Pet dni na vzhodu
Ivan Molek
Izdano: Prosveta 21/173-178; 1928
Viri: dLib 173, 174, 175, 176, 177, 178
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nekaj vtisov iz prvič obiskanih naselbin.

Na vzhodu — Pennsylvania — je bila moja prva "nova domovina". To je bilo že davno — v začetku tega stoletja, ko so me nemili valovi razmer proti moji prosti volji (?) zanesli v Ameriko. Od tam so me kmalu valovi odplavili na severozapad in srednji zapad, kjer sem obtičal na produ ves čas. Pa kaj bi s tem — saj to nikogar ne zanima.

Pred par tedni je prišla prilika, da po dolgih letih spet vidim Penno — samo malo ob ohijski meji. Ker pa so mi dali prst, sem egoistično pograbil pol roke, ne cele, in se gredoč razgledal po ohijski državi kolikor je bilo mogoče. Pravim: mogoče v — petih dneh.

4. julija, na praznik neodvisnosti, sem se znašel nekje na ohijskih ravninah, ko se je začel delati dan. Dobro odleže človeku, Če takorekoč zbeži na predvečer patrijotičnega praznika iz velemesta, kjer ni konca ne kraja bedastemu pokanju in smradu po eksplozivnih snoveh. Na deželi je bil mir, bila pa je' neznosna vročina, da smo se kar kuhali v vlaku.

Ko se je torej zasvitalo, sem dal slovo spanju in se lotil opazovanja dežele. Milje in milje nič posebnega. Same farme, tu pa tam kak gozdič in redke naselbine. In še vedno tista monotona ravnina, katero tako navdušeno sovražim. Ne vem odkod se je vzela ta ogromna miza ravnine ob južnem koncu Michiganskega jezera. Res je v velikih razdaljah kak graben in hribček, ali vse to ni nič. Geološki eksperti pravijo, da je za časa zadnje ledene dobe — pred okrog 30,000 leti — tu ležala tisoč milj debela skorja ledu, ki je izdolbla dna Velikim jezerom in temeljito pogladila pokrajino doli do St. Louisa. Odtisi tega procesa se še danes povsod dobro vidijo.

Pri Willardu je začela ravnina polagoma valoviti. Bo nekaj izpremembe, bo. Mimo vlaka so začeli bežati topi griči in ob njih krive ravine. Javljalo se je več in več potokov. Vseh imen postaj si nisem zapomnil, a zdi se mi, da sem pri Lodiju opazil premogovnim šahtom podobne zgradbe. Dolgi kupi premogovnega kamenja so ležali ob progi. Pokrajina je dobila prijazno lice, ko smo zapustili Barberton, precejšnje industrijsko mesto ob umazani reki. Od tam je vlak vozil po globokih grabnih med včasi strmimi pobočji. Pridemo v Akron, drugo industrijsko mesto. Obilne tovarne ob tiru v jarku, na rebrih pa stanovanja delavcev in drugih. Duh je bil po kavčuku in kemikalijah. Tukaj izdelujejo "tajere" (pnevmatike) za avte in drugo gumijasto robo. Kakor v Barbertonu tako je tudi v Akronu slovenska naselbina z društvi S. N. P. J.

Kolikor sem videl iz vlaka, se vleče pas raznih industrij od Barbertona ob reki vseskozi do Pennsylvanije; vleče se vijuga sto kakor kak kitajski zmaj, bruhajoč dim iz tisočerih nosnic. Na tisoče delavcev, belokožnih in črnokožnih, izpreminja tukaj surovine v trgovski kapital. Navidezna prosperiteta ropoče noč in dan ...

