Pesnica Ljubka Šorli in njen Venec spominčic možu na grob v luči Prešernovega
| Bomo s samostojno državo izgubili svoj učni jezik? Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||
Pesnica Ljubka Šorli, ki bi jo upravičeno lahko imenovali pesnico Tolminske, ne sodi med širše znane slovenske leposlovne ustvarjalke. Njena poetika se v pretežni meri zgleduje po formalnih vzorcih slovenskega pesniškega prvaka Franceta Prešerna, njen pesniški jezik pa izhaja iz preproste in melodične pesniške besede rojaka Simona Gregorčiča. Poleg pesmi za otroke in priložnostnih pesmi v njenem pesniškem opusu prevladujejo pesmi z domoljubno, ljubezensko in religiozno tematiko. Sonetni venec, ki ga je Šorlijeva posvetila svojemu možu Lojzetu Bratužu, ne more skriti podobnosti s Prešernovo umetnino, posvečeno Juliji Primic. Ta podobnost ne vključuje samo zunanjih, formalnih sestavin, pač pa obe pesnitvi povezujejo tri vodilne teme: ljubezen, narod in poezija, ki ima v Prešernovi pesnitvi isto vlogo kot pri Ljubki Šorli religija. V obeh primerih gre za idealiteto, ki omogoča izhod iz bivanjske stiske lirskega subjekta. Če je pri Prešernu njegovo narodnoozaveščevalno poslanstvo izpostavljeno, je pri Šorlijevi prikrito; Sonetni venec je usmerjen v prihodnost, Venec spominčic v preteklost: Prešeren je ubesedil pesem upanja, Ljubka Šorli pesem večnega in žalostnega spomina. Ne glede na pomembno razliko v slogovnem pristopu (v Prešernovem sonetnem vencu prevladujejo pesniške podobe, v sonetnem vencu Šorlijeve pa konkretna zgodovinska dejstva) je v obeh pesnitvah temeljni odnos med lirskim subjektom in idealiteto izrazito disharmoničen.
Ključne besede: literarni kanon, klasičen pesniški izraz, sonetni venec, France Prešeren, Lojze Bratuž, ljubezenska poezija, domoljubje, religiozna tematika, disharmonija.
Pesnica Ljubka Šorli in slovenski literarni kanon
Če je pesnik France Prešeren ne samo prvak slovenskega Parnasa, pač pa eden osrednjih nacionalnih mitov, je Ljubka Šorli slovenska pesnica, ki ima pomembno mesto v kulturni zgodovini Tolminske in Goriške, v širšem slovenskem okviru pa je povsem neznana. Prešeren je edini slovenski književnik, ki se je pojavil v vseh srednješolskih berilih od leta 1850 do leta 2010, Šorlijeva pa je zastopana samo v zamejskih tržaških berilih Nade Pertot Od antike do danes (1979) in Marije Cenda Besede naših dni (1982). O razlogih za odsotnost Šorlijeve v osrednjih slovenskih berilih v zborniku Pogovori srca razmišlja že Marija Mercina, ki navaja tri možne dejavnike (ker je Šorlijeva Primorka, ker je ženska ustvarjalka in ker pripada krščanskemu svetovnemu nazoru), po analizi sodobnega učnega načrta za gimnazije pa ugotavlja, da "ne primorskost ne religiozna vsebina ne branita sprejema na slovenski šolski Parnas", zato "ostane potemtakem pomislek o neprimernem, tj. ženskem spolu ustvarjalke" (Mercina 2002: 93). Sam se nagibam k četrti možnosti: Šorlijeve ni med vidnejšimi slovenskimi pesnicami predvsem zaradi njenega klasičnega, nemodernega in neinovativnega pesniškega izraza.
Pesniški izraz Ljubke Šorli
Ljubka Šorli (1910-1993) sama pripoveduje, da je bil njen prvi stik s poezijo prebiranje Gregorčičevih pesmi, ko je zaradi začetka soške fronte v zgodnjem otroštvu morala v begunstvo na Jesenice na Gorenjskem: "Sestrici in sestrična so kmalu zaspale, jaz pa sem vzela na posteljo Poezije in tu in tam kaj s težavo prebrala, saj mi branje še ni teklo. Ne vem, zakaj sem se najrajši ustavljala pri Predsmrtnicah in Posmrtnicah. Saj pesmi nisem razumela, razumela pa sem ilustracijo, ki je prikazovala smrt s koso na pokopališču in podobno. Takrat me je postalo zares strah, saj so k temu pripomogle še sence, ki jih je metala po stenah svetloba petrolejke. Umirila sem se šele, ko se je vrnila teta." (Češčut 2002: 11/12) Kasneje, v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja, je mlado pesnico, ki se je pridružila živahni kulturni dejavnosti v Tolminu in njegovi okolici, najbolj pritegovala Župančičeva poezija (predvsem njegova zbirka Mlada pota). Pesnika je občudovala, vendar pa ga ni skušala posnemati: "Moja struna je bila drugače uglašena kot njegova. To sem že takrat jasno občutila. Mojim pesmim je bolj ustrezala klasična oblika, ki je bila nekako zasidrana v moji naravi. In preko tega dejstva nisem mogla." (n. d.: 17)
Zunanje okoliščine (priključitev Primorske Kraljevini Italiji leta 1920 in relativno zaprta rapalska meja) so povzročile, da je Šorlijeva sicer dobro poznala vrhunce slovenske klasične poezije, od sodobnih pesnikov pa predvsem avtorje, ki so se pojavljali v reviji Ženski svet iz Trsta in kasneje v mohorjanski Mladiki, ne pa tudi pripadnike modernejših pesniških tokov: "Ni pa poznala vrste takrat snujočih pesnikov izven teh tiskov, torej ne Kocbeka, ne Voduška, ne obeh Vodnikov, ne Jarca, ne Seliškarja, Klopčiča in drugih, tudi ne pesniških zbirk Tauferjeve, Lamutove, Grudnove, Novyjeve in drugih." (Brecelj 1973: 152) Tudi zato je pesniški izraz Ljubke Šorli izrazito klasičen: "V slogu nadaljuje slovensko klasiko od Prešerna, Jenka, Gregorčiča in moderne naprej, pri čemer ohranja zvestobo preprostemu in jasnemu izrazu in pretanjeni osebni metaforiki. Seveda se tudi tu kažejo njene globlje vezi s tradicijo, objektivni svet namreč nikoli na izgubi svoje notranje ubranosti in realnih razsežnosti." (Pirjevec 2002: 48).
