Pesmi Josipa Jurčiča

Pesmi Josip Jurčič

Spisano:	iz Josip Jurčič, Zbrano delo 9, skenira in ureja Odisejevich
Viri:	Josip Jurčič, Zbrano delo 9. (Ljubljana, 1969).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

UMETNE

V opombo

Zapustil deček bo igrače,
obračal bo drugod očesa;
pa pride tudi temu čas slovesa,
utihne strast, ki huja je od kače.

Nastopil svoja mož področja,
premenil misli bo, namene,
na leta spomnil se otročja
i videl, kak' človeka usoda žene.

Pa sladek bo spomin
na čas nedolžnih dni,
zato naj bo v opombo ti
ta list — prijatla iz mladosti.

Ferd. Ullricu v bukve rodú maja 1862

SONET

Devica krasna rožic je nabrala,
cvetico pri cvetici je povila,
za nedra šopek skrbno utaknila
in dragemu potem ga darovala.

Obhajajo mladenča srčna žala,
ker mu je zavidljiva smrt nemila
že davno drago ljubo pokosila;
pa skrbno varje šop, ki ga mu dala.

Podajam tudi jaz ti tukaj kito,
iz rožic prvih pomladanskih zvito,
naj bi v spomin ti name nekdaj bila.

Ne vem pa, ako bo ti obudila
spomin na leta, naglo odletela,
ker ni ti draga ljubica je plela.

Prazni načrti

Da želja ta bi se kedaj spolnila,
deklica zmislila je nekaj si
in za petice jajec je kupila,
s košarnico da v mesto poleti.

Se komajda se skrila je danica,
da v jutro vem se zazija žarí,
po cesti urno stopa že devica,
medpotoma tako si govori:

»Ko denes pridem v mesto med gospodo,
ponujam bele jajčike gospem;
da meni dobro jih plačale bodo —
saj so tako lepi — to dobro vem.

Ne kupim pisanega oblačila,
pa kupim si kokoško kokljico.
Da piščeta mi bode izvalila,
zobati jej dajala bom lepo.

Ko zrastle bodo jarce, petelini,
prodala bodem s pridom vse dragó;
dobiček bolj se dela pri živini,
zato telico kupim si mladó.

Do krave s časom zrastla bo telica,
imela lepih dvoje bo telet,
dva junčika imela bom ženjica,
do volov zrasteta čez malo let.

Potem za vola moja bodem vzela
gotovih sto in dvajset kron srebrá,
ne bo nobena dote več imela
izmed deklic, kar ima vas jih vsa.

Mladenči potlej bodo me snubili,
nevesto vsak bo hotel me na dom,
zastonj pa bodo snubit me hodili,
udala se nobenemu ne bom.

Ko pa županov sin bo snubil mene,
podala njemu v zakon bom roko.
Imela hišo, njive bom zelene
in srečna bodem jaz — in on z menó.

Vstajala zjutraj zgodaj bom poleti,
z menoj vstajala bo družina vsa;
ko petelini bodo jeli peti,
vezene vrata bom odpirat šla.

Na pragu malo čem postati,
soseda svoja vrata da odpre
ter pravi: ,Dober dan, županja mati!'
Do tal prikloni nizko meni se.«

Deklica tela zdaj si pokazati,
kako soseda bo jej priklonila se,
pozabi reva jajec varovati
in joj! — raztreščene na tleh ležé.

Veliko nánje dekle je zidala,
dovolj jej komaj bil županov sin,
gradove je osoda razkopala,
ostal le kup je jajčevih lupin.

Našim domorodnim pevkam

Ko zemlja se napila je snežnice
in ko pobegnol hudi mraz ledeni,
dobila bukev venec je zeleni,
glasi se glas preljube kukavice.

Deklica vstavlja bele jej nožice,
ker da je zvest jej lepi dragi njeni,
da dolgo bo živela v sreče ceni,
to prerokuje glas jej ove tice.

Tako tud ve ste, mile mi sestrice,
domače lire krasne strune vbrale,
ko je napočil rane svit danice.

Pozdravljamo Slovenci pevke zale,
ker ve ste zbrale se okrog Modrice:
gotovo zrna so kali pognale.

Mladi sosedi

Oj ti dekle nerazvito,
ki še komaj šteješ štirnajst let,
ti si čudne misli delaš,
kako ljub in lep je svet.

Prvi slut sladke ljubezni
mlado srce tvoje je objel,
bister pogled iz očesca
upajoče sije ti vesél.

Ali, lepolaso dete,
misli krivih delaj si nikar,
če jaz, tvoj začasni sosed,
občudujem óči tvojih žar.

če mi nosek tvoj dopade
ali mali gobček tvoj rudéč;
ako čisto čelo tvoje
poljubiti enkrat sem želéč:

ne domišljaj si prezgodaj,
da ljubiti tebe sem želján,
kakor o ljubezni vroči
te roman učil je, skrivno brán.

Hud ne morem biti nate,
če tak staromodro se držiš,
rada semkaj pogleduješ,
pametno po sili govoriš.

Že znaš, kak se ljubo smeje,
kak podbradek ti lepó stoji,
zanimljivo nos se viha,
kak obračat treba je oči.

Vse to ti pritrdim;
in še ljubeznivosti kup druzih cel.
A ne bo mi v glavo palo,
da ljubiti kar bi te začel.

S svojo ljubo že veliko
križev bridkih in težav imam,
z drago deklico na daljnem,
ki od tebe boljše jo poznám.

Čujem o nezvestih ženskah
in še zánjo se srcé boji:
zdaj te vprašam, dekle mlado,
kak bi zvesta biti mogla Ti?

Dragi in brat

POVEST

I

Tam gorica skalovita
gleda strmo po dobravi,
vrhu gore gradič beli
zidan je iz trde skale
in postavljen v trdo skalo.

Krije grad iz trde skale
mladi, svitli zvezdi,
mlada dva človeka.
Mladič krasen prva zvezda,
druga sestra mu cvetoča.

Spela noč je temna krila,
luna plava v solnčnem tiru,
vtihnilo je vse življenje,
mir, počitek razgrnila
sta po svetu svoja krila.

Anka le, prekrasno dekle,
ni zleknila udov belih
po blazini v gradu varnem,
ni odela vitkega telesa,
an je odpirala težka vrata,
grajska vrata zapehana.
V plan stopila z grada doli,
tekala je po cvetoči loki,
v goro klicala zeleno
ter imenovala Vilo,
svojih dedov pomočnico.