Ob pol devetih se ustavi vlak v Youngstownu, kjer je bil konec moje linije. Spet večje industrijsko mesto s plavži in jeklarnami, v oblakih dima in z umazano vodo na dnu ravine. Ameriška mesta imajo menda povsod lepo navado, da postavijo kolodvor tam, kjer je najgrše — navadno v grabnu, na bregu smrdeče reke ali kanala, tako da tujec dobi takoj zelo dober vtis o vsi mogoči nesnagi in vnebo vpijočemu ropotu v bližnjih tovarnah. Kapitalizem res nima najmanjšega smisla za lepoto in estetični čut.

Navodila, ki so spremljala moje "poslanstvo", so se glasila, da v Youngstownu dobim avtobus, ki me odpelje v Sharon, Pa., na postaji pa izvem, da je avtobus v središču mesta in kako ga najdem, je moja stvar. Čez nekaj časa srečno priromam na "square", kjer je postaja za buse. Rad bi bil obiskal mojega starega prijatelja in sodruga Johna Petriča, ki je nekje v Yougstownu, a bal sem se, da zamudim pravi bus, pa sem tam zapravil dobri dve uri s čakanjem in končno se je še ulila ploha, da je bilo bolj prijetno. Malo sem rentačil in malo se smehljal, pa je šla slaba volja. Naposled je pridrsal sharonski bus, velika, črna mrha — kakor da vozi mrliče, in to me je dvignilo na višek dobre volje. Zraven mene je sedel ogromen župnik s prekrasno črno brado (škoda, ker ga ni videl naš slikar Perušek) — in šli smo po bregu navzgor in potem navzdol pa spet v hrib in tako dalje iz Yougstowna. Da si mi zdrav, John! Obiskal sem te in se poslovil od tebe le v mislih in v nadi, da se enkrat gotovo vidiva.

Vožnja je bila imenitna in okolica čezvse mikavna. Tako lepih dolin in strmin že dolgo nisem užival. V dobrih dvajsetih minutah smo prekoračili ohijsko mejo. To sem opazil po cesti. Naenkrat je zmanjkalo tlakovane ceste in bus je padel na peščeno pot. Aha — sem si mislil — Pennsylvania potrebuje svojo blagajno za kozake, za "coal & iron police," zato nima denarja za poštene ceste! Ob tem bridkem premišljevanju smo prišli v Sharon. Bus obstane kot prikovan in "all out." Izvlečem se za bradatim župnikom is "mrtvaškega voza" in pogledam. Križna cesta drži gor v breg in dol proti umazani reki. Kam zdaj ? V Chicagu so mi pravili, da sta Sharon in Farrell "vse skupaj" in slovenska dvorana je "gor na hribčku." Oziram se — in "hribčki" pa ne majhni, so kroginkrog, v dolini pa hiše in tovarne kakor daleč vidijo oči. Vražja taka skupnost!

Najboljše je, da poiščemo pravi "hribček." Tedaj se spomnim. da imam v beležnici neki naslov. Morda je ta bližje kot dvorana. Vprašam za dotično ulico. Treba je iti dol do vode in potem v severno smer ob reki. Ulico sem hitro našel in potem jo mahnem peš do moje številke. Romam in romam po ozki prašni cesti, solnce pa pali kakor za stavo. Prav pošteno sem bil moker, ko se ustavim pred čedno hišico, na kateri je bila prava številka. Prišel sem k br. Mihaelu Lenarčiču, ki je minuto kasneje priropotal za menoj z avtom. Pričakoval je, da pridem naravnost v Narodni dom. Saj ni tako daleč — mi je pojasnil — "tam gor na hribčku" ... Ker pa sem že prišel k njemu, je tudi all right, me pa on odpelje na "hribček." Tako je prav!

Br. Lenarčič je bil zelo prijazen in gostoljuben, pravtako njegova bolja polovica, tako da sem v njuni družbi kmalu bil spet v normalnem stanju. On me je prvi seznanil s Sharonom in razmerami, ki vladajo tam. Slovenska naselbina, ki ni posebno velika — v Farrellu je večja — je stara dobrih trideset let. Naši ljudje delajo v tovarnah, ki pa baš zdaj slabo obratujejo. Veliko delavcev je brezposelnih. Stavkajoči rudarji prihajajo od vseh strani za delom v tovarnah. Slaba slika.

