Pet zgledov pridnosti, varčnosti in podvzetnosti
| Pet zgledov pridnosti, varčnosti in podvzetnosti. Ivan Steklasa |
| |||||||||||||
„Lenega čaka
Strgan rokav,
Pal’ca beraška,
Prazen bokal.“
V. Vodnik.
Pridnost, varčnost in podvzetnost so tri lastnosti, ki storé srečnega posameznega človeka ter cele národe. Brez teh lastnostij ni prave sreče in siromaštvo gospoduje namesto blagostanja povsod, kjer niso te lepe lastnosti domá. So pa tudi te lastnosti prave tri sestre, da jedna brez druge ne more obstati; kajti kaj pomaga vsa pridnost, če ne varuješ, kar si pridobil, in če pridobljenega ne znaš zopet v prave svrhe obrniti. Pridne roke pa pogum večkrat več premorejo nego nakopičen denar brez podvzetnega duha. Bodite tedaj pridni in varčni posebno zdaj, ko vam se priložnost ponuja, da morete tudi majhne denarje vložiti pri poštnih hranilnicah, in ko si kaj prihranite, bodite tudi podvzetni. Da pa vidite, kaj premore pridnost, varčnost in podvzetnost, berite sledeče zglede, ki vam naj bodo v vzpodbudo pri vaših podvzetjih. Sevéda ne more vsak obogateti, ali vsak more pošteno živeti, če se drži zlatega načela: „Pomagaj si sam, in Bog ti bode pomogel!“
1. Janez Slavič, bogat sodar.
urediIz Česke se seli navadno vsako leto mnogo ljudij v Ameriko. Tako se je tudi pred več nego tridesetimi leti preselil mlad človek, izučen sodar, v ta novi svet. Bil je priden delavec ter je hotel, da si kaj pomore; ker se mu pa domá ni posrečilo, šel je zatorej v daljni svet sreče iskat. Izbarkal se je v Nju-Jorku, glavnem pomorskem mestu zjedinjenih severno-amerikanskih držav. V žepu je imel morda še kak tolar, ki ga je prinesel s seboj iz domovine, v srcu pa je imel voljo za delo, in sicer tako čvrsto, odločno voljo, pred ktero se kamenje krši in kteri ni zapreke, pa tudi ne protivščine, da je ne bi nadvladala mladost. Janez Slavič, tako se je imenoval ta mladeneč, razgledaval je prve dni svojega prihoda v Ameriko v tem velikem mestu ono silno delo, ono trgovino, ono veličanstvo, ki človeku dušo povzdiguje, a zraven pa je tudi mislil, bode li mogel v kratkem dobiti kako delo, ker denar mu je že skoro pošel; a v čisto tujem mestu je še mnogo huje živeti nego v svojem kraju, med svojimi ljudmi. Nekega dne se poda ves zamišljen iz mesta Nju-Jorka ter pride do vasi, v kteri je bila največja trgovina vseh zjedinjenih držav. Nikdar bi ne bil niti sanjal, videti takega veličanstva! Tukaj je palača do palače, dokler ti more seči oko; tovarne so prekrižane z železnicami: tukaj ni niti delu, niti prevažanju, niti izvažanju ne kraja ne konca; a vrtovi na okoli so kitili ta svet v svetu: — pa vse to je bil imetek jednega samega človeka, dobitek jedne same pameti, ki je s tem vzdrževala tisoč in tisoč delavcev ter raznašala slavo in ponos svoje domovine na široko in na daleč po svetu. Ko se približa Janez do vrat te vasi, postoji kakor okamenel ter gleda zdaj na desno zdaj na levo. Ako bi ga bil kdo gledal, bil bi gotovo opazil, da nekaj snuje in premišlja, ker se je dozdevalo, kakor da ga je nekaj privezalo na prag onih železnih vrat. Ko je on tako pregledaval in razmišljeval, pride mimo tudi gospodar one vasi. On opazi precej tega tujega človeka pred svojimi vrati, kako je zamišljen in osupel, pa ga zatorej vpraša, da li je morda iz daljnih krajev?