Vpliv poezije Franceta Prešerna se kaže predvsem v oblikovni strukturiranosti pesmi Šorlijeve, ki ima tako estetsko kot tudi globljo duhovno vlogo: "Njena pesem, urejena v geometrijo kitice, metra in rime, podvržena pogosto strogim pravilom sonetne oblike, je torej tudi na zunaj simbolno ponazarjala ideal notranje urejenosti, ki je v njej živel od nekdaj. Navsezadnje je bila tudi to reakcija zoper kaos tedanjega sveta." (n. d.: 45) Vpliv Jenkovih in Gregorčičevih pesmi se da razbrati iz poudarjene muzikalnosti pesmi Ljubke Šorli, ki pa ni bila sama sebi namen: "Vendar se melodičnost v njih nikoli ni osamosvojila do tolikšne mere, da bi zameglila izpovedno semantiko. Zaradi globoke zavezanosti narodni problematiki je pesnici namreč najbolj ustrezala jasna, preprosta in varna beseda, saj se je zavedala, da ji bodo le tako lahko prisluhnili vsi." (n. d.: 45) Že Marija Pirjevec opozarja na "eno redkih programskih pesmi na poetološko temo Moja pesem" (n. d.: 46), ki z izjemno tankočutnim, a splošno razumljivim metaforičnim izrazom opozarja, da pesnica v času, ko so v osrednjeslovenskem kulturnem prostoru marsikateri sodobni pesniki pisali izrazito hermetično poezijo, sama pričakuje predvsem miselni in čustveni odziv:
Moja pesem ne utira
novih, drznih si poti;
stvarstvo božje v vseh odtenkih
njenim strunam govori.
Ne potaplja se v globine
in ne sili v visočine. Skozi srečo in gorje
pesem moja eno išče:
pot v človekovo svetišče,
ki mu pravimo
srce.
Pesniški svet Ljubke Šorli
Poleg pesmi za otroke in mladino, ki so nastajale zlasti v petdesetih letih, in priložnostnih pesmi so v ospredju pesniškega opusa Šorlijeve pesmi z domoljubno, ljubezensko in religiozno tematiko, ki jo ves čas prepleta z motivi iz narave. Domoljubna tematika se je pojavila že v eni prvih objavljenih pesmi Naš božič, v kateri "govori o 'zamolklem' odmevanju polnoči, o 'težkih' korakih, ki gazijo in izginjajo v temno noč, o 'srcih trpečih, teptanih', ki jih z nebeško sladkostjo poji božična noč" (Brecelj 1973: 145). Kasneje se ta "puntarska, radikalno uporniška kretnja zoper zatiranje in za prostost na smrt obsojenega naroda, ki v njeni zavesti sega vse tja od tolminskih puntarjev pa mimo Gregorčičeve svete jeze do sodobne primorske vstaje zoper fašizem" (Pirjevec 2002: 51) samo še krepi in doseže vrhunec ravno v času druge svetovne vojne, ko je preprost in neposreden pesniški izraz Šorlijeve zaradi množičnega naslovnika lahko prišel do polne veljave.
Ljubezenska tematika se v pesmih Ljubke Šorli izraža predvsem kot ljubezen do moža, ki pa se močneje izrazi šele po drugi svetovni vojni, saj "predvojne pesmi komaj da naznačujejo to rahlo čustveno razmerje". V času pred vojno skoraj ne zasledimo neposredne ljubezenske izpovedi, pač pa ljubezensko čustvo Šorlijeve "lahko zaslutimo v pesmih, ki jih poje o dekletu, kasneje v nekaterih pesmih iz zaporov, kjer ga spet postavlja v usta zaprtih deklet" (Brecelj 1973: 148). Posebnost je tudi religiozna tematika njene poezije, ki se praviloma pojavlja ob drugih tematikah in zato ne gre za religiozno pesem v strogem smislu, pač pa za "pesem, ki jo je sprožila ali navdihnila verska misel, čustvo ali predmet" (n. d.: 146). V ospredju je "intimno doživljanje, ki vse metafizično poosebi in pesniško upodobi", apologija krščanske vere pa je sekundarna. Tovrstno liriko ponazarjata pesmi Pesem poletja in Svete Višarje v maju, ki vključujeta tudi naslednja impresionistična drobca (Pirjevec 2002: 50):
Tiho valove pšenični klasi.
Veter-godec na piščali gode
in hiti čez zlate prode.
Z burkami poljano kratkočasi. Teloh, teloh, črni teloh
po bregovih in poteh …
Saj je gora zacvetela
skozi zapozneli sneg.
Lojze Bratuž – simbol trpljenja goriških Slovencev
Lojze Bratuž (1902-1937), mož pesnice Ljubke Šorli, je bil znan zborovodja, organist in skladatelj, in zaradi dejstva, da je v cerkvah pomagal gojiti in ohranjati slovensko besedo, trn v peti goriškim fašistom. Svoje narodno prosvetiteljsko delovanje je kmalu po prvi svetovni vojni začel kot učitelj v Šmartnem v Brdih, v Solkanu in v Batujah v Vipavski dolini, prvi opomin budnih italijanskih oblasti pa je prišel s premestitvijo v bližino Pescare v notranjosti Italije. Leta 1929 mu je nadškof Sedej ponudil službo profesorja glasbe na nadškofijski gimnaziji, takoj za tem pa ga je imenoval za nadškofijskega nadzornika vseh cerkvenih pevskih zborov. Ker zaradi lateranskih dogovorov med Kraljevino Italijo in Vatikanom fašisti niso mogli prepovedati slovenskega cerkvenega petja, so poskušali onemogočiti Bratuža, ki je bil med ljudmi vedno bolj priljubljen.