Dobro uro potem sva z br. Lenarčičem in njegovo družino drvela v avtu na "hribček" v Farrellu. Kraj je podoben velikemu koritu. Na dnu je reka in ob njej tovarne, na obeh straneh pa visoko vzpeta bregova z businessom in rezidencami. Na eni strani reke je Sharon in na drugi Farrell, toda politične delitve ni. Več mostov veže obe polovici. Ko smo bili na licu mesta, sem videl, da je pravi "hribček" precej oddaljen od križišča, kjer so me vrgli iz avtobusa. Bilo bi veliko več potenja, če bi bil sam hodil tja.

Jugoslovanski dom je lepa stavba. Stoji na prijaznem prostoru in zraven imajo prazne lote, da dom sčasoma razširijo, če bo potrebna ribniška taktika. Zelo komodno je tudi v domu. Dvorana ni velika, toda odgovarja potrebam naselbine. Poleg tega so razni dragi prostori za društvene seje, ožje zabave in "domače" potrebe. Spodaj imajo tudi kegljišče, ki je v prejšnjem letu dalo povod oblakom prahu v koloni pokojnega "Žarkometa." Nekdo je bil nevoščljiv ženskam, ki so delale preveč "štrajkov" pri kegljanju in začel se je peresni ravs v prozi in verzih med kegljači in kegljačicami. K sreči je to že pozabljeno v javnosti — ampak dobrodušni bratje so me kmalu opozorili, da v njihovih lokalnih krogih persistirajo spomini. Je pač povsod tako ...

V dvorani in spodnjih prostorih je že bilo precej rojakov. Seznanil sem se z mnogimi, ki so mi bili že stari znanci po imenu: bratje Kramer, Pavlinič, Franko in drugi, vsi že stari bojevniki za napredno misel v vrstah SNPJ in v delavski politiki. Seveda smo bili takoj domači.

V dobri uri je bila dvorana napolnjena. Na dnevnem redu je bila veselica, ki so jo priredila skupaj tri društva, dve društvi SNPJ in eno JSKJ. Na programu so bili štirje govori in glasbene točke. Dolg program za patrijotično vroč dan! Program je bil napovedan za "točno ob dveh," pa je bilo tako kot z našimi igrami v Chicagu. Začel se je četrt čez tri, toda ne po krivdi prirediteljev; to je treba povedati. Ob določeni uri je namreč manjkalo celih dveh govornikov. Najtočnejši je bil sharonski župan, ki je potem čakal in si brisal potno čelo v privatni sobici za odmor. Ni bilo predsednika JSKJ iz Pittsburgha — ki sploh ni prišel — in manjkalo je br. Franka Keržeta iz Clevelanda. Odbornike je zlasti skrbelo kaj je s br. Keržetom, da se ne pokaže. Meni se je začelo nekaj sanjati: — kaj če bi romal okrog za "hribčkom?"

Tako je bilo! Br. Kerže primaršira ob treh ves moker, kakor da so ga potegnili iz umazane reke tam doli, in se huduje nad salsmenskim "hribčkom," ki ga je iskal ne vem koliko časa. Torej kar dva "mučenika" za farrellski "hribček!" No nesreča je bila kmalu pozabljena v krogu gostoljubnih članov in šli smo na delo.

Orkester je zaigral in potem je br. Kramer otvoril spored s kratkim govorom.Br. Lenarčič je vodil spored. Prvi je govoril župan Gllbert seveda v angleškem. Njegov govor je bil tipičen. Pričakoval sem običajno patrijotično premlevanje, a motil sem se. Njegov govor je večjidel veljal — br. Keržetu in meni, ki sva sedela za njim na odru. Vsak časa se je obrnil k nama rekoč, da bi rad naju informiral, kako Sharon napreduje — odkar je menda on župan — kako lepa harmonija vlada med mestno upravo in slovensko naselbino, kako je on ponosen na Slovence v svojem mestu, kako je on vesel, da ima v svojem mestu slovenske govornike iz daljnih krajev itd. Z br. Keržetom sva se spogledovala in si mislila, kaj takega pa še ne ... Ali right!