»Slišiš, Vila bela z gore,
slišiš, Vila, sestra moja!
Jaz nocoj sem sama svoja,
ni nocoj pri meni varha.
Brat čez pas opasal sabljo
ostro, po očetu podedvano,
po očetu, slavnemu junaku,
osedlal je vojnega si konja
in vraga šel iskat na polje;
mamka stara v grobu gnije,
v grobu gnije ž njo moj oče;
stara dekle, moja hišna,
sitna dekle, je zaspala.
Jaz nocoj sem sama svoja,
ni nocoj pri meni varha,
torej z gore tebe kličem,
Vila bela, moja sestra,
nekaj tiho te poprašam,
skrivno moje ti razkrijem.«

Čula klic devičin bleda luna,
čula ga dobrava je zelena,
ni ga cula pa z gorice Vila.
Sem po loki prisopiše žena,
modra žena vedežvalka,
lice jej nabrano, las je skuštran.

»Nič ne straši se me, ljuba,
bela deva z grada doli,
zdaj ne sliši te z gorice Vila.
Kar bi rada, lepa deva,
meni starici povedi,
jaz ti dam gotove svete.
Al bi rada zvedela za brata,
kod zdaj hodi, kaj zdaj dela,
al bi rada čula si osodo,
kdo bo ženin, kdaj poroka?
Če za brata češ prašati,
brat podil po polji vraga,
meč prebol mu skozi prsi,
zdaj poklada v grob ga hladni.
Če za ženina me prašaš,
hočem ga imenovati.«

»Čuješ, stara modra žena,
jaz ne prašam te za brata,
bratec ima lastna pota,
vidim ga za dneva zopet,
jaz ne prašam za osodo
al te prašam, modro starko,
kje mladenič se je zgubil,
mladič krasni z licem belim,
z bradico rujavo malo,
z bistrim, velikim očescem,
kam mladenič se izgubil?
En večer je bil pri mojem bratu,
kam je zginil drugo jutro?«

»Kaj me prašaš, dekle moja,
bela deva z grada doli?
Mladič krasni z licem belim,
z bistrim velikim očescem —
ta je Turek drugoverec.
Prišel je na vranem konji,
prišel v grad na trdo skalo,
prišel k bratcu je na gostje
jest pogačo belo, pit rdeče vince,
tebe gledat, krasno dekle,
tebe snubit, slavno dekle.«

»To ni res, o modra starka,
moja starka, umna žena,
on je jel pogačo, pil je vino,
mene gledal, ubogo dekle,
pa ni snubil mene reve.«

»Kaj ti pravim, deva z grada,
on ni snubil tebe reve,
ker mu brat tvoj ni dovolil,
ker ga brat zaprl v ječo,
v zidano, omreženo stanico.
Gori v gradu zdaj vzdihuje
po devici krasni Ani,
po deželi turški daljni,
spi s teboj pod isto streho.«

Ko to starka zgovorila,
skrije lice bleda luna,
vmakne se v oblak deževni,
izgine modra vedežvalka.

II

Noč se jela že poslavljat,
v jutro sveti se danica,
mrzla rosa polje krije,
žuga slana osmoditi cvetje,
žuga, da bo ovenelo, zarjavelo.

Kaj pa hodi tam devica,
hodi v gradu po hodnikih?
Kaj si išče v mrzlem jutru,
al se ne boji mi mrzle slane,
da jej ne bi osmodila duše,
dušice brezskrbne bele?
Ah, ne ve še Anica nedolžna,
da je slana pomladanska huda!

Lej, zavita v tenko halo,
plaho deva tam korači
in pohaja po vsem gradu.
V temnih kotih in hodnikih
zdaj postaja in posluša,
vsako oknice neznano ogleda.
Glej, ko pride do kotiča
v zadnjem skrivne jem ovinku,
tam se zgane, tam se sklone,
vsa preplaši in prestraši.
Glas se mehek sliši z line,
svitlo z nje oko posije,
z nje zasveti bledo lice.

»Stoj, o stoj, devica krasna,
lepša od rože vrtenice,
lepša od jutranje danice
in od lune polne v zvezdah,
kaj te prosim, deva mila!
Jaz sem veren tvoj služabnik,
daleč daleč hodil pote,
tebe gledat, tebe snubit,
ako bi me tela, da te ljubim,
ak bi me ne tela, da umrjem.
Pa tvoj brat me je zaprl v ječo,
tukaj v sobo zagrajeno,
ker sem druge vere, vere turške.
Vsmili mene se, devica,
(jaz bom ljubil te zato na večno)!
Daj, oprosti me iz ječe,
daj, pomagaj mi do vranca,
da odjašem iz dežele
v domovino, kjer je dobro,
pa z menoj še ti zajašeš.
Tam bo tudi tebi dobro,
jaz te bodem ljubil zvesto,
negoval, naročaj nosil.«

Čula je deklica plaha
sladke te besede z ust medenih,
se zavzela in strmela.
Odpirala krasna svoja usta,
vzdigovala je jeziček,
poskušala govoriti,
a imela ni besede ene,
jezik ni se jej zavrtel,
pobešala krasno je očesce,
zardela v lepo lice,
kajti bil je mladič isti
z bistrim, velikim očescem.

Čuj, zdaj podkev zaklopoče,
zažvenkeče v nožni sablja,
spehan v dvor prijezdi bratec,
s konja skače, hlapce kliče,
po stopnicah gori teče,
sestro kliče svojo krasno,
sestro kliče na stopnice:

»Kaj po mostovžih tod hodiš,
kaj ne spavaš v svoji izbi,
v izbi beli unstran grada?«

»Bratec moj, kaj to me prašaš,
al ne smem sprehájati se v gradu,
v gradu mojega očeta,
koder sprehajala se je mati,
koder brat moj gospoduješ?«

»Tod se ne sprehajaj, moja sestra,
strah tod straši mojih dedov;
tod ne hodi, draga moja,
brat tvoj tod te ne bo pustil,
brat tvoj, gospodar na gradu.
Le sprehajaj se po vrtu našem
ali pa po belem dvoru,
po stezicah tud peščenih.
Ali po hodnikih unkraj grada,
pa sprehodiš se podnevu,
kedar sije solnce svitlo,
a na zgodnje jutro nespodobno
je, nevarno mladi devi.
Brat tvoj tega ne bo pustil.«

III

Zopet vidim polno luno
plavati po sinjem nebu,
zopet vidim bledo devo
tekati v zeleno loko.
Vse zaspalo je v naravi,
muren poljski le stričeva,
slišim glas njegov iz trave,
slišim klic device krasne,
kako v goro je klicala,
kako Vilo je prosila,
belo Vilo iz gorice.

Ne prikliče bele Vile,
pa prikliče staro ženo,
modro ženo vedežvalko.