Že leta 1930 ga je skupina mladih fašistov na goriškem Travniku z gorjačami pobila na tla, da se je zaradi prebite lobanje tri tedne zdravil v bolnišnici. Na začetku januarja leta 1932 so ga kot političnega osumljenca zaprli, ga po pol leta brez obravnave izpustili in zaradi kršitve amonicije čez dober mesec ponovno zaprli, nazadnje pa zaradi pomanjkanja dokazov oktobra istega leta živčno strtega izpustili. Leta 1933 se je v Tolminu poročil z Ljubko Šorli in družinsko srečo je kmalu dopolnilo rojstvo hčerke Lojzke in kasneje še sina Andreja, vendar so Bratuža ves čas nadzorovali, ga vlačili k zasliševanjem in mu neprestano grozili zaradi slovenskega cerkvenega petja.
V božičnih dneh konec decembra leta 1936 je po maši v Podgori skupina sedmih fašistov pred cerkvijo pričakala zborovodjo in njegove pevce in jih nekaj odpeljala na sedež fašistične stranke, kjer so Bratuža z bodali v rokah prisilili, da je popil četrtlitrski kozarec strojnega olja, pomešanega z bencinom. Zastrupitvi je sledil delirij, sredi februarja pa je po poldrugem mesecu trpljenja priljubljeni glasbenik izdihnil. Truplo so na skrivaj prepeljali v pokopališko mrtvašnico, vest o Bratuževi smrti pa se je bliskovito razširila po deželi. Množica zavednih Slovencev se je začela zbirati pred pokopališčem, policijski agenti in orožniki pa so odganjali ljudi, češ da ne bo pogreba: "Množica je na glas protestirala, vedno več ljudi je pritiskalo k vratom mrtvašnice, po telefonu so iz pokopališke pisarne zahtevali ojačenja iz Gorice, tedaj je val množice, večinoma žensk, vdrl vrata v mrtvašnico, šipe so zazvenčale po tleh. Par pogumnejših žensk skoči na cementno mizo in odpre rakev. Od bolesti skrčeni Lojzetov obraz je zastrmel v množico čudnih pogrebcev. Tedaj so ženske popadale na kolena in molile, molile …" (Budal 1987: 50).
Oblasti so vendarle dovolile, da so ponoči posamezniki prihajali kropit pokojnika, naslednje jutro ob sedmih zjutraj pa se je začel pogreb, ki se ga je smelo poleg Bratuževe družine udeležiti še nekaj deset pogrebcev, večinoma gospa, pogrebni sprevod pa je spremljalo preko petdeset stražarjev. Bratužev grob so zastražili, goriška policijska prefektura pa je še dolgo nadzorovala, kdo in na kakšen način se je prišel poklonit pokojnemu rodoljubu, in o tem pošiljala poročila v Rim.
Venec spominčic možu na grob
Prvi sonetni venec Ljubke Šorli, ki že z naslovom opredeljuje namen pesnitve in naslovnika, ima akrostih LOJZETU BRATUŽU. Marijan Brecelj ga imenuje "Visoka pesem ljubezni" in v nadaljevanju natančneje označi: "In čeprav bi lahko pričakovali, da bo ta pesnitev tudi formalna obtožba zločina, zagrešenega nad slovenskim narodom, njegovo kulturo in pesmijo, je sedaj tu vdanost v božjo voljo, daleč od kakršnega koli maščevanja, torej odpuščanje na visoki etični in še višji duhovni ravni." (n. d.: 149) Podobno opredeljuje pesnitev Marija Pirjevec: "Njena visoka pesem pa nosi v sebi tudi sporočilo, ki presega meje enkratne zgodbe. Venec ni samo izpoved popolne zavezanosti ljubezni, temveč je tudi pričevanje o zlu kot nasprotnem polu, ki ga krščanska etična zavest zmore obvladati. Tako lažje razumemo njeno vdano sprejemanje trpljenja, ki priča o tragičnosti človekovega bivanja na svetu, saj mu smisel lahko daje le vera v Absolutno." (n. d.: 47)
Venec spominčic možu na grob ima razvidno analitično zgradbo, s čimer ustvarja dvojni krog kot simbol neskončnosti: poleg formalne povezanosti sonetov s ponovljenimi verzi in z vračanjem zaključnega verza ljubezen moja brez miru te išče na začetek je zaokroženost tudi motivna: po uvodnem sonetu, ki že v prvi kitici prinaša motiv Bratuževega groba na goriškem pokopališču, sledi retrospektiva, ki se v štirinajstem sonetu vrne v svoje izhodišče. Navajam kvartetni del prvega soneta in tercetni del štirinajstega soneta:
Ljubezen moja brez miru te išče,
zaman že dolga leta nate čakam;
tvoj grob s solzami grenkimi namakam,
v nočeh brez spanja misli si središče.
Povsod krog tebe mir sladak kraljuje,
le petje ptic tišino sveto moti
in šum cipres, ko z njimi tam ob poti
se komaj slišno veter pomenkuje. Ko zame se po trdem zemskem boju
zaprlo bo življenja pozorišče,
na tvojo stran me polože k pokoju.
In grob bo nama zadnje bivališče …
Naj vse dotlej v spominov zlatem soju
ljubezen moja brez miru te išče.
Retrospektiva se začenja v drugem sonetu s srečnimi dnevi pred poroko, sledita poroka v Tolminu in prihod v Gorico, peti sonet pa po blaženih občutkih ob rojstvu prvega otroka prinaša preobrat iz srečnih dni v nesrečne. Po dnevu Bratuževe zastrupitve sledi večtedenska agonija in v osmem sonetu vrh venca z njegovo smrtjo. Po pogrebu prevladujejo dnevi obupa, enajsti in dvanajsti sonet pa prinašata trpljenje v drugi svetovni vojni in začetek povojne obnove. V zadnjih dveh sonetih sledi uporno vztrajanje družine brez moža in očeta. V tej prvoosebni pripovedi in izpovedi gre ves čas za ženino nagovarjanje moža in njun odnos, le proti koncu Venca (enajsti in dvanajsti sonet) se moževa kalvarija umakne ženinim življenjskim preizkušnjam. Čeprav je bil Lojze Bratuž simbol trpljenja goriških Slovencev in je bil njegov konec takšen zaradi njegove borbe za slovensko besedo, pa je pesničin odnos do glasbenika vseskozi oseben in je le eno mesto v devetem sonetu, v katerem je neposredno izražena Bratuževa zlitost z usodo slovenskega naroda:
Zazoril komaj se nad Mirnom dan je,
ko so k počitku nesli te, moj mili.