Za njim sem bil jaz na vrsti in ko sem končal, je tudi župan aplavdiral, čeprav ni razumel niti ene besede. Stavim pa, kar hočete, da ne bi bil aplavdiral ako bi bil razumel, kaj sem povedal ... Zadnji je govoril br. Kerže. Mislil sem, da je bilo moje gobezdanje ob tej priliki preveč radikalno, toda br. Kerže me je posekal: govoril je še bolj radikalno in vseskozi socialistično (tudi njemu je župan aplavdiral!). Moral sem mu čestitati, tako dobro Je izkoristil idejo neodvisnosti z našega slovenskega vidika.

Potrebno je tudi omeniti idejalno zadržanje občinstva. Malo kje sem še našel rojake, ki bi bili tako mirno in napeto sledili govornikom. Zanimivo je bilo tudi veliko število ženstva med poslušalci, posebno mladih deklet, ki so zasedle prve sedeže.

Po sporedu je bila prosta zabava, br. Kerže in jaz sva pa bila par ur prav zadovoljna zarobljenika v tisti sobici za odrom, kateri so s. Frances Gorenc in druge sharonsko-farrellske rojakinje pokazale, da znajo imenitno postreči lačnim in žejnim ljudem. Težko se je bilo ločiti od te prijazne družbe, ali dan je lezel h koncu in treba je bilo iti.

Naloga mojega "poslanstva" je bila končana in spet sem bil navadna, privatna oseba, stanica mase, ki se lahko izgubi v cenjenem občinstvu i« opazuje ter posluša druge. Začele so se moje počitnice brez, — počitka. Saj je bil še vedno slavni četrti julij, ki privošči mir malokomu. In potem so običajno nekaj dni posledice — take in take — četrtega ... Prijatelju Keržetu sem povedal, da grem iz Sharona v Cleveland iskat drugih "hribčkov". Bil je zadovoljen — in jaz še bolj. Bo vsaj dobra družba med potjo. Posloviva se torej od gostoljubnih Sharončanov in Farrellčanov tik pred večerom in mlad rojak naju odpelje v avtu na postajo, ki je del v grabnu.

Tam naju nalože v avtobus in hajd proti Clevelandu. Ko je bus prhal po drugem "hribčku" navzgor, se ozrem nazaj, da si dobro zapomnim kraj, če bo treba še kdaj iskati hribčka med hribčki ... Pozdravljeni bratje, ki ste ostali na hribčku! Naj se še vidimo kdaj ali ne, spomin na vas ne umre zlepa.

Avtobus — lep, svetal, ne črn kot youngstownski — je kmalu zdrknil na gladko in trdo ohijsko cesto in drčal proti severozapadu. Mikavna okolica. Šli smo skozi Girard in Warren. Lepi mesteci, posebno Warren ves gizdav v poletnem zelenju. Tam je bilo treba presesti v drugi avtobus. Vozili smo se dobre tri ure, ki pa so minule kot bi pihnil. Razgovor, komoden sedež, hladen večer, lepa cesta — vse to je bilo strnjeno v en sam užitek, kakršnih je malo. S prijateljem Keržetom se nisva videla že celih deset let, torej nisva mogla pasti puranov.