»Kaj bi rada, deva mlada?
A ti nisem razložila,
kje boš našla milega mladenča?
Al ti nisem govorila,
kaj da hodi po deželi,
kaj je prišel, on nevernik,
kaj zapustil domovino?
Al za brateca me češ prašati,
ki zdaj spava v svojem gradu?«

»To povedala si, modra žena,
tega reva te ne prašam.
Vem, kje njega je iskati,
vem, zakaj je tu v deželi,
kajti videla sem njemu v lice,
slišala njegovo sem besedo.
A za bratca nočem te prašati,
kajti raje imam zdaj mladenča
ko rojenega si brata.
Ti mi pa povedi, modra žena,
kako njega čem rešiti,
pripomoči mu iz ječe,
kak razvežem mu železje,
v ktero brat ga je uklenil,
brat moj hudi, trdosrčni.
Glej, ogradil je pol grada,
razpostavil straže vojne,
branil meni je hoditi
po hodnikih v belem gradu,
da bi blizu jaz ne prišla,
da bi jaz ne gledala mladenča
skozi lino omreženo,
zagrajeno v temno ječo.
Res, to storil je moj bratec.«

Zasmijala se je starka,
grda žena nagubana,
zasmijala krohotaje,
govorila je vprašaje:
»Oj povedi, dekle mlado,
kako rada imaš mladenča,
kaj bi dala ti za njega,
kaj bi dala za svobodo
svojega mladenča?«

Povzdignila je devica
svoje lice gladko, belo,
zasvetilo se očesce
v solzi zlati proti nebu:
»Jaz pa rada imam njega
kakor srce svoje vroče,
kakor krvco svojo vrelo,
jaz pa dala bi za njega
srce svoje s prsi svojih,
za svobodo bi njegovo
kri prelila s srca vrelo.«

Zasmijala se je starka,
grda žena nagubana,
se smijala, krohotala,
mladi devi govorila:
»Le prisezi, deva lepa,
le prisezi mi pri luni
starodavni na nebesih,
da ti rada imaš njega
kakor srce ljubo v prsih,
kakor krvco svojo vrelo,
krvco otcev plemenitih,
da ga tolikanj imaš rada,
da bi krvco zanj prelila.«

Kri zavrela je po žilah
mladi devi Ani z grada,
kri razgrela jej glavico,
um in pamet jej zblodila,
da storila je obljubo,
da prisegla je na luno
starodavno na nebesih.

Zasmijala se je žena,
zelišče molela devi,
zelje suho in smrdeče,
govorila, jo učila:
»Vzemi zelje to sušeno,
skrij ga v nedrije pokrito,
nesi v grad ga bratov gori,
deni v lonček ga železni,
pa ke ognji ga pristavi;
ure tri potem ga kuhaj,
da zavrelo bode v loncu,
le zavrelo, ne skipelo.
Vodico potem ocedi
v skledo, srebrno škudelo.
In če sprazne braz škudelo
in če pije brat zdravilo,
več ne bode ti na poti;
pustil bode te hoditi
po hodnikih v gradu belem,
več ne bode branil njega
gledati čez lino tebi,
mladega človeka v ječi,
čigar srce tvoje srce.«

Pa vesela dekle vzela
čudno zelje v roke bele,
poteknila v nedrije ga,
kjer je srčice jej bilo,
tolklo burno ino vroče.

»Modra žena vedežvalka,
poslušala tvoj sem jezik,
razumela sem besedo,
hočem delati po svetu.
Povej, starica prijazna,
kako rešim njega z ječe,
kako ključe dobom v roko,
da odprem železna vrata,
trojna vrata ječe temne,
kjer sedeva mi mladeneč
ljubljen bolj kot rojen bratec?«

»Kedar bratcu se bo glava
v težkem spancu nagibala,
v posteljco ga spremi belo,
vleže naj se, da bo ležal,
dolgo ležal, trdo spaval.
Ti pa lehko vzameš ključe,
stražo lehko s poti spraviš,
da odpreš železna vrata,
trojna vrata ječe temne.«

Tako rekla žena stara
ter po loki v mrkli noči
je s korakom hitrim begla,
se smejala, krohotala,
vmes pa čudno blebetala:
da devica šla je v stave,
da zgubljeni so nauki
stare mame, vrle žene.

IV

Solnce kaže se v izhodu,
loka sveti se bliščeče,
roža vsaka roso pije,
z roso pije moč zdravilno.
Pesem poje na višini
mali deček pri živini,
poje v prósu tam plevica,
pesem striže striček muri,
plaho gleda izza praga
svoje hiše v črni zemlji.

Pa prijezdi z grada doli
deva lepa, mlada Ana
na konjiči lepo sorem,
pa prijezdi ž njo mladeneč,
ki po turško sabljo nosi,
ki po turško je oblečen.

Solnce samo nasmijalo
se lepoti tega para;
ni razsodbe mi storiti
znalo, kteri je nju lepši,
ali deklica je lepša,
deklica slovenske majke,
al mladeneč je krasnejši,
ki po rodu bil je vragov.

Anici teko solzice,
kapajo v nedrije prebelo,
ki na videz je nedolžno,
al odznotraj stan hudobe,
hudodejstva, bratomorstva.

»Kam, o kam, o moj predragi,
dirjaš v tiru čez moj dol?
Stoj, o stoj, da še ogledam,
kje moj bratec smrtno spava.«

»Le gledaj, deva, gledaj,
al mudi se meni dalje,
daleč moja domovina,
daleč mati je skrbljiva.«

»Ah, ti ljubi mi mladeneč,
če sem zate dala brata,
last edino starega kolena,
če nevedna jaz, nesrečna
sem zavdala brata sestra,
to storila sem z ljubezni

— — — — — — — — —

Ljubljankam

Od nekdaj, ve Ljubljanke bele,
za lepe v svetu ste slovele,
in kamor v Ljubljani obračam oko,
nasproti posije mi lice lepó.

Le nekaj ni mi povšeči,
vidim na lici vam madež bodeči;
le-ta pa krasoto mi vašo kazi:
po tuje, ker čujem, da vse govori.

Pozablja prerada ljubljanska devica,
da zvesta bi morala biti Kranjica,
pozablja, da teče od srčka slovenska ji kri,
domačih že skoraj je sram besedí.

Dvom

Če jo ljubim ali je ne ljubim,
vprašal sam sem sebe večkrat že,
pa določno si odgovoriti
čudnež ne bi znal do tega dné.

Veseli srce se mi in smeje —
sam ne vem, zakaj ni ne kako —
kadar govoriti in hvaliti
v družbi hrumni jo začno.

In če v hladu tihega večera
pazim na bučel medenih šum:
kar je ona lepega kdaj govorila,
nehote prihaja mi na um.