Skrivaj … k pokopu niso ti zvonili,
povsod le strah in – tiho žalovanje. Zaman v slovo si zadnjo pesem čakal –
vkovana v molk po sili je molčala;
od daleč narod je za tabo plakal.
Čeprav Šorlijeva ne spreminja zgodovinskih dejstev in pesnitev temelji na realnem prostoru in času, pa pesnica iz mozaika stvarnih prvin premišljeno gradi svojo simbolično pripoved: najprej uvede lik Device Marije (z gradu te Mati žalostna pozdravlja, in v cerkev Vnebovzete pokleknila, na Sveto goro je srebro metalo), ki ga v šestem sonetu poveže z Jezusovim rojstvom in smrtjo:
V Podgori milo peli so zvonovi
v božični čas … na koru pesmi svete
tvoj zbor ubiral je za božje dete.
Še Soča z njim je pela med bregovi. Utihnila je pesem … in tihota
je cerkev ob Kalvariji obdala.
Prevpila jo le krivde je tihota.
Konkretni zgodovinski dejstvi (da je bil Bratuž žrtev fašističnega zločina ravno v božičnem času in da je cerkev v Podgori ob križevem potu) pesnica učinkovito izpostavi kot simbolno sporočilo: skupna sreča mladoporočencev je trajala le trenutek; človeško življenje je le kratka pot od rojstva do smrti. Takoj za tem Šorlijeva lik usmiljene Matere Božje preko odnosa do Križanega poveže z usodo njene lastne družine:
Uteho pri Devici sem iskala,
ki tvoj obraz je videla trpeči,
da bi podprla v tvoji te nesreči,
te dan in noč dobrotno varovala. Za sina svojega, ki trikrat svet je,
pod križem sama muke je trpela,
zato je vzdihe žalostne umela,
pomoč mi obljubila in zavetje.
Šele na koncu pesnitve, v trinajstem sonetu cikla, pesnica neposredno primerja moževo in svoje trpljenje s Kristusovim pasijonom:
V dolini solzni hoja je težavna,
po njej nositi laže križ je v dvoje;
ob toplem srcu vse okrog svetlo je –
še strma pot se mehka zdi in ravna. Pod križem, dragi, zgodaj si omagal,
ni več ti noga izpod njega vstala;
preveč te s težo svojo je oblagal.
Ravno ta povezava Bratuževe nasilne smrti s smrtjo Odrešenika pa nas vodi k prikritemu sporočilu, saj sicer, kot smo že nakazali, pomen njegove žrtve za slovenski narodni obstoj v sonetnem vencu ni izpostavljen. To sporočilo razkriva neposredna primerjava s Pregljevo novelo Matkova Tina, ki je utemeljena tako z dogajalnim prostorom kot tematiko leposlovnih besedil: v obeh primerih gre za Gregorčičevo "pot ob Soči" , od severa proti jugu, iz "planinskega raja" v močvirno goriško ravnino; v Pregljevi noveli in v sonetnem vencu Šorlijeve je v ospredju razdajajoča se ljubezen ženske in matere, v obeh besedilih je dramatski vrh smrt ljubljenega moškega in v obeh primerih junaška ženska lika doživljata svojo lastno kalvarijo. Seveda nikakor ne moremo trditi, da bi bil zgodovinski Janez Gradnik, vojaški vodja tolminskega punta, kot upornik tudi borec za slovenstvo, pač pa to postane na simbolni, literarni ravni, ko umestimo Matkovo Tino v čas nastanka (začetek italijanske okupacije Primorske po prvi svetovni vojni) in jo povežemo s sočasnim Pregljevim romanom Plebanus Joannes, v katerem pisatelj ne more skriti svoje zavezanosti slovenstvu.
V Pregljevi noveli je krčmarjeva hči Tina, ki na ročinjskem polju rodi nezakonskega otroka, simbolično rehabilitirana v zaključnem čudežnem prizoru, ko ji med porodom pomaga sama Gospa nebes, ravno tako pa na simbolični ravni zaseda položaj žalostne Matere božje v hrepenenjski sliki, v kateri je Janez postavljen v vlogo samega Jezusa (po tem, ko so njegovo prebičano in razmesarjeno truplo sneli s križa): "Vzela bom tvojo glavo v naročje, poljubila bom roke in noge krvave in oči, da bo dete tvoje imelo mir v življenju in bo vedelo, kaj sem prestala …" Venec spominčic zato s križevim potom moža Ljubke Šorli sporoča: tako kot je bil upornik Janez Gradnik, je bil upornik Lojze Bratuž; Janez se je boril in tvegal za svoje tolminske rojake, Lojze se je boril, je kljub opozorilom vztrajal in tvegal za svoje primorske rojake; Janez je bil žrtvovan za lepšo prihodnost malega človeka, Lojze je bil žrtvovan za ohranitev slovenstva na svoji zemlji.
Če umestimo sonetni venec Ljubke Šorli v širši okvir svetovne literature, ne moremo mimo izjemne podobnosti njene življenjske zgodbe s svetovno znano srednjeveško ljubeznijo med Abelardom in Heloizo. K Petru Abelardu, priljubljenemu cerkvenemu učitelju, so hodili učenci iz vse Evrope, Lojze Bratuž pa je podobno razdajal svoje bogato znanje povsod, kjer je deloval kot glasbenik, tudi med Italijani. Tako Bratuž kot Abelard sta bila žrtvi slepega sovraštva, njuni precej mlajši ženi pa sta ju oboževali in v njiju videli svojo edino ljubezen. Oba para sta bila po kratkem obdobju skupnega življenja ločena in obe ženi, Heloiza in Ljubka, sta svojo trajno ljubezen izpovedovali v pisani estetski besedi: Heloiza s pismi, Ljubka pa s pesmimi. Že naslov sonetnega venca pa nas vodi k znameniti Poejevi baladi Krokar, v kateri je po pesnikovi razlagi črni ptič, ki se je prikradel v sobico žalujočega moža, simbol večnega in žalostnega spomina. Tudi v Vencu spominčic možu na grob gre za spomine na ljubljeno osebo, lirski subjekt ima v obeh pesnitvah monolog, sporočilo, ki ga prinaša zaključek sonetnega venca, pa je kot v Krokarju "nikdar več".