Okrog enajstih se pripeljemo v Cleveland. Že od daleč so švigajoče rakete v zraku naznanile kje smo. Kmalu je sledilo prasketanje. Prejšnji večer sem bežal iz Chicaga, da uidem norosti četrtega julija; naredil sem precejšen polkrog in prišel nazaj v velemesto z isto norostjo! Some relief! A bilo je upanje. Vročine je bilo manj kot v Chicagu in noč je že ubila večji hrup. Stopivši iz avtobusa sva naskočila cestno karo, ki je bila neznansko dolga. To je bila prva novost, ki sem jo opazil v slavnem Clevelandu. Sežem v žep, ali Kerže me posvari, naj prepustim to stvar njemu, češ da še ne poznam clevelandskih kar in najbrž ne vem, kako se pri njih plačuje — pa bi takoj spoznali v meni tujca. A tako! Hvala. Ti presneta Clevelandska reč!

Prijatelj Kerže mi je seveda rekel, da moram iti z njim in basta. Sprejel sem drage volje, kajti koga drugega naj pa iščem sredi noči? In če sem vedel že v naprej, da bom popolnoma zadovoljen, bi bil vsak pomislek odveč. Prej kot v eni uri sem se prepričal, da se nisem motil. Okolico, v kateri mi je bilo poklonjeno moje stanovanje v Clevelandu, sem vzljubil takoj prvi hip. Kratka ulica ima hiše samo na eni strani, na drugi pa tvori rob parka, ki se vleče v dolgi, vijugasti globeli, katera je ohranila sem pa tja še kak divjeromantičen "spot". Kerže mi je zaupal — in jaz zdaj zaupam javnosti brez njegovega dovoljenja! — da se boji, da najbrž ne bo več dolgo tam. Mogočna roka katoliške hierarhije v Clevelandu je posegla v to romantično uličico in grabi hiše in stavbišča ter jih tlači v svojo malho. škof je tam postavil semenišče z vrtovi in zdaj namerava pokupiti še vse ostale hiše ob parku na Dallas cesti, jih podreti in raztegniti lemenat vse do konca. Tako uničuje "mrtva roka" živo življenje! Šel sem mimo velikega poslopja, ki grozi z ekspanzijo. Ob cesti ima visoko žično ograjo kakor — zverinjak.

Drugi dan zgodaj pokonci, da ne bo niti ena ura zamujena. Kljub temu je bilo dosti zamujenih ... Kako naj bo drugače, ako si "zarobljenik" — kakor pravijo braća Srbi — mnogih prijateljev in znancev, ki te vabijo k drugim mnogim prijateljem in znancem in vsi so tako prijazni in postrežljivi? To je bilo krivo, da nisem mogel obiskati nekaterih znancev, kar mi je zelo žal. Prijatelj Kerže me je najprej peljal v Narodni dom, kjer me je oddal prijatelju Medvedšku. Bil sem v dobrih rokah in prepričan, da ne bom hodil po "zlih potih".

Ogledajmo se torej po Clevelandu, ki ga zdaj prvič vidim.

Odkar sem v "novi domovini" — in tega je že preko četrt stoletja — sem veliko slišal in čital o tem mestu — naravno radi tega, ker je tu največja slovenska naselbina v Ameriki. "Slovenska metropola, slovenska Ljubljana!" To je tista značilnost. V ostalem je Cleveland, čim ga malo prevoziš križem — kos Chicaga. Ista dolgočasna ravnina in jezero! Enake ulice in poslopja! Enak vrvež, enak business! Tovarna, znojni obrazi, prašina! V tem so menda vsa ameriška industrijska mesta zmodelirana po enem kopitu. Bil sem večkrat v Milwaukeeju — in bil sem doma.