„Sem“, odgovori mu Janez, „od daleč, tam s Českega.“
„Pa gledaš menda,“ pravi gospodar, „to veličino, kakoršne nisi videl tam v vaših krajih in ki ti morda tudi duh obodruje.“
„Motiš se, gospod, jaz gledam to veličanstvo jedino zató, ker mislim, kako bi se s časom dalo še bolj povzdigniti.“
„Pa kdo si ti“, reče mu gospodar, „da toliko v bodočnost upaš ter se toliko na-se zanašaš, kakor da bi tudi ti mogel kdaj kaj takega doseči?“
„Jaz sem sodar, gospod.“
„Pa si li že našel dela?“
„Nisem.“
„Hočeš-li pri meni delati?“
„Hočem.“
Tako je Janez prevzel delo pri tem nju-jorškem bogatašu, ki ga je pa kasneje tudi radi njegove velike pridnosti posebno hvalil ter trdil, da bolj pridnega, pametnega in podvzetnega delavca poprej ni še nikdar imel. Janez je bil pa tudi zares priden, in čez dvajset let so amerikanski časopisi opisovali in slavili nove tovarne za razne stroje — in te tovarne je postavil naš Janez Slavič, kar so potrjevali tudi nadpisi na njih. Tisti časopisi, ki so pisali o tem bogastvu, trdili so tudi, da kaj takega še niso videle amerikanske države. Sodarski pomočnik je tedaj izpolnil, kar je bogatemu Amerikancu obljubil, da ga bode namreč v čvrsti volji in neumornem delu prekosil. A kako je on v tako kratkem času tako silno obogatel? Ko bi ga kdo o tem poprašal, odgovoril bi navadno: „Po dne sem delal, kar mi je pamet in moč dopuščala, po noči pa sem prebiral knjige ter premišljeval, kako bi obrnil oni denar, ki sem ga po dne zaslužil; kajti majhen je bil zaslužek in prav se je moral obračati. Na tak način tedaj, trud do truda, misel do misli, krajcar do krajcarja kot zrno do zrna, dokler ni postala ta velika pogača. Večkrat nosi majhen ali pošten promet veliko trgovino, a velika poštena trgovina to-le, kar vidiš. Veruj mi, prijatelj, da pridnost, varčnost in podvzetnost vedno blagoslov božji spremlja, a to troje zjedinjeno more ves svet predrugačiti in popraviti.“
Naš Slavič je živel še dolgo kot bogat in zadovoljen trgovec, ali bil je vedno jednako priden kakor v svoji mladosti. Pri smrti svoji je zapustil veliko premoženje, ki ga je lepo razdelil med svoje ljudi, pa tudi svoje drage domovine ni pozabil, nego se je spomnil svojega ljubega rojstnega kraja, kjer se je sezidala iz njegove zapuščine lepa farna šola in še lepša župna cerkev. Še dandanes se spominja vsak prebivalec svojega rojaka dobrotnika in mnoga molitev se je izmolila za-nj v lepi cerkvi; otrokom pa, ki pohajajo domačo šolo, pripoveduje se vsako leto o Janezu Slaviču, siromašnem sodarskem pomočniku, ki je postal kasneje bogat trgovec v daljni Ameriki, pa vendar svoje domovine ni pozabil, ter se jim predstavlja kot uzor delavnega, varčnega in podvzetnega moža, pa tudi poštenega rodoljuba.
2. Karol Žakvard, glasovit tkalec.
urediNajznamenitejša iznajdba za tkalce so gotovo krosna, ktera je izumil in sestavil Karol Žakvard.
Žakvard se je narodil l. 1752. v Lijonu na Francoskem. Njegov oče je bil delovodja v neki svilarnici, in mati njegova delavka v isti tovarni. Ker se je v istem času, kakor še tudi dandanes, v Lijonu največ svile na celem Francoskem stkalo, imeli so tkalci po navadi preveč dela ter so celó svoje otroke pri tem poslu rabili, kar pa gotovo za nežno mladino ni bilo dobro; kajti v tovarnah premladi ljudje kaj lahko zdravje izgubé. Mladi Žakvard je to tudi sam izkusil, pa zategadelj ni imel pravega veselja do te očetove obrtnosti, čeravno ga je oče za to odločil ter ga ravno zató tudi v šolo ni hotel pošiljati. Ko je bil Žakvard deset let star, umrla mu je mati in njega vzame zdaj k sebi neki žlahtnik, da bi se izučil pri njem bukvoveštva, kar se je tudi zgodilo. Že zdaj je začel razmišljevati, kako bi mogel siromašnim tkalcem poboljšati njihovo žalostno stanje, kajti sam je izkusil to trpljenje. Pri vsem svojem vsakdanjem poslu je želel, da se v navadnem strojništvu izuči, ker samo na ta način bi se dala njegova dobra želja izvesti. Žakvard je bil star dvajset let, ko mu je oče umrl. Zdaj je ostal brez vsake pomoči, kajti oče mu ni zapustil druzega, kakor svoje stare statve. Žakvard je razmišljaval, ali bi ostal knjigovezec, ali pa bi se lotil očetovega posla. Konečno se odloči za zadnje, kajti nadejal se je, da bode mogel pri tem laže svoje osnove izvesti. Ali vsak dan se mu je pri vsej njegovi marljivosti slabeje godilo ter je bil prisiljen, da je zapustil svojo delavnico ter se podal v neki kamenolom, kjer si je vendar toliko zaslužil, da je mogel sebe in svojo rodovino prehraniti.