Novi pogledi na Prešernov Sonetni venec
Že leta 1993 sem v interpretaciji Krsta pri Savici opozoril na problematična razmerja med temeljnimi vsebinskimi prvinami Prešernovega Sonetnega venca, na tem mestu pa svoja tedanja spoznanja razširjam in dopolnjujem z analizo treh vodilnih prešernoslovcev druge polovice 20. stoletja. Gre za monografije Prešernovo življenje Antona Slodnjaka (1964), Prešernov pesniški razvoj Janka Kosa (1966) ter France Prešeren in njegovo pesniško delo I Borisa Paternuja (1976).
Slodnjaku Sonetni venec pomeni nesporni vrh Prešernovega pesniškega ustvarjanja, saj ga označuje kot njegovo "najglobljo pesnitev v najbolj umetelni obliki, kar jih pozna literatura" (n. d.: 143). Za izhodišče obravnave jemlje avtor ključni verz Venca, tj. Poet tvoj nov Slovencem venec vije, s katerim naj bi Prešeren v redakciji v Poezijah "nakazal narodnostni nagib svoje pesnitve, obenem pa poglobil njen ljubezensko-izpovedni smisel". Že Slodnjak dovolj jasno nakaže razmerje med posameznimi vsebinskimi prvinami pesnitve, saj zapiše, da si je Prešeren "želel predvsem soustvarjalne pomoči ljubeče žene, ki bi mu s čisto ljubeznijo razvezala umetniško moč, da bi postal preroditelj ali Orfej neprebujenega in nesvobodnega ljudstva" (n. d.: 156). To razmerje se mu zdi dovolj harmonično, saj na koncu obravnave pri razčlembi trinajstega soneta ugotavlja, da je pesnik "spet izrazil Orfejev motiv ter je tako vse tri komponente Venca organsko spojil in upodobil", zato je ta sonet "genialna ponovitev in sinteza bistvenih elementov pesnitve" (n. d.: 161).
Precej drugačen je Kosov pristop, saj avtor monografije, ki obravnava Sonetni venec v okviru poglavja Erotična izpoved v liriki in poudarja pomen "erotičnega doživljaja", utemeljeno zastavlja vprašanja, s katerimi problematizira razmerja med vsebinskimi sklopi pesnitve: "Kako je mogoče, da je Prešeren v okviru ene same pesniške celote združil na prvi pogled tako raznorodna motivna kroga, kot sta erotika in nacionalni patriotizem? /…/ S kakšno pravico pričakuje moški od ženske naklonjenost in privrženost, ki naj se celo za stalno spremenita v zvesto ljubezen? /…/ Ali ni erotično nagnjenje moškega do ženske vendarle nekoliko problematično primerjati razmerju posameznika do nacionalne skupnosti, v kateri se je rodil in kjer mu je v skladu z njenimi zakoni živeti?" (n. d.: 100, 102, 105) Kos prizna pesniku pravico do pričakovanja naklonjenosti oboževane ženske zaradi njegove zveste ljubezni in zavesti o apriorni vrednosti pesniškega poslanstva in na ta način razreši problematično razmerje: "Zdaj ne more biti več nobenega dvoma, na kakšnih premisah je pravzaprav zgrajen erotični doživljaj, ki mu daje Sonetni venec tako dokončno, v marsičem reprezentativno podobo. Izhodišče mu je zavest moškega o vrednosti, ki jo predstavlja v očeh ženske, pa ne samo v njenih, ampak v očeh skupnosti, katere del sta oba. Ta vrednost mu ne pritiče preprosto kot moškemu, ki bi si po naravnem pravu lastil žensko, ampak zaradi socialnih in nacionalnih nalog, ki jih opravlja." (n. d.: 106)
Paternu priznava Sonetnemu vencu, da je "v tematiki najbolj enciklopedično, v obliki pa najbolj artistično" Prešernovo delo in da "slovenska literarna klasika z njim še vedno štrli najdlje čez svoj domači plot" (n. d.: 243-244), vendar mu je drugače kot Slodnjaku pomembnejši Krst pri Savici. Paternujeva interpretacija Venca je bližja Slodnjakovi kot Kosovi, saj zelo podobno razčlenjuje razmerja med ljubezensko, pesniško in narodno témo: "Julijina ljubezenska naklonjenost bi odrešila pesnika in njegov navdih, on bi ustvaril veliko poezijo, ta pa bi odrešila iz kulturne temè slovenski narod. Tak je miselni tloris pesnitve, njeno idejno jedro." Tudi vrednotenje tega razmerja je zelo slično: "V obeh omenjenih mitičnih predstavah in z njuno pomočjo je Prešeren povezal in osmislil tri bistvena območja svojega življenja: ljubezensko, umetniško ustvarjalno in narodno prebudno. Popolna skladnost med njimi je bila mogoča zato, ker so bile tokrat vse tri ideje zavarovane v romantično popolnost, bolje, v mit ljubezni, v mit poezije in v mit naroda." (n. d.: 266-267)
Če povzamemo dosedanje ugotovitve, moramo reči, da je "miselni tloris pesnitve" dovolj jasen in neproblematičen, že Kosovi pomisleki pa nas vodijo k spoznanju, da je odnos med Prešernom in njegovo pesniško izvoljenko mogoče razumeti tudi čisto drugače kot to razumeta Slodnjak in Paternu, torej kot izrazito neskladen, disharmoničen. Pesnik se že od elegije Slovo od mladosti dalje jasno zaveda, da družbeni položaj posameznika določa predvsem njegovo premoženjsko stanje (de le petica da ime sloveče, / de človek toliko velja, kar plača), zato se sam kot odvetniški pomočnik kmečkega rodu v realnem svetu nikakor ne more približati dekletu iz ene najbogatejših ljubljanskih meščanskih rodbin, še manj pa upati na njeno ljubezen.