Mala cvetka, ki mi jo je dala,
bogve kaj gotovo vredna ni,
vendar vele še zavreč ne morem,
v knjigi moji dolgo že leži.

Da mi zanjo ni veliko mari,
mislim, da bi lahko si verjel,
ali ko domu od nje se vračam,
vselej žalosten sem in vesel.

Al jo ljubim ali je ne ljubim,
odgovarjalo rado bi srcé,
ali pamet, suha pamet pravi:
jaz zanjo nisem, ona ni za mé.

Popusti žalost in skrbi

Popusti žalost in skrbi,
naj srca tvoj ga ne težé!
Malo je človeku treba
in to malo dolgo ne trpi.

Junakove sanje

Mesec z viška v pusto polje sije,
grčav hrast na polji sam stoji,
skozi veje ostra burja brije,
vihra velikanu vrh šibi.

Okrog debla v ovenelo travo
legla spat junaška je drhal,
vsak komolec djal si je pod glavo,
za blazino trda tla si zbral.

Strážar le stoji sred tovaršije,
spanec sladki si z oči podí,
mesec z viška v pusto polje sije,
bledo lice stražarju srebrí.

V desni sablja gola se mu sveti,
z levo v deblo je uprt,
mlado srce bi želelo umreti,
duh njegov pobit je in potrt.

Veter zbudil ga hladán z mrtvila,
srd mu bledo lice je žalil,
pest je ostro sabljo za vzdignila,
luni je mladeneč se grozil:

»Kaj me gledaš, ti potuha zvita,
na vsem svetu nepotrebna stvar,
jutri boš nesreče moje sita.
Al kdo drugi me preganja mar?

Ko bi mogel tebe s tal doseči,
bi sesekal te na koscev sto,
hotel bi te v širno morje vreči,
svet nesreče rešil bi takó.

Tebe ni dobrotni bog ustvaril,
tačas siješ, ko te treba ni,
duh sovražen nam je tebe zvaril,
smrti moje kriva bodeš ti.

Táčas si mi pač svetlo sijala,
ko te nisem prosil, nisem zval,
ko me deklica je objemala,
ko bil bi rad te za oblake djal.

Ali ko so Turki prihrumeli,
skrila si se za oblak temán,
ko so srce moje saboj vzeli,
bil neviden je so vrag, neznán.

Kedar prideš jutri na nebesa,
svit, ki nepotreben si sijal,
tam na kupu mrtva boš telesa videl,
tam bom spanje zadnje spal.

Niso se mi obrvi stisnile
tri dni dolge, dolge tri noči,
kar so zadnje sanje govorile,
da se moja dlan zastonj bori.

Videl sem jo v sanjah kot nevesto,
Turku udala se za žive dni.
In za deklico nezvesto
kdo bedak na svetu se bori!

Torej pa še jutri kaži lice,
po bojišči tje z nebá poglej,
nad krvavim truplom vrh kopice,
tam, če vražje češ veselje, imej.«

Za oblakom se oblak po nebu vréti,
čez bojišče grozno, čez poljé,
luna zopet z visočine sveti,
junaku v mrtvo lice zre.

O povedi, mesec, kaj pomeni,
da krog ustnic smehljaj mu igra?
Roki mu na srcu otrpnjeni?
Mar našel zvesto unkraj je sveta?

V globočini cele duše svoje

V globočini cele duše svoje
samo tebe, draga, imam v čislih;
koder hodim, tebi pesmi poje
duša moja v srci ino v mislih.

Viktorju Erženu v album

Naši možje, veliki in mali,
vidim, da bodo napisali
stare in mlade modrosti obilo,
dobrih svetov, naukov lepo število
v te zbrane bele liste.
Glej, prijatelj, da spolniš vsaj tiste,
za katere so ti izglede dajali.

V Ljubljani, 24. julija 1879.

Stanku Vrazu

Hrvatom je mnogo koristil,
Slovencem pot do juga čistil,
Hrvat in Slovenec se veseli
njegovih poezij. —
Ali meni vendar se zdi,
da nij treba živega dokaza,
da, ko bi vsi posnemali Vraza,
pustivši ožjo slovensko domovino,
bi Nemec, stari vrag naš — glej zgodovino! -
še lažje roval in z večjim pomenom
pogubo tukajšnjim Slovenom.

IZBOR IZ ZBIRKE LJUDSKIH PESMI

Galjot

Galjot je vozil galejico,
vseskozi prosil je boga,
da b' še enkrat na suhem stal,
da b' še enkrat prišel na dom.

Obljubil je darove tri:
za prvi dar je masni plašč
na goro k svetmu Lorencu,
za drugi dar je keleh zlat
na Huje k svetmu Jožefu,
in tretji dar glasán je zvon
k devic Marij na jezero:

»Le vlec, le vlec, veter hladan,
veter hladan, veter močan!« 
Tako je rekel ubog galjot.
Potegnil veter je hladán,
veter hladan, hudo močán,
zanesel je galejico
na kraj morjá širocega.

Pri kraj morja širocega
stoji mladenič lep in mlad.
Tako je rekel ubog galjot:
»Mladenič mlad, al me poznaš?
Al veš, od kod sem jaz doma?« 
»Jaz tebe dobro že poznam,
'z Ljubljane bele si doma.« 
»Al veš, mladenič lep in mlad,
kako na mojem domu gre?«

»Na tvojem domu dobro gre:
 tvoj sin bo novo mašo pel,
hči tvoja pa se zdaj moži,
in tvoja žena pa ima
že dolgo druzega moža.«

Galjot poseže v torbico,
prinese ven rmeni zlat:
»Oj nesi mojemu sinu,
ki bo novo mašo pel,« 
Galjot poseže v torbico,
prinese venkaj prstan zlat:
 »Oj nesi mojej hčerki to,
ki se ravno zdaj moži,
mojej ženi pa poroči:
živ ni več ubog galjot!«

»Le vlec, le vlec, veter hladan,
veter hladan, veter močan!« 
Potegnil veter je hladan,
veter hladan, hudo močan,
odnesel je galejico
spet sred morjá širocega.

Tako je rekel ubog galjot:
»Veselite se, ve ribice,
ker boste pile mojo kri;
veselite se, ve ribice,
ker boste glodale moje kosti.«

Odkop

Ena lepa kranjska žena
težek porod je imela,
na porodu omedlela,
na porodu omedlela.

Hitro so jo pokopali;
doli vsi so pokleknili
in molitve so molili
in molitve so molili.