Kadar prideš v Clevelandu na obrežje jezera v downtownu, prideš z majhno razliko v South Chicago. V obeh mestih imajo jezerski front olepšan s — tovarnami. Business first! Cikaško obrežje — Grant park — so začeli šele zdaj po sto letih čistiti; morda se enkrat v tem stoletju spomnejo tega tudi v "metropoli". Baš zdaj zidajo tam nov kolodvor namesto barake v jami, ki je stala tam dolgo let. Kolodvorski stolp — impozantna stavba — je že dodelan. Bil sem na njem in par minut užival silno zanimiv razgled po mestu, ki leži pred teboj kakor na dlani. Od tam se šele prav vidi črni madež tovaren na najlepšem kraju mesta, od koder se vali oblak dima in zastira razgled. Prav pod seboj imaš Public Square (clevelandski rojaki mu pravijo "zeleni plac"), po katerem se neprenehoma zvijajo dolga cestne kare kot rmene in zelene gosenice, migljajo avti kakor hrošči in vmes mrgole drobne čarne, svetle, žolte, zelene, rdeče in pisane človeške mravlje. Pravtako sliko dobiš s čikaškega Tribune Towerja.

Ne rečem, da nima Cleveland svojih posebnosti, ko iztakneš vse njegove kote. Prva posebnost je prej omenjeni park v dolgi globeli ali ravini — ima več imen — ki se vleče od jezera Erie skozi mesto daleč ven. Po dnu ravine teče reven potok, zraven se pa vijejo avtomobilske ceste, nad katerimi je več prikupnih zidanih mostov, ki spajajo prečne ulice. Kakor rečeno, v tem parku je še opaziti ostanke nekdanje romantične divjine. Nekaj krasnega na robu te globeli je Shakespearjev vrt, ki je vreden, da si ga vsakdo ogleda, kdor pride poleti v Cleveland. Druga posebnost je Community Hall, ogromna občinska dvorana, ki služi za velike konvencije in druge javne prireditve. So še druge posebnosti — n. pr. gotovi zgodovinski monumenti — ali priložnosti ni bilo, da bi bil vse pretaknil.

Slovenski Cleveland je res velik in res grd. St. Clair Ave., ki je glavna — bizniška — cesta "metropole", me je prvi hip spominjala na Blue Island Ave. v Chicagu. Ne vem, ali je več zidanih ali več lesenih hiš, toda oboje so nizke in grozno zanemarjene. Tudi Narodni dom, ki je danes center slovenskega življa v "metropoli", ni na zunaj noben magnet, na katerem bi ob viselo željno oko. Dolga enonadstropna stavba s trgovinami v pritličju in z naslovi biznških tvrdk na oknih nadstropja. Lepi pa so notranji prostori, avditorij in manjše dvorane, veža, čitalnica in druga shajališča. V ozadju na dvorišču je stara hiša z upravno pisarno; tam ima socialistični klub svoje prostore. Reči se mora, da imajo clevelandski rojaki dobro središče, kjer se zbirajo. Čikaška naselbina nima tega. Sicer pa lahko imajo Clevelandčani zavest — in najbrž jim tega ni treba praviti — da njihova stara naselbina ni nič slabša od drugih. Čikaška stara naselbina v takozvanem Pilznu je še slabša in 22. cesta, ki je njen "Main Street", ne doseže niti St. Clairja. Vse stare slovenske naselbine so bile potisnjene tja, kjer je najgrše.

V pustem kraju pa niso povsod pusti ljudje — in to je na St. Clairju kmalu zbalanciralo moj vtis. Različni ljudje res, kakor povsod, ali večinoma prijazni in dobro razpoloženi kolikor sem bil v dotiki z njimi. sem več starih znancev: nekdanje Čikažane Likarja, Siskoviča, Trugarja itd. V Narodnem domu sem celo dobil Cicerčana, sodruga Medveda, ki je bil na obisku. Moj prvi obisk je bil cesto v uredništvu in tiskarni "Enakopravnosti" in "Cleveland Journala", potem smo stopiliše v uredništva "Nove Dobe", "Glasila K. S. K. J." in "Amerike Domovine". V razdalji nekaj blokov se tiska kar pet listov ki reprezentirajo različna mnenja in stranke in nobenih strank.