V virtualnem svetu poezije pa se najprej poskuša izenačiti z ljubljenim dekletom z vrednostjo lastnih pesmi, s katerimi obeta izvoljenki nesmrtno slavo (Ti si življenja moj'ga magistrale, / glasil se 'z njega, ko ne bo več mene, / ran mojih bo spomin in tvoje hvale.). To je pesnikov prvi vložek, ker pa v odnosu do izvoljenke kljub lastni vrednosti še vedno čuti manko, dodaja še drugi vložek: usodo slovenskega naroda. Prešeren vidi svoje pesniško poslanstvo v vlogi domačega Orfeja, božanskega pevca, ki bi s "sladkoto svoje poezije" ozavestil, prerodil in ponovno združil Slovence, za to, da bi njegove pesmi imele božansko moč, pa potrebuje ljubezenski odziv Julije Primic (Ak hočeš, da bi zaljši cvet rodile, / veselo vele vzdignile glavice, / jim iz oči ti pošlji žarke mile. /…/ Zjasnilo se mi bo spet mračno lice, / spet upanje bo v srci zelenelo, / in ustam dalo sladke govorice;).
Če smo strogo logični, moramo ugotoviti: usoda slovenskega naroda je odvisna od ljubezenske naklonjenosti premožne Ljubljančanke, ali povedano drugače: gre za čustveni pritisk pesnika, za etično vprašljivo ljubezensko izpoved. Temeljni problem ni v tem, da Prešeren svoje domoljublje zlorablja za izsiljevanje, temeljni problem je v dejstvu, da pesnik s takšnim razmišljanjem razodeva svojo nemoč, neenakovrednost, svojo podrejenost dekletu iz višjega družbenega sloja. Prešeren očitno ne verjame v enakovrednost vseh ljudi, za izenačenje z izvoljenko mu ne zadošča lastna genialnost, to, kar je sam po sebi, pač pa potrebuje podporo vseh Slovencev. Zato je tak odnos do pesniške izvoljenke globoko disharmoničen (lastna pesniška nadarjenost, ki se je še kako dobro zaveda, je trden temelj, nikakor pa ni trden temelj njegov položaj osveščevalca slovenskega naroda, če mu tega ne priznava tedanja ljubljanska družbena elita) in ne more biti naključje, da se Sonetni venec, ki je vendarle predvsem pesnitev upanja, v nadaljevanju izkaže kot miselno problematičen in neuspešen projekt.
Že v povenčnih sonetih se razkrije, da je bila pesnikova želja postati slovenski preroditelj zgolj pesniška utvara, da je s svojo artistično dovršeno pesnitvijo med tistimi sloji, ki naj bi pravično ovrednotili njegov položaj narodnega prvaka, naletel zgolj na posmeh, zato zmerni optimizem Sonetnega venca zamenja skrajni pesimizem, npr. v sonetu Odprlo bo nebo po sodnem dnevi: Mi pred očmi je v najtemnejšem koti / pogled ta, brez miru naprej me žene / v obupa brezna po brezkončni poti. Tovrstni deziluzionizem se nadaljuje v pesmih Kam?, Prekop (v tej osebnoizpovedni baladi Prešeren jasno izpostavi, da je pesnik pravzaprav izobčenec, ne pa reprezentant slovenskega naroda), Zdravilo ljubezni, Ženska zvestoba in Ribič, najbolj jasno pa se zavest o nepriznavanju pesnikove orfejske vloge kaže v cenzuriranih verzih elegije Dem Andenken des Matthias Čop: Ne vidiš več, /…/ kako nadutež drzni le češčen je, / ki mu neznana je človeška cena, / kako najboljših često trud zgubljen je.
Spoznanje pesnika o lastni nemoči in občutki poraženosti, ki jih vzbuja zavest o dejanskem marginalnem družbenem položaju, vse to ga vodi v iskanje razloga za takšno stanje. Odgovor na vprašanje, zakaj služba narodu in njegovi prihodnosti ne more biti zadostna idealiteta, ki bi reševala pesnikovo bivanjsko stisko, ponuja pesnitev Krst pri Savici, ki z navidezno zgodovinskim dogajanjem kot metaforo prinaša sporočilo šestih kitic (pesnik si je v razmerah, ko ga je zasledovala policija in ko so pregledovali tudi njegova osebna pisma, zastavil nalogo, da se izpove javnosti, pri tem pa ne tvega nobenih cenzurnih posegov; naloga mu je v celoti uspela), črtanih v nemški pesnitvi V spomin Matiju Čopu. Gotovo ni naključje, da v Krstu najdemo natanko iste tematske prvine kot v Sonetnem vencu (Prešeren je Črtomir, Julija je Bogomila, slovenski narod leta 1836 je slovenski narod v obdobju pokristjanjevanja, poezijo kot idealiteto pa je nadomestila religija), zato lahko razumemo to romantično pesnitev kot nadaljevanje oz. neposredni komentar Venca.
Krst pri Savici, ki je bil pri slovenskih literarnih kritikih in zgodovinarjih deležen zelo različnih razlag in nasprotujočih si vrednotenj, v resnici ponuja zelo preprosto razlago, če ga razumemo kot razrešitev pesnikovega vprašanja, kdo je kriv za njegovo marginalno družbeno vlogo. Vrsta razlagalcev je nedvoumno ugotovila, da Črtomir po porazu na Ajdovskem gradcu ni enak tistemu pred njim (temeljno dejstvo, ki ga ni mogoče spregledati, je spoznanje, da je Črtomir pred porazom junak notranje koherentnega epskega sveta, ki ga ogrožajo zunanje sile (Uvod), Črtomir po usodni bitki pa poraženec notranje protislovnega lirsko-dramatskega sveta, ki se mora prilagajati zunanjim okoliščinam (Krst)). Črtomir pred bitko je slovenski knez, lastnik gradu, vojskovodja in zato vreden izbranega dekleta, Črtomir po bitki pa, če si sposodimo Jurčičeve besede, "nima nič, ne velja nič, ni nič", zato mu tudi svečenica Bogomila ne pripada več.
Čisto jasno je, da se Prešeren kot vsevedni pripovedovalec ne more poistovetiti s srečnim Črtomirjem pred porazom (Naj pevec drug vam srečo popisuje, / ki celo leto je cvetlà obema: /…/ ki ni, ko meni, mu veselje tuje, / ki srečna ga ljubezen v prsih vnema …), pač pa zgolj z nesrečnim Črtomirjem po porazu (Pokopal misli visokoleteče, / želja nespolnjenih sem bolečine, / ko Črtomir ves up na zemlji sreče). Če v našo razlago vključimo zgodovinsko dejstvo, da smo Slovenci s pokristjanjenjem izgubili narodno samostojnost, lahko izpeljemo logičen sklep: Črtomir (Prešeren) je v okvirih narodne samostojnosti narodni prvak, pod pogoji nesamostojnega, podrejenega naroda brez lastne države pa zgolj nepomemben posameznik. Ali povedano drugače: Prešernov projekt narodnega prosvetiteljstva, kakor ga je zasnoval v Sonetnem vencu, ni mogel biti uspešen zato, ker zatirani narod zgodovinske vrednosti domoljubnega pesnika ne more prepoznati in ne pripoznati, Prešeren pa bi samo kot pesnik suverenega naroda lahko postal njegov umetniški reprezentant in imel pravico upati na ljubezensko naklonjenost dekleta iz najvišjega družbenega sloja.