Proti dom so se vrnili,
otroci očetu naprot pritekli,
»oh kako smo lačni«, njemu rekli
»oh kako smo lačni«, njemu rekli .
»Pojte mater kruha prosit,
ona ga je pred dajala,
naj ga bo tud zdaj vam dala,
naj ga bo tud zdaj vam dala.«
Kaj so otroci ti štorili?
Na žegnan britof tje so tekli,
da bi novi grob tam našli,
da bi novi grob tam našli.

Kader novi grob so našli,
doli vsi so pokleknili,
molitev za mater so molili,
molitev za mater so molili.

Mater v grobu so prosili,
mati pa v grobu lepo poje,
ziblje ljubo dete svoje,
ziblje ljubo dete svoje.

»Nad zemljo sem te nosila,
pod zemljo sem te rodila.
S čim te bom li zdaj živila,
s čim te bom li zdaj živila?

Rada bi teh tla poviti,
al pretesna je ta hiška,
odi vseh strani me stiska,
odi vseh strani me stiska.

Tudi mi malo je prenizka,
s čelom moram jo podpirat,
z usti moram jo podjemat,
z usti moram jo podjemat.«

Domu otroci brž so tekli:
»Oh oče, mati v grobu poje
ino ziblje dete svoje,
ino ziblje dete svoje.«

Komaj oče to zasliši,
gre sosede hitro klicat,
da bi mu ženo šli odkopat,
da bi mu ženo šli odkopat.

Ko so grob njen odkopali,
zadnjič mati je dihnila,
v krilci dete je držala,
mrtvo dete je držala.

Luka in smrt

Grenka smrt na duri kluka,
ostro koso ima seboj
ino vpraša: »Kje si, Luka?
Hitro vstani, pojd z menoj!«
Luka reče: »Kdo tu kluka?
Kdor kaj hoče, naj gre sem.«
Luka malo ven pokuka:
»Grenka smrt, ne bodi taka,
nikar me še ne kliči zdej.
Dosti starih nate čaka!
tiste, tiste vzem poprej!
Gor gorenski Jaka
te že kliče tolkokrat,
on pač težko nate čaka,
on pač pojde s tabo rad.
Naša Špela se tud joka,
se tako grdo drži,
če se ji raztrese moka,
zdaj pa tam solze toči.
Kak nekteri ... dela,
ki ne more kašljat več,
za teboj krvavo gleda;
tiste, tiste vzem poprej!
Jest še nemam časa umrejti,
kozolc še moram pred pokrit,
stare krone še preštejti,
drugim kaj za drva strit.
Zdaj moram iti klade sekat,
zdaj kokošam zobat dat,
zdaj za hudim kravam letat,
zdaj kobilo podkovat.
Čevlje moram pred namazat,
klobuk še skrtačen nej,
za vsak kejden tele iskat.
Poberi pred druge te kajone,
ki te težko čakajo.
Na, tu imaš tri stare krone,
pojdi ti od mene preč!
Čaki, da kukovica zakuče,
potlej poj dem s teboj rad.«

Koso vzdigne grenka smrt
in ga vrže tje do vrat,
Luka mrtev obleži na enkrat.

Smrt mlade Milke

ODLOMEK

Smrt pa že na vrata potrkljá:
»Mlada Milka, al si še doma?
Glej, tvoja leta so že preč,
mlada Milka ne bo živela več.«

Poslali so po doktora
in mlado Milko troštajo,
al nič ne pomaga več,
mlada Milka ne bo živela več.

Smrt že pri glavi stoji,
mladi Milki se vderajo oči,
vse to ne pomaga nič,
mlada Milka je preč.

Ohranjeno devištvo

Živel je, živel bogat soldat.
Več grehov je delal, dasi še mlad.

Na trgu ga sreča kmečka dekle
nedolžnega lica, dopadla mu je.

Soldat jo povpraša: »Oj kje si domá?« 
Za starše je zvedel, da jim manjka blaga.

K staršem pa pošlje hlapca svoj ga:
»Dajte mi deklico, jaz dam vam blaga.«

Starši veseli so bili hudó
naproti peljali so deklico.

Na enem kraji soldat sedi,
na drugem deklica, objokana v oči.

Soldat jo povpraša: »Oh kaj je, dekle?
Vse hočem ti dati, kar prosiš me.«

»Devištvo obljubila sem večnemu bogu,
 zdaj ga bom zgubila, oh kaj bo to.«

»Nič ne maraj, deklica; če je tako,
tvoj ženin v klošter te peljal bo.«

V klošter jo peljal, jo pustil je tam,
neveste si iskat šel je drugam.

čez tri leta je prišla Marija v vas:
»Deklica, deklica, nikar se ne vstraš.

Dobrotnik je vmrl, šel je v nebó,
v klošter te j' peljal, ima krono zató.«

Prstan

Romarji se shajajo,
k devic Mariji pojdejo,
k devic Mariji na jezero.

Barka se hoče potopit;
obljubili so en masni plašč,
pa vse to ni izdalo nič;
obljubili so en zlati kelh,
tud to ni zdalo nič;
obljubili so en velik zvon,
tud to ni zdalo nič.

Slišali so glas z nebes:
da imate Panco vmes,
Panco zaljubljeno.
Panca se hitro spomnila,
vrgla v jezero svoj prstan zlat,
svoj prstan zaljubljeni —
in barka se vmiri.

Trpoglava deklica

Bom pesem vam zapel
od mlade deklice,
brez straha i zre j ene,
ki je rada v cerkev šla,
da boga je žalila.
Po moškem spol je gledala,
fante je seboj vodila.

Pa se bogu dosti zdi,
pošlje ji strašno bolezen.
Poslali so po padarja,
pomoči ji nobene ni.
Poslali so po mašnika,
da bi jo bil spovedal.
Lepó jo je opominjal:
»Le prosi prosi Jezusa,
da ti bo dal nebesa.« 
»Naj mi jih dá al pa ne dá,
saj ga ne bom prosila.« 
Čeznjo je sklonil sveti križ,
z bogom jo zapustil.
Je mašnik strani odšel,
so vrata se zaprle.
Njen oče je srdit postal,
sè štekljev vrgel vrata.
Pa noter bila je zmesarjena,
zmesarjena, okrvavljena,
ko bi bili jo orli strgali.
Oče srdito je zaklel:
»Kdor je to dušo vzel,
to dušo nespovedano,
naj vzame še to truplo,
to truplo okrvavljeno.« 
Odprla se je črna zemlja,
požrla truplo razmesarjeno.

Od Ljudovika Francoskega

Tri leta je že minilo,
kar se je le-to godilo,
ko je bil Ljudvik kralj
v Parizu ob glavo djan.

Kaj so Francoz je naredili?
Kralja so v ječo vteknili,
kralj je noter prebival,
noter zdihval in jokal je.