Na vrsti je bil sodrug Anton Garden. Našel sem ga v postelji. Siromak je pestoval bolno nogo in čital. Upam, da jo je že spestoval in postavil na trda tla, kamor spada. Dobro uro smo kramljali v mali sobici in seveda — rešili teoretično nekaj zamotanih problemov. Tudi to je dobro ... Problemov ni nikdar konec, pa naj bo človek zdrav ali bolan, in sodrug Garden to dobro ve.

Tako so potekali obiski — krajši, daljši, ljubeznivi, dolgočasni — v "metropoli." Krog za krogom, družba za družbo. Lepo je bilo v družbi prijateljev Vatra Grilla in Edwina Primosica. Vatro je upregel svojega motornega sivca, mene je posadil spredaj poleg sebe, Primosica in Medvedška pa zadaj v "skrinjo" in šli smo po grdih cestah in lepih bulvardih — trije žurnalisti in eden manažer — da se je kadilo za nami. V treh urah smo prevozili Cleveland od jezera, Collinwood, Nottingham in Euclid. Zelo hvaležne ure.

Ob večerih je živahno v prostorih socialističnega kluba št. 27 J. S. Z. Našel sem tam okrog deset sodrugov in med kramljanjem o tem in onem je po bliskovo minil čas. Škoda, ker nima čikaški klub takih stalnih prostorov s svojo čitalnico in knjižnico.

Prijeten večer je bil tudi pri pesniku Ivanu Zormanu. Pet nas je bilo — Vatro Grill, dr. Kern in Oglar poleg Zormana in mene — in udušili smo noč na tako fin način, da se še zdaj čudim, kako je moglo biti, da nisem bil nič zaspan do treh zjutraj. Seveda smo bili zgovorni — vsa mogoča vprašanja: narodna, socialna, kulturna itd. so se križala — da je bilo kaj. Ko je g. Zorman pred nekaj tedni izdal svojo najnovejšo zbirko "Slovene (Yugoslav) Poetry", sem se bil v svoji kratki oceni v "Prosveti" obregnil ob njegov angleški ekvivalent "bowl" za vinsko kupo. Danes čutim, da sem naredil pomoto. Ameriški pesniki — Jehova jim daj zdravje — zelo radi omenjajo "bowl of overwhelming joy", torej "vrč radosti". Neroden kritik poezije, kot sem jaz, mora malo poromati okrog pravih pesnikov, pa se kmalu de facto prepriča, kak tepec je, če ne ve, da radost je radost, pa naj pride iz kupe ali vrča, iz velike golide ali fine, majhne kupice ...

Collinwood, ki je danes del Clevelanda, je veliko lepši. To velja tudi za Nottingham in Euclid. Je vse bolj novo in v zelenju, samo tovarne so stare. Slovenci imajo tam lepa stanovanja in pravijo, da lažje dihajo. Ne vem, kako naj to razumem. Najbrž mislijo zrak ... V drugih ozirih — življenjske razmere — je isto sopihanje kakor povsod drugod. Vsled omejenosti časa nisem mogel obiskati v Collinwoodu nikogar, razen starega znanca M. Petroviča — ki je bil tudi prekomerno gostoljuben s svojo soprogo in hčerama vred — in rojake v Slovenskem delavskem domu. Dom je kajpada manjši kot clevelandski, vsekakor pa odgovarja potrebam naselbine. Dvorana je prostorna. Drugega slovenskega doma — v Collinwoodu imajo dva — nisem videl; peljali smo se mimo in to je vse.