Če se je Prešeren še v Glosi iz bivanjske stiske zatekal v območje poezije (Koder se nebo razpenja, / grad je pevca brez vratarja, / v njem zlatnina čista zarja, / srebrnina rosa trave …), je v Sonetnem vencu ta zastavek izrabil, tako da je v Krstu lahko izpovedal zgolj lastno nemoč. Tudi religija kot nadomestna idealiteta velja le za Bogomilo, ne pa za pesnika (de srečen je le ta, kdor z Bogomilo / up sreče onstran groba v prsih hrani), zato ni nepričakovano, da Prešeren v Pevcu, svoji najmračnejši pesmi, ki je nastala kmalu po Krstu, ne najde več nobenega izhoda iz svoje bivanjske stiske: natančna analiza pesmi razodeva, da lirski subjekt ni samo na tem, da mora sprejemati in prenašati dobro in slabo, lepo in grdo (Kako bit' očeš poet in ti pretežko / je v prsih nosit' al pekel, al nebo!), pač pa mora kot pesnik sprejemati tudi samo nesrečo in zgolj nesrečo, po zapovedih svojega pesniškega poklica mora "trpeti brez miru!".
Sonetni venec Ljubke Šorli v luči Prešernovega
Venec spominčic možu na grob ne more skriti, da v formalnem in vsebinskem pogledu izhaja iz Prešernovega. Pri tem ne gre samo za zgradbo soneta, njegove metrične in glasovnoestetske zakonitosti, povezavo med soneti in strukturo Magistrala, katerega akrostih je v obeh primerih posvečen ljubljeni osebi, temveč tudi za prevladujočo ljubezensko tematiko, povezano s tematiko domoljubja. Poezijo kot idealiteto, ki ima v Prešernovem ciklu božanske razsežnosti, v ciklu Ljubke Šorli nadomešča religija. Pomembnejše kot podobnosti pa so razlike, ki dokazujejo, da je pesnici uspelo ustvariti izvirno, prostoru in času prilagojeno umetniško delo. Medtem ko je v Prešernovi pesnitvi domoljubna tematika posebej poudarjena, saj jo pesnik vpelje že v prvem verzu (Poet tvoj nov Slovencam venec vije …), izpostavi v drugem sonetu (Vremena bodo Kranjcam se zjasnile …) in v ciklu zavzema osrednje štiri sonete (z vrhuncem v osmem sonetu Viharjev jeznih mrzle domačije), se v Vencu spominčic neposredno pojavi le v devetem sonetu (od daleč narod je za tabo plakal). Odnos pesnice do moža, ki je bil nedvomno reprezentant slovenske narodne biti v času fašizma, je vseskozi oseben: v njem vidi predvsem moža in očeta. Bratuževa zavezanost slovenstvu je splošno znana in je ni potrebno obnavljati, zato Venec Šorlijeve spominja na stare grške tragedije: zgodba je znana, pomembne so osebe, odnosi, čustva.
Druga temeljna razlika je odnos do ljubljene osebe. Čeprav gre v obeh primerih za nagovarjanje odsotnega, nedosegljivega bitja, je v Vencu spominčic ljubezen izpolnjena, obojestranska, v Prešernovem Sonetnem vencu pa neizpolnjena, enostranska. Zato je odnos med lirskim subjektom in njegovo ljubeznijo v prvem primeru lahko harmoničen, v drugem pa izrazito disharmoničen. Da je v primeru obojestranske ljubezni možna tudi skladna povezava ljubezni do dekleta in ljubezni do domovine, dokazuje pesem Karla Destovnika – Kajuha Bosa pojdiva, dekle, obsorej: Bosa pojdiva, dekle, obsorej, / bosa pojdiva med bele cvetove, / v krilo nalomiva češnjevih vej, / da jih poneseš na talcev grobove.
Ob cikla se začenjata s sedanjostjo, ampak Sonetni venec je od drugega soneta dalje usmerjen v prihodnost, Venec spominčic pa je od drugega soneta dalje obujanje preteklosti: Sonetni venec je pesnitev upanja, Venec spominčic je pesnitev večnega in žalostnega spomina. Prešernov cikel se zaključi z idilično sliko pomladi in jutra in življenjske radosti, cikel Ljubke Šorli se zaključi z motivom skupnega groba na goriškem pokopališču. Prešernova pesnitev je polna pesniških podob, napisana v recepcijsko zahtevnem, poudarjeno artističnem pesniškem jeziku in se ves čas giblje znotraj mitoloških razsežnosti (od Orfejevega do Ifigenijinega mita), pesnitev Šorlijeve pa je njena pesniška avtobiografija, temelječa na realnem zgodovinskem prostoru in času, čemur je prilagojen tudi recepcijsko nezahteven pesniški izraz, ki se naslanja na lirsko besedo Simona Jenka in Simona Gregorčiča. Pravzaprav je zaradi religiozne tematike, ki se v Vencu spominčic možu na grob posredno pojavi že v prvem sonetu (z gradu te Mati žalostna pozdravlja), kasneje pa ima podobno vlogo idealitete kot v Prešernovem ciklu poezija, pesnitev Šorlijeve bolj kot Sonetnemu vencu podobna Krstu pri Savici. Z jasno izraženo vero v transcendentno je pesnica podobna Bogomili, nanjo pa nas spominja tudi trpni odnos, ki se konča z odpovedjo. Tako kot se Bogomila zaradi zunanjih okoliščin odpoveduje ljubezni in sreči na tem svetu in za nastale razmere ne krivi okupatorske vojske, se tudi Šorlijeva, enako zvesta svoji edini ljubezni, odpoveduje nadomestilu za nekdanjo skupno srečo in trpno išče vzrok za osebno nesrečo v izvirnem grehu človeštva: Adamovih otrok mi delež dala / v napotek je po solzni tej dolini; / hodila z njim sem v soncu in temini, / na razvalinah sreče počivala.
