasluži,
I modrih očakov pobožne žené!

Svetnikov, kar novega je zakona,
Pred vsemi naj sveti Peter živí!
Da nas pred veselje božjega trona
Z dovoljnim sercem enkrat spustí.
 
Za njim pa sveti Urbán je na versti,
Kar vsadil je Noe, to var'je Urbán,
Jesen pa presveti Martin ga kersti,
Toraj tudi Martin naj bo spoštovan!

Potem naj živijo vsi drugi svetniki,
Naj v prat'ki njih god bo čern al rudeč!
Naj majhni bodo al veliki,
Naj ogenj jih vmoril je ali pa meč!

Zdaj tamkej v nebesih se veselijo,
Na zemlji pa jih praznujemo mí,
Tam gori zdaj brez terplenja živijo,
Tu doli pa nas morijo skerbí.

Študentovska zdravica.

Hejo! dokler smo na sveti,
Nam spodobi se živeti,
Hojo, hejo hopsasá!
Lauda Sion auditores,
Lauda Sion praeceptores,
Kteri koli kaj veljá!

Zopet smo se semkaj zbrali,
Du sedimo pri bokali,
Hojo, hejo hopsasa!
Lauda Sion auditores,
Lauda vini potatores,
Pije ga, kdor ga ima!

Moška je beseda taka,
Torej naj se vino staka,
Hojo, hejo, hopsasa!
In salutem auditorum
Et in omnium amicorum,
Ino sebe samega!

Kmalo nam bo ura bila,
Nas po svetu razpodila,
Vender hejo, hopsasa!
Vivant medici doctores
Et qui docent bonos mores,
Vsaki v svojem je doma!
 
Naj že bomo, kar hočêmo,
Zdaj bez skrbi še pojemo:
Hojo, hejo, hopsasa!
Vivant et jurisprudentes,
Omnes populi et gentes,
Za vse prostor svet ima!

Kupe še enkrat nalimo,
Preden mizo popustimo,
Hojo, hejo hopsasa!
In salutem collegarum,
In perniciem philistrarum,
Amen, amen vekomá!

Pomladnji sprehod.

Za mano vstani, o mesto!
Z veselo te dušo pustim;
Čez travnik, čez polje i cesto,
Od griča, do griča hitim.

Sijati pomlad je začela,
Gorkoti umiče se mraz,
Vsa zemlja je zopet vesela,
Vesel je človeški obraz.

Studenec i reka se taja,
Vsa rast iz zemljice hiti,
I tukaj i tam se sprehaja
Družina veselih ljudí.

V naj krasneji dobi nam leta,
Naj človek bo star ali mlad,
Veselja up naj več obeta,
Obeta še mnogi nam sad.

O kar je življenja po sveti,
I kar je na zemlji stvarí,
Ko pomlad začenja cveteti,
Vse giblje, in se veseli.

Tud' meni serce se dviguje,
Skerbí pa umičejo se;
Iz misli se misel mi snuje,
Iz radosti radost cveté!
 
Veselje mi daja peruti.
Ko tiču, ko ječe je prost,
Zemlje skoraj noga ne čuti,
Navdaja me up in mladost.

Venec.

Zakaj si meni venec vila
In ga raztergala potém?
Al znal sim, da si me ljubila,
Al znal sim, da ga vzeti smem?

Pred mano rože so ležale,
I jaz sim v roko jih prijel,
Al, da so mene pričakvale,
Tega nikdar nisim verjel!

Zato sim dal jim prejšnje mesto,
I v sercu žalosten sim bil.
Da drugi serce zvesto
Morda bo s cvetjem v dar dobil.

Al precej se ti lice vname,
Da vidil i spoznal sim koj,
Kak jezna, deklica, si name,
Ker nisim venca vzel saboj.

Odpusti zmoto, serce moje,
Z veseljem rože bom jemal,
I vsaki cvet iz roke tvoje
Naj bo ves dan na oknu stal.

Kopal ga bodem v hladni vodi,
Da solnce ga ne zamorí,
Da mu večerni hlad ne škodi,
Vmaknil ga bom, ko se zmračí!

Plesavki.

Kar moja plesavka si deklica tí,
Povedat' ne morem, kak se mi godí,
Zagledam te komaj i že ves gorím,
Al v strahu sim vedno i vedno molčím!

I ko se spustíva v leteče versté,
Nemirno mi terka ter bije serce,
V plamenu viharnem močneje gorím,
Povedati pa se le vedno bojím!

Al ko se oziraš v plesavce drugam,
Jaz revež ne vem se oberníti kam.
Kri stopi mi v lice i kaže ti zdej,
Kar dolgo zakrival zastojn sim ti prej!

Pri Potoci.

