Pestunji

← Še enkrat!

Pestunji Pesmi 1 Anton Medved

Mračni hipi →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Le sédi ob meni, péstunja mila!
O letih mladostnih mi ti govoriš,
in v dobo, ki zame je davno minila,
takó čarovito duha mi topiš.

Na hribu imena nezabnega: Žale,
kako je precvitala tukaj pomlad,
in hladne vodice so tu šepetale
in cvetju in travi delale hlad.

In v travi so cveli rumeni jeguljčki,
poklanjali zvončki jim drobne glave,
in v zraku so plavali pestri metuljčki,
čebele po cvetju letale brenče.

Iz trave je vsake, iz vsakega lista
dehtelo življenje v pomlajeni svet;
pozdravljala pesem je stvarstvo prečista,
ko ptičev jo zbor popeval je vnet.

Iz cvetja sem spletal kite milobne
in vezal je s slakom, rastočim iz njiv,
krasil spominke sem z njimi nagrobne
med nemimi mrtveci radosten, živ.

Minila so leta in hrib je odcvetel,
mladosti že čas zvonil je pokop
Kot resen mladenič še kito sem spletel,
položil jo materi zadnjo na grob.

In šel sem na tuje iz hiše očetne,
zapustil i tebe s solzami v očeh;
kako zdaj spominjam se dobe prijetne,
ko vidiva spet se po dolgih dneh!

Družabnica mladega meni življenja,
o pestunja, pravi o njem mi še kaj,
o pravi o dobi mi cvetja, zelenja,
nikar ne vprašuj, kako mi je zdaj!