Seveda pa Ljubka Šorli kot pesnica in umetnica živi v sodobnem svetu, ki "so ga bogovi zapustili", zato ji vera v transcendentno oz. religija kot idealiteta lahko omili trpljenje, nikakor pa ne ponuja zanesljivega izhoda iz bivanjske stiske. To se kaže v samem vrhu njenega sonetnega venca, v osmem sonetu, ki upesnjuje moževo smrt:
In ko je angel smrti vate dahnil,
obdala ti obraz je rajska sreča …
kot v polju mlado si drevo usahnil. Zatisnila oči sem ti drhteča
od groze, ki me v njo tvoj molk je pahnil.
Rohnela v me usoda je preteča.
Čeprav v skladu z lastno religioznostjo veruje v posmrtno srečo ljubljenega moža , ni zato njena groza ob molku smrti nič manjša in nesreča ob izgubi življenjskega sopotnika je enako težka: Rohnela v me usoda je preteča, / da je srce od tuge krvavelo / in v težki bolečini onemelo; / odprla v njem se rana je skeleča. V trinajstem sonetu pa se pesnica zelo jasno distancira od Bogomile, ki se je z vero v rajsko življenje zavestno odpovedala minljivi tosvetni sreči, saj se sama nikoli ne bi odrekla ljubljeni osebi, pač pa tudi po tolikih letih zanjo ostaja skupno življenje na tem svetu nesporna vrednota: V dolini solzni hoja je težavna, / po njej nositi laže križ je v dvoje; / ob toplem srcu vse okrog svetlo je – / še strma pot se mehka zdi in ravna. S tem se povsem nepričakovano izkaže, da je doživljanje Ljubke Šorli bolj kot Bogomilinemu podobno Črtomirovemu oz. Prešernovemu, kar potrjuje tudi primerjava med tercetnim delom štirinajstega soneta in zaključno kitico posvetilnega soneta Matiju Čopu:
VENEC SPOMINČIC MOŽU NA GROB
Ko zame se po trdem zemskem boju
zaprlo bo življenja pozorišče,
na tvojo stran me polože k pokoju.
In grob bo nama zadnje bivališče …
Naj vse dotlej v spominov zlatem soju
ljubezen moja brez miru te išče.
MATIJU ČOPU
Dan jasni, dan oblačni v noči mine,
srce veselo in bolno, trpeče,
vpokoj'le bodo groba globočine.
Sklepna ugotovitev je spoznanje, da Ljubka Šorli s svojo življenjsko usodo sicer v marsičem spominja na Abelardovo Heloizo, da pa druga polovica dvajsetega stoletja vendarle prinaša drugačen odnos do transcendence, zato tudi globoko religiozne pesnice ne bi mogel potolažiti novodobni cerkveni mogočnik, podoben srednjeveškemu opatu Petru Častitljivemu, ki je ob Abelardovi smrti napisal Heloizi dolgo in zelo osebno sožalno pismo, v katerem jo tolaži in ji zagotavlja, da zdaj namesto nje gospod Bog varuje Abelarda v svojem naročju, kjer ga bo prihranil zanjo in ji ga bo ob poslednji trobenti in vstajenju mrtvih s svojo milostjo povrnil.
Literatura
BOŽIČ, Zoran, 1993a: Pesem Soči – od življenja do vstajenja. Primorska srečanja 143-144. 234-235.
BOŽIČ, Zoran, 1993b: Tri Prešernove krivde. Sodobnost 41/3-4. 318-322.
BOŽIČ, Zoran, 2006: Gregorčičeve pesmi v srednješolskih berilih. Pogledi na Simona Gregorčiča. Ur. B. Pregelj in Z. Božič. Nova Gorica: Univerza. 62-80.
BRECELJ, Marijan, 1973: Pesniški svet Ljubke Šorlijeve. V: ŠORLI, Ljubka: Izbrane pesmi. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. 144-154.
BUDAL, Lučana (ur.), 1987: Čisti žrtvi svetal spomin. Gorica: Zveza slovenske katoliške prosvete.
CENDA, Marija, 1982: Besede naših dni (četrto slovensko berilo za višje srednje šole). Trst: Deželni šolski urad za Furlanijo-Julijsko krajino.
CLANCHY, Michael T., 1999: Abelard: človek v srednjem veku. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
ČEŠČUT, Marija, 2002: Drevo ob Soči – Srečanje s pesnico Ljubko Šorli. Pogovori srca. Ur. M. Mercina. Nova Gorica: Slavistično društvo. 9-39.
GREGORČIČ, Simon, 1908: Poezije. Ur. A. Medved. Celovec: Družba sv. Mohorja.
KOS, Janko, 1966: Prešernov pesniški razvoj. Ljubljana: Državna založba Slovenije. MERCINA, Marija, 2002: Ljubka Šorli med novogoriškimi gimnazijci. Pogovori srca. Ur. M. Mercina. Nova Gorica: Slavistično društvo. 91-98.
NOVAK POPOV, Irena, 2008: Slovenske pesnice v literarni vedi in izobraževanju. Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode (Obdobja 25). Ur. B. Krakar Vogel. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 113-128.
PATERNU, Boris, 1976: France Prešeren in njegovo pesniško delo 1. Ljubljana: Mladinska knjiga.
PERTOT, Nada, 1979: Od antike do danes (I. slovensko berilo za višje srednje šole). Trst: Deželni šolski urad za Furlanijo-Julijsko krajino.
PIRJEVEC, Marija, 2002: Poezija skupne in osebne usode. Pogovori srca. Ur. M. Mercina. Nova Gorica: Slavistično društvo. 43-52.
POE, Edgar Allan, 1985: Filozofija kompozicije. Krokar (izbrano delo). Ljubljana: Mladinska knjiga. 40-52.
PREŠEREN, France, 1965: Zbrano delo I. Ur. J. Kos. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
SLODNJAK, Anton, 1964: Prešernovo življenje. Ljubljana: Mladinska knjiga.
ŠORLI, Ljubka, 1957: Venec spominčic možu na grob. Gorica: samozaložba.