Nobenga trošta k njemu ni,
še kraljica k njemu ne sme.
Kralja so k smrti peljali,
za njim gre več tavžent ljudi,
vsi so Francozje nevsmiljeni.

Ko so kralja k smrti pripeljali,
ob kraljevo glavo so ga djali.

Eden je glavo vzdignil, pobral,
prot domu obrnjen je rekel in djal:
»To je glava našga kralja,
to je zadnji kralj bil,
ta je zadnji kri prelil.«

Solverina

Strašna žalost, mili jok,
ki smo slišali to brat,
da se fantje zbirajo,
da se bodo mogli it vojskvat.

Moje dekle milo joka
in grenke souze toči,
meni od žalosti srce poka,
kir jo moram zapustit.

Ti ostani meni zvesta,
kakor si bla do zdej,
sej bo prišla tista ura,
de se spet bova vidila.

Zadnjikrat jaz pogledujem
na kranjske gore
in grem v deželo ptujo,
ker mi cesar zapove.

Skoz celo deželo laško
smo mi že popotval
in prišli do mesta Pavije,
tamkaj smo čez granco šli.

Tukaj nam je vse neznano,
le solnce je domače še,
srce v voljo božjo udano,
da pride še nazaj.

Polnoči že ura bije,
mi smo pa na potu še,
dež še zmirom na nas lije,
strehe pa nobene ni.

Prišli [smo] čez eno vodo,
ki se ji pravi Po,
veliko tavžent ljudi,
ki so vsi koražni bli.

Vse smo tam pokončali,
železne ceste, telegraf,
vse po mesti smo razdeli,
vse leži ko prah.

Vorposte smo mi stali
žejni, lačni in mokri,
vse na sebi smo držali,
de skoraj za pomislit ni.

Zdaj smo se nazaj podali,
kakor je mogoče blo,
ker Francoz je gredo za nami
z vso močjo celi dan.

Prišli smo na našo zemljo,
vsi smo bili zdaj veseli,
pa pri mestu Montava
strašen boj se je začel.

Pa francozje so misli vsi,
da vojščaki smo mi slabi,
pa kmal drugo pokaže se,
ko boj se prične.

Kanoni so se začeli glasit,
pa tud se z bajoneti morit,
padajo ljudje okoli
kakor rožice na polji.

Travniki so lepo zeleni,
s kervjo so bili poškropeni,
zdaj so bili fantje zdravi
in zdaj so pa mrtvi.

Strašno je za vidit blo,
presrčno je nam hudo,
da je tolko bratov pobitih blo
in so izročili dušo bogu.

Bolezen kolera

Kaj nam je storiti!
K bogu izdehniti.
Le-ta bolezen je strašna,
bolezen kolera,
čez vse ljudi prišla.

Na polji ljubljanskem
ženjice padajo
za bolezen kolero,
čez vse ljudi prišlo.

Gori jih vzigujejo,
v špitale jih nosijo.
Ti bog, nanje poglej,
ljubo zdravje jim dej.

V mestu Ljubljani
jih je umrlo osemsto,
ostalo je bolnih petdeset,
še tist so mogli umret.

Ena žena umrla je,
devet otrok pustila je,
prišla je bolezen kolera,
pobrala vseh devet.

V mestu Elion
so pomrli vsi ljudje,
ostalo je bolnih trideset,
še tist so mogli umret.

En šolmašter v Ljubljan
to pesem spisal je.
Fajmošter jo je prebral,
na Laško jo je dal.

Na Laškem jo močno pojó,
na Kranjskem lih tako,
da b' bolezen kolera
večkrat v spomin prišla.

Srednje starosti ljudi,
tiste najbolj mori,
tak hodijo duše v nebo
ko bčelice iz panju.

Kmečka pesem

Oh, meni ni več za obstati,
vsak dan se mi huje godi,
davka ne morem vsega plačati,
sem polen, izmešan skrbi.

Ena reč se mi je prigodila,
davka nesem plačal vsega,
prav mala reč je falila;
pripoka mi v hišo soldat

in me lepo takó pozdravi:
»Verfluchtes Bauer,« mi pravi;
gosposka je več kakor zlodi,
denarja nobeden ne posodi.

Oh, kaj je pa v hiši za 'n mraz?
Cela peč bo pala na nas,
na klopi se že sesti bojim,
po hiši pa s cunjo mašim.

V hiši imam pajčine za cir,
po oknih za šipe papir;
nej žita, nej dnarja, nej druzga blag,
nej krajcarja izkupiti iz koga.

Tlaka, desetina, preč!

(1848)

Cesar patent izdal
(kter je znal, vsak je bral),
cesar obljubo stori,
nikoli ne fali.

Hrame in zidance,
mogli ste skazat vse,
disetnik zraven stal,
mošt vam brazdal.

Pri kozolci je stal,
snopke je ven jemal;
puli brez vse vesti,
kakor se njemu zdi.

Kmetič odzad stoji,
milo se mu stori,
gleda ga prav grdó,
smil se bogu.

Tlaka, ta je že preč,
ne boš je delal več,
kolko težav je blo,
smil se bogu.

Kader ti vtrujen boš,
delo dokončal boš,
žvinca naj pa leži,
da počije se ti.

Cesar je kakor zid,
ne da se premaknit;
kdor če na staro prit,
bo dobil na rit.

Gospod je res hud na to,
kmet bo pa čas imel,
namesti da bi na tlako šel,
zajčika bo ubil.

Zdaj zapoj mož in fant:
Živi cesar Ferdinand!
Bog mu daj živeti
še dolgo na tem sveti.

Radohovsko izdajstvo

Šentvidci so majhne postave,
pa so vendar modre glave,
bolj kakor Radohovci trije,
ki svojega prijatla predadé.

Zupan radohovskega mesta
opravlja svojo službo zvesto.
Že pred je huncvet bil,
zdaj je še briško ime dobil.

Lih ko le-ta Ihanova Zima,
kako strašno skrb ima,
predno ga je izvohal bil,
druge tovarše k seb dobil.

Saj bi ga ne bli še v roke dobili,
ko b' se ne bli tako rotili,
župan pa se še večkrat priduši,
da ga le nazaj v hišo dobi.

Ko so ga v hišo dobili,
na enkrat so ga obstopili.
Najpoprej je skrb le-ta,
kdor dobro vezat zna.

Hitro mu je v glavo palo,
da bi se lovcem najbolj znalo;
in naglo enega dobi,
ga v Dob po lovce zapodi.

Tri ure pred dnem je klečal
in prav lepo jih je prosil:
»O, za pet krvavih ran,
županji fantje, ne izdajajte me!«

Še so drugi zanj prosili,
da bi ga bili izpustili:
»Če ste vstvarjeni od boga,
fantje, ne izdajajte ga!«

Prot Zatičini so se spustili,
župan se ž njimi posili.
Lih kakor Judež Iškarjot
v Zatično kazal jim je pot.

