Pesnika srce
| Pesnika sercé. Janez Mencinger |
| |||||||||||||
Se groblja kapa, nov de mrtvác spusti se not;
kar mlad život medlevši, razgerne se naprot.
Kopunam sapo davi, jih čudbe pana mraz,
kim brusi gled neplažba, zazrejo pak obraz.
Je sonda sploh, de krasna čepina bla bi viš,
če preč bi parno tenjo odnesel bistri piš;
scer čedni vtisk je šobe, rah mika lica blesk,
če prej bi ga ostavil ožalbe mute tresk.
Drobivši grud se hipno gledavcam brani vid,
samo serce se kuja, kot ni mu zgrudba prid;
še žarno clo utripa, puhti navpik gorkost,
kot da napiha zdrava še hlapa ga krepost.
Je vopros skupni: — sledni kdo tuki je ložén, -
sigurno bil je svetec, ker ni ves gnilbe plén?
Izderka se nagrobnik, poprej nikomu mar,
treznivši ga mahôbe napis berejo kar:
Tu Boljeslav poet je zagreben nekda bil,
ki milbe žal in vugo je v pesmih čutil sil
in viške slave peval le divi milki v čast —
gospini puhli, včula ki ni njegovo hlast.
Ko pa za fanta drujga se nje pohod je vžgal,
nobene več ni pesmi poet od sebe dal:
Ni molil ne preklinjal, je pustil smeh in jok,
imetek ves potrošil za žgani slivov mok.
Se anal brig je vsakih in živil tje v en dan,
na hip je vmrl in valda ne brumni kot kristjan.
Vsi tulijo: To svetca sigurno ni sercé,
ki živši clo brez cnosti že davno v peklu žgé.
„Glej pevca sérce v preši!" zakruli tam sivór,
„če blo bi svetca, najdlo bi blo že scer odmor.
Tiše ga veke pesmi branivši mu razplah,
kim persi mnogo godin ostale so zapah.
Sercé to razgernimo pod mili neba bok,
de gane dan, oberne se nočnih zvezd obtok;
ko sonca dera drugič pokuka za goro,
krač urnih primahajmo, dokler še rosa bo.
Kar pevic z lune, sonca je pevskih vtiskov snel,
jih krogli lok bo neba do jutra natrag vzel,
ko hlap sercé prepuha, prežehta rose tik,
ne zgine še — do zadnjih zagrébemo ga pik.
Sercé lopate vdrihba na plasti cepi dve ;
drobljanca razodeta do drujga tam sta dne. —
Druj dan z lopato, krampom dospeši puk na plan.
Sercé je preč — ginivši kot puhtne kafre gran.