Oj ribice, prijazne,
Kako v vodici hladni
Veselo ve živíte!
Al ve lahko neskerbne
V potoku si igrate,
Ker v hladni vodi skritih
Vas solnčice ne najde,
Serca vam ne uname;
Al meni pa unela
Devica ga je lepa,
Da več ga ne vgasijo
Potoci vsega sveta
I dež iz vsega neba
I vse široko morje!

Vzdihljeji.

Zlate ure tistih dní
Ko mi zora je svetíla,
Perva deva me ljubila!
Oh nikjer, nikjer vas ní!

Vprašal zvezde sim svitlé:
Kje so sreče moje časi?
Zvezda se mi ne oglasi,
Ona zanje nič ne vé.

Vprašal sim, ko se rodíl
Za gorami beli dan je,
Solnce vprašal sim poldanje,
Vprašal mrak, ko je rosil.

Ali tistih blazih dní,
Ko mi zora je svetíla,
Perva deva me ljubíla,
Oh nikjer, nikjer jih ní.

Na grobu Prešerna.

Ko zvezde luč, poprej nikdar poznane,
Prisvetil nam tvoj duh je iz nočí,
"Al roži so le kratke ure dane!"
Za tabo zgodaj nam oko rosí,
Na grob, kjer tvoja struna mila
                     Je vmolknila.

Pa tvoj pepel naj tihi mir pokriva,
Ti hitro vzet veliko si končal,
Objema te mladika večno živa;
Dokler svoj jezik bo Slovan poznal,
Serce bo tvoja struna mila
                Mu budila!

Razni glasovi.

Glas vpijočega:

Menda enkrat bo že čas
Slave poti opustiti,
Smert bi utegnila priti,
Kakor tat zalesti nas;
Bratje, torej spomnim vas!
Kar je napak, izravnajte,
Kar je dobrega, končajte,
Preden pride noč i mraz.

Glas uma:

Le poglej obraz svetá!
Čas i delo hudobije
V čisti luči jasno sije,
Kakor zvezda, ki miglja;
Kdo mi pač na znanje dá,
Kaj mi je, kaj ne početi?
Kaj mi je, kaj ne verjeti?
Kaj zapoved je nebá?

Glas duha:

Nepokojni vi ljudjé!
V daljno, stermo visočíno,
V tamnih brezen globočíno
Hrepenijo vam željé!
Eno pak potrebno je:
Skerbi zase, ljubi brata,
Dvigni ga, odpri mu vrata
I sodnik naj bo srcé!

Upanje.

Lej, upanje hodi pred nami
Od rojstva da gremo 'z sveta,
Ko tare nas teža na rami,
Nam palico v roko podá.

Kadar se nam sreča oberne,
Da megla pred nami leží,
Nebeški se raj nam odgerne,
Ko upanja luč zagorí.

O kolikrat te je ranila
Globoko nesreča v serce,
Al vanje ti upa je vlila
I bile so rane celé!

Hvaležen za razne darove
Res človek Bogu naj bi bil,
Al vender ni 'z roke njegove
Od upa nič boljega vžil!

Ura.

Brez nehanja biješ,
Vence groba viješ
Ura! nam iz dní:
Le uhajaj ura,
Kar rodi natura,
Vse enkrat miní.

Berž, ko smo rojeni,
Notri v grob zeleni
Z nami si ves čas!
Leta nam minijo,
Lica obledijo,
Ti ne greš od nas!

Spremljaš naša dela,
Britka i vesela,
spremeniš jih v pokop;
Kadar nam veselje
Polni serca želje,
Ti ga pahneš v grob!

Ako serce poka
Tvoj terda roka
Bije brez mirú;
Serca slast i rane
Tebi so neznane,
Nimaš tu domú!
 
Kmeta up naj bolji
Ti končaš na polji,
Ko zbudiš vihar,
Kadar ploha suje,
Upa nag zdihuje,
Kolne te čolnar.

Kdor se v slji spozabi,
Roka tvoja zgrabi
Ga brez milosti!
Revežem, cesarjem,
Tvojim ni udarjem
Vstavljat' se močí.

Grehe, hudobijo,
Ki saperti spijo
V skritem dnu serca,
Vse v svojem časi
Jezik tvoj razglasi,
Vse na znanje da.

Tvoja pesem kliče
Iz grobov merliče,
Tvoja pesem spet
Černi grob zapahne,
Kadar jutro dahne,
V zori plava svet.
 
Brez nehanja biješ,
Vence groba viješ,
Ura! nam iz dní;
Kmalo boš odbila
V hladno perst zakrila
Naše boš kosti.

Bila boš nad nami,
Ali gluho v jami
Naše bo uho;
Ko boš zadnjič bila,
Zopet poročila
Z duhom boš teló!