»Od mladega smo skupaj bili,
vkup smo se izredili;
o, za pet krvavih ran,
od prijatlov sem izdan!«

Še komaj dela se bela zor,
župan že trka na zatiške duri.
Še hitro enega dobi,
da Zimo bričem izroči.

Sodnik Lavšin povpraša:
»Koga si imel pa za pajdaša?
In kdo je bil le-ta,
ki te tak dobro vezat zna?«

»Oj skup smo bili trije fantje
kakor bi bli rojeni bratje,
le-ta in njegov mlajši brat
in jaz Ihanov fant.

Od mladega smo skupaj bili,
prijatli smo se med seboj ljubili;
o, za pet krvavih ran,
od teh prijatlov sem prodan!«

Za dvanajst škud ste ga prodali,
da bi dekleta napajali,
pa mi pravi vsak deklič:
»Kaj mar je meni brič!

Raje sem devetkrat k....,
ko da bi bla beriška ljuba,
raje pijem kalno vodó
kakor z briči vince sladko.«

Radi bi bili fantje imenitni,
pa ste huncvetje veliki,
poznajo vas vsi ljudje,
zato vas pa hvaliti ne té.

V Šentvidu pri fari
izmed vseh fantov ste se poznali,
ki imate briške oči,
ste briči iz Radoho-vasi.

Krančani

Naj baha Gorenc, Dolenc z vodo,
tud Krančanom vode zmankvalo ne bo.
če nam ne teče,
saj nam priteče,
kadar nam dežek rosi.

Ker Krančan res nema tekoče vode,
pri Hinjah se vendar studenci dobe.
če je pa suša,
pa se poskuša,
kakšna je Kerka za pit.

Scer nemarno malnov in žag tud ne,
vendar se moka in dile dobe.
V Žuženberg teče,
hitro prinese
moko prav dobro za kruh.

Scer nemarno ceste in tud ne mosta,
pa hvala bogu nas vsaj nič ne košta.
Vendar po potu
v slehernem kotu
Krančan prav lahko gre vsak.

Od vási do vási stezice derže,
čeravno se včasi gladké ne dobé.
Vendar fantiči
ino dekliči
hodjo prav lahko po njih.

Živinco redimo in ta nas redi,
saj dnarček se sicer tak težko dobi.
Če jo prodamo,
pa le imamo
dnarje, da si kupmo soli.

Zato pa predati in tud barantati
od nekdaj že Krančanje moramo znati.
Če kaj zgubimo,
kmal pridobimo.
če le nam srečo bog da.

Imamo u Hinjah tud vinske gore,
pjemo mošt, vince, če terte rode.
V Gradnici, v Hinjah
in po žlebinjah najdejo tertice se.

Vse ena kot druga so čedne vasi,
pa cerkvica tudi se v vsaki dobi.
Lipnje in Sela
tud sta vesela
kakor Hrib, Lasen in Pleiš.

Imamo jih v Hm j ah duhovna tud dva,
lepo nas učita, svarita oba.
Zato pa pojemo, hvalo dajemo
Krančanje svojmu bogu.

Dolenec

Preljuba dolenska dolina,
ki je polhna veselja in vina!
Ki rad vè veselji živi,
ta naj se na Dolensko spusti.

Prijatelj prijatla zagleda
al kakšnega svojga soseda,
poda mu prijazno roko,
ljubezen potrdita ž njo.

Povabi ga rad v hišo svojo,
popraša ga: »Bratec, kako je?« 
Kako b' mu postregel, ga precej skrbi,
kar more, 'z ljubezni mu stri.

Zdaj prime on glažek prav nizko,
povzdigne ga gori na kviško:
tak dolgo naj teče, dokler ga je kej,
v glažku ostati nič ga ne smej.

Zdravica

Bratci, veseli bodimo
in zahvalimo boga,
ker nam da sladkega vina
fireindrajsigarja.

Bratec, če očeš dat za starinca,
morš imet dnarcev pa kron,
če hočeš dat za polič vinca,
nimaš družini za lon.

Letos je draži polč vina
kakor pa finfarje tri,
bratec, ne bova ga pila,
ker nama na dnarcih fali.

Pri nas so slabi kraji,
krajcar je težko dobit,
gospodarit se mora od kraja,
če čmo v nedeljo kaj pit.

Trta je malo rodila,
vinca je menj kakor vlan,
vendar, brat, vesela zavživa,
sej bog bo druzega dal.

Pesem od vina letošnjega

Poglejmo v vinske gorice,
kaj delajo bratci, sestrice.
Triindvajset let je že minilo,
kar se nej tako zgodilo,
da b' si bratci tak kmalo napili.

To smo želeli, da b' doživeli,
da bi še dobro vino imeli;
letaš se je s polnilo,
kar smo boga prosili:
da bi še dobro vino dobili.

Letas je dobro na sveti,
koder grem, tam slišim peti;
če je lih o polnoči,
slišim, da kdo hrči:
le-to vse dobro vince stori.

Sè štiriintridesetarjem se brati,
nič se neče mu šepkati.
Gorenec pa roko podá,
Dolenec vino mu prodá,
stori premožnega moža.

Moder mož to mora biti;
da ga zna ravnó nositi;
to moč pa ima od boga,
da vsak enmal svedrá,
če se kaj več v vino poda.

Kaj pa mi čmo zdaj storiti?
Vsak en glažek vinca izpiti.
Zahvalimo vsi boga,
premožnega moža,
ki nam tak dobro vince dá.

Zdaj pa mi trčimo s kozarci,
napimo zdravico, bratci:
da bi ga čisto popili
in boga čestili,
da b' se v nebu veselili.

Nezvesta

Po Ljubljani pohajal
se mladi soldat,
po puški je gledal,
začel je jokat.

Še hautpman mu pravi:
»Ne jokaj tako,
se majhno privadiš,
ti dolgčas ne bo.«

»Ne jokam zato,
da b' m' dolgčas kaj blo,
jaz jokam zato,
k' ne smem it domu

enmajhno pogledat
kè svojmu deklet,
ker ona mi pravi,
da sama leži.