Ob poslovilni vožnji skozi Collinwood je sedel za krmilom Janko Rogelj, družbo je pa nama delal Tone Trbovec. Saj poznate Toneta, ki se zmirom reži in zbija šale. Še vedno je tak. Bridke razmere — pleharske, časnikarske, družinske in druge — ga niso prav nič predrugačile. Kar velja za pijanca, velja tudi zanj, dasi Tone ni pijanec. Torej stari Tone se je režal vso pot skozi Collinwood, Nottingham, Euclid in dalje kakih dvajset milj ven na deželo, kjer se cesta zvija kot kača in se vzpenja in pada med atraktivnimi farmami, nasadi breskev in sliv ter nizkimi vinogradi, iz katerih prihaja nedolžno bela katavba v kupo radosti ... Peljali smo se na Zorcovo farmo, kjer smo malo posedeli, sicer v senci, toda v soparici in med milijoni komarjev, ki so menda imeli tisto popoldne svojo narodno konvencijo tamkaj. Tone zadnja leta ne piše več o medenih in poticah in solnčnih rožah, toliko bolj pa ima prohibicijo na piki. Pa ni tako hudo. Trije dnevi v Clevelandu so me prepričali, da se nimajo vrli Clevelandčani, starejši in novejši kaj pritoževati. Nič ni slabše kakor v Chicagu in Ciceru, pač pa še bolje. Čikaška, z zlatom in svincem protektirana osebna svoboda je grdo zlorabljana skoro na vsakem oglu, medtem ko v "metropoli" nisem nikjer opazil kake zlorabe ali incidenta, kakršenga omenja moj mladi prijatelj Louis Adamič v svojih "The Bohunks". Seveda nisem prav nič vohunil. Naj bo kakor hoče, fakt je, da je bila atmosfera "metropole", kolikor sem je mogel iztakniti, pošteno trezna in čudovito rezervirana. Če se je kdo namrdal, je delal to premišljeno in brez vsakega vplivanja.

Izlet z Rogljem in Tonetom na farmo je zaključil moje clevelandsko postopanje. Prišla je nevarnost, da se preveč udomačim in postanem nadležen, zato je bilo potrebno, da odnesem pete. To se je zgodilo, ko je prišla nedelja. Prijatelj Kerže me je zadnjič potegnil do Narodnega doma in od tam so me mladi fantje odpeljali v Lorain. Zdravo " metropola" do prihodnje prilike!

Fantje — Lokar, Tekauc in še eden ter br. Abram — so šli v Lorain po važni misiji: položiti temelj novemu mladinskemu društvu. Peljali smo se ob jezeru v zapadno smer. Scenerija je bila vso pot zelo prikupna: lepe rezidence, vrtovi, farme in gozdiči. Kmalu smo bili v Lorainu — dobrih dvajset milj od Clevelanda — in naša prva pot je bila v Slovenski narodni dom, na sejo društva Bled št. 17 S. N. P. J. Clevelandski fantje so izvršili svojo nalogo — povedali zbranim članom o potrebah novega društva in obljubili svojo pomoč — in potem zapustili sejo, mene pa je doletelo iznenadenje. V društvenem predsedniku Josipu Kontentu sem našel mojega bivšega soseda iz rojstnega kraja. Še več! Konte ima mojo oddaljeno sorodnico za ženo. Nikdar nisem sanjal, da najdem sorodnike v Lorainu. Po končani seji me je Konte odpeljal na svoj dom, kjer me je seznanil tudi z rojakom Pezdirjem. Šli smo malo na izprevoz po vsem mestu, tudi po onem delu, kjer je pred par leti razsajal tornado in sledovi katastrofe še danes niso izbrisani. Južni Lorain, kjer bivajo slovenski delavci, je prijazen kraj. Slovenci imajo lepe hišice in vrtove ob gladko tlakovanih in z drevoredi zasenčenih ulicah. Tik naselbine so velike tovarne, kjer so večinoma uposleni in kjer se kuhajo za vsakdanji kruh.

Ure pa so hitro potekale in vlak ne čaka. Hajd spet na pot. Prijatelj Konte je bil taksiran, da me odpelje v bližnjo Elyrijo, kjer sem dobil zgodnji vlak. Petdnevnih počitnic brez odpočitka je bilo konec. Vzlic temu bi ne mogel za ves svet reči, da sem pet dni zapravil. Dobro so bili investirani.