Solnčna luč je zlezla v hribe.
Netopirji, sove, noč —
in mož v nji.
Mož v temi.
Ni pod nebom,
ni na zemlji,
ni med hribi,
ni med polji,
pa je vsepovsod.
In ni čarovnik!
Rojen mož je,
človek!
In v temi je.
V temi hodi,
v temi gleda,
ne zgreši poti nikoli,
nikdar ne zapre oči,
ki skozi črno steno
zvezde vidijo, ki jih še ni,
in solnce, ki še pride
iz neznanega vsemirja.
In pesem poje mož
povsod kjer hodi skozi noč:
Jaz sem v svetlobi,
kliči na pomoč!
— — — — — — — Sedaj poznam moža in
jaz sem v temi.
Zagrnila me je noč
in kličem na pomoč:
Kje si svetlobni mož?
Jaz sem v svetlobi,
pridi k meni skozi noč.