Pa pošta poslana
tako govori:
na zglavji se zna,
da ležkata dva.«

Voznik

Je kupil konjiče
en furmanski sin,
srebrne šavre
in štikan komat.
Je fural, je fural
iz Dunaja v Gradec,
iz Gradca v Ljubljanco,
tje v Istro nazaj.
V Senožeče prifural
korajžen, vesel,
korajžen, vesel,
ker bo ljubco objel.
Do Petra, do Vrha
prifura tako,
pa Peter ima vino,
ima kelnarce tri,
so lepi deklici,
še lepša je hči.
»O, ljuba, preljuba,
ustani, poslušaj me ti:
sem truden in shojen,
voziček težák,
konjički so mokri,
težko sem naložil,
ne morem speljal.
Ustani, oj ljuba,
boš dala furajt!«
Ljubca je vstala,
vpihala je luč,
je dala, je dala
le od kamrice ključ.

Pri studenci

Po stezi primaha,
z rutco se baha,
že zdaleč se zna,
da jo v rokah ima.

Po dolu priskaka,
pri vodi počaka,
da bi prišel od kod,
jo kušnil en pot.

Po vodo mi steče,
za njo prit mi reče;
ko stopim za njo,
že odnese vodo.

Na cesti me sreča

Na cesti me sreča,
pogledat me neče,
jo je sram pred menoj
k' sem jo ljubil nocoj.

Srečen Blaže

Pridem pred hišco
ljubice svoje
vržem na okno
jabelko troje,
ljubca pa spi, se ne zbudi.

Fantu je mraz,
ves se že trese,
veter mu piše
v obraz in ušesa,
ljubca pa spi, v postlji gorki.

Pri sosedu
Sultan zalaja,
ljubco zbudi.
K oknu ustaja,
okno odpre:
»Pridi, Blaže!«

Z belo roko
fanta objame,
v postijo gorkó
k sebi ga vzame.
Srečen Blaže,
dobro ti je!

Žena v zakonu

Jaz sem revna ženica,
žalujem noč in dan
za svoj poprejšnji stan,
oh, kaj bi dala zanj.

Jaz sem bila enkrat ljubica,
zdaj sem revna ženica,
omožena žalostna,
nihče tolažbe mi ne da.

Zdaj jokam noč in dan
za svoj veseli stan.
Tičice pojó, rožice cvetó,
mojega veselja več ne bo.

Meni se tako godi
ko vsaki rožici,
perje pade preč,
zelenelo ne bo več.

Od Dolcev, ko so pesa klali

Bliža se velika nuč,
nejmamo ne jeter ne pljuč;
kaj nam je zdaj storit,
kako se z mesom pogostit?

Zmislil se je Jur Levkač,
splel je en korobač,
čakal je celo nuč,
kdaj bo prinesel pes pljuč.

K' se je enkrat storil mrak,
pes je prišel k' an srjak,
Levkač pesa zaprl:
»Jutri ga bom drl!«

Čez vrata porine pah,
pes je skakal, da je strah.
Levkač je bil močno vesel,
da je pesa vè hlev zajel.

»Hajd, sosedje, štirje na hlev,
da nam ne uide pes cel;
al moja bo vendar četrt,
pri men je bil pes zaprt.«

»To nas pa veseli,
da imamo dost mesti,
zdaj je za celo vas
dost mesa in klobas.«

Ženitno pismo

PESEM A. KANČNIKOVA; POJE SE MED NARODOM NA DOLENSKEM

Pismo ženitno
se bere očitno,
kakor storjeno,
je skupej zloženo
od Sena Lovreta,
starga fanteta,
in od neveste,
davno nezveste,
Marjane
zaspane.

Pervič prinese
svoje lastne dote
tri oderte krote;
pehar fežolovih luščin,
pet funtov pasjih ščetin;
dva papirnata cekina,
dva prazna soda vina;
prazno mošnjo šmarnih petic,
masla pa šest lodric;
dva žimnata motovila,
plemenih bolh brez števila,
togote en poln mešiček,
pa tud gadov jeziček;
tri cente lesičje modrosti,
listni koš ženske slabosti,
železen perstan zlat,
gerd krofast vrat;
brejo gos,
kljukast nos,
sterte grablje,
debele žnablje,
kermežljive oči
in še druge reči.

Drugič pa ženin zapiše nezvesti
grad nov u višenskem mesti,
lep travnik v Lezniku
pa črešnjevga drevja veliko,
eno lepo lastnino
tam za kurjo dolino;
pa zelnik za skretom,
ki ga je jerbal za očetom;
eno njivo pšenice na polji,
ki ne bo zrela nikoli;
eno bezgovo drevo,
ki ni ne ravno ne krivo;
eno kokoško rjavo,
eno mucko beljavo;
suknjeno copato,
leseno lopato,
lončeno skledo zlato,
raztergan poverh birtoh nov
in tri sto grilovih mehov.

Popotovanje griljevega kupca

KANČNIKOVA

(Odlomek)

Jezdil sem na dalno rajžo
griljeve kožce skupvat,
sem imel preveč korajže,
nej bla srečna moja pot.
Imel sem enga konjiča,
prav mladega in bistrega,
nej se bal nobenga griča,
kedar sem zavsedel ga.
Strašno je začel dirjáti,
še polž bi ga ne bil ujel,
nej ga blo nazaj držati,
kedar se je prav raznel ..
— — — — — — —
Jezdil sem čez grabne tri
— — — — — — —
Začel sem ogenj kresati,
da bi bil tobak kadil,
ena iskra po nesreči
mi je pala v to vodó;
jela voda je gorejti,
opalil sem si vso bradó;
konj in sedlo je zgorelo,
nankrat je blo vse preč.

Pride potlej do brata ali strica in mu popeva svojo nesrečo;
nazadnje reče:

Kaj čem revež zdaj počet,
da si kupim konja spet?

Uni ga praša, kaj ima še premoženja; pevec mu našteva:

Imam troje strte grablje,
imam sto mišev, sto podgan;
kdor ne verje, naj pa šteje.
Imam sto centov žabje volne
in pet centov griljevih mehov.

Itd. našteje še veliko enacega imetja.

To jaz vse vkup prodam
za cekinov zlatih pet,
da si kupim konja spet.

Sinčkovo vprašanje

Stoji tam majhna kocica na trati,
razdrto strešico v nebo moli,
pred kočo mlada bledolična mati
z bodečo iglo šivati hiti.

In mimo male koče prek ravnice
vodica bistra v stružici šumlja,
pri vodi deček kopa si nožice,
z ročico belo v valčkih se igra.

„Kaj ne, da si mi rekla, mama mila,
da majhne dečke prineso vode?
Kaj tudi mene, mamka, si vlovila
ko ribico iz vodice le-te?

Nedolžno materi vprašanje stavi,
zvedavo vpira črno v njo oko:
kaj mila mamica o tem pač pravi?
Kako dvom ona razvozlala bo?

Ne odgovarja dečku mamka bleda,
le stisne ljubko dete na srce,
solzfci grenki umakne se beseda,
zakaj pač toči mamica solze?