Takrat je besnel po celem Francoskem strašen prevrat in krvava vojska se je ponavljala leto za letom. Tudi naš Žakvard stopi v bojne vrste, da brani domovino svojo. V neki bitki izgubi svojega štirinajstletnega sina, ki se je z njim boril proti sovražnikom. Ta nesreča ga je tako ganila, da je popustil nezadovoljen vojaško življenje ter se vrnil v svojo rojstno mesto Lijon.
To mesto je v francoski prekuciji strašno mnogo trpelo, kajti bilo je skoro popolnoma razdejano, štirideset tisoč prebivalcev pomorjenih, deset tisoč pa se jih je razbeglo. Poprej tako cvetoča obrtnost tega mesta je bila popolnoma pokončana; a ko so nastopili mirni časi, trudila se je francoska vlada, da dovabi izseljene delavce nazaj v njihovo dodomovino ter povzdigne zopet poprejšnjo obrtnost do stare slave in veličine.
Ko se je tedaj Žakvard vrnil v svoje rojstno mesto, razmišljal je neprenehoma, kako bi izumil nekakošen pomočni stroj za tkanje, samo da se otroci osvobodé težavnega dela. Konečno je bil stroj izumljen, ali izumitelju je manjkalo denarja, da svojo osnovo izvede. Iskal je pomoči pri bogatih sosedih, ki so mu jo tudi dali, uvidevši, od kolike koristi bi utegnil ta izum biti za nje. L. 1799. je dogotovil svoj novi stroj ter ga izpostavil na ogled. Sicer ta stroj za tkanje ni bil tako dovršen, kakor ga je s časoma dogotovil, vendar pa je s početka z njim svoj cilj dosegel ter otroke osvobodil težavnega posla, kajti po vseh lijonskih tovarnah so ga začeli rabiti.
On je dobil na svoj izum povlastilo ali lastninsko pravico, vsled ktere ni smel nobeden drug tega stroja delati. Tako je mogel postati bogat mož. Ali on ni uporabil svojega povlastila, nego se je dalje trudil, kako bi mogel svoj stroj najbolje urediti. Francoska vlada je precej uvidela važnost tega izuma ter je njega pozvala, da bi v veliki dvorani palače za lepe umetnosti sam poučeval mlade tkalce, kako se na tem novem stroju tke. Čez dve leti pa ga je vlada poklicala v Pariz, kjer je na njeno zadovoljstvo izumil nov stroj za tkanje vrš ter za to dobil lepo nagrado. Tedanji general, kasnejši cesar Napoleon, voščil mu je srečo zaradi njegovih izumov. Trud njegov je bil obilno naplačan. Vlada francoska ga je imenovala za učitelja pri šoli za umetnosti in obrtnosti. Tako ni bil samo obskrbljen, temveč je postal tudi slaven izumitelj. Vidite, kaj vse pridnost ne doseže?
Kot učitelj mogel je Žakvard v miru vse svoje lepe osnove izvesti ter jih med svojimi mnogobrojnimi učenci razširjati. On je izumil in popravil mnogo strojev posebno za tkanje in pletenje trakov. Tukaj je videl tudi prvikrat ostanke nekega za klječarstvo pripravljenega stroja, kterega je izumil Vaucanson. Le-ta stroj je bil prav podoben in ravno v isto svrho dogotovljen kakor Žakvardov, na kterega je bil dobil že povlastilo. Vendar pa je hotel Žakvard Vaucansonovo mašino, ktere poprej ni poznaval, v novič popraviti in za delo prirediti. S časoma pa je Žakvard uvidel, da se njegova nakana ne da na noben način izvesti, ker bi potreboval za popravek preveč denarja in ker bi ta popravljeni stroj pri delu zahteval preveč močij. Žakvard pa ni dolgo v Parizu ostal. Poklicali so ga iz nenada v njegovo rojstno mesto, da bi tamkaj prevzel poslovodstvo v novi tovarni za preproge. Dolgo je premišljeval, ali bi prevzel to službo, kajti vedel je, da ga čakajo pri odpretju te tovarne velike zapreke radi pomanjkanja sredstev za vzdržavanje. Ali on je bil podvzeten in bistroumen mož ter si je znal pomagati v vsaki zadregi. Tako se je tudi zdaj zgodilo. Od velike vrednosti je bilo zdaj zá-nj natančno poznavanje Vaucansonovega stroja. Na temelju tega stroja izumil je Žakvard čisto novo mašino, ki je bila izvrstna za rabo, kajti prav malo sil se je zahtevalo, da je opravljala svoj posel vsem na zadovoljstvo. Že l. 1805. je dogotovil ta svoj stroj, ki se še dandanes imenuje Žakvardov stroj. V vse tovarne so ga sprejeli ter se niso mogli dovolj načuditi, kako lepo in hitro dela. Od vseh stranij je dobival pohvalne svedočbe. Pa tudi cesarska vlada ni pozabila na-nj. Mestnemu svetovalstvu lijonskemu je bilo namreč naloženo, da dovoli Žakvardu dosmrtno plačo od 3000 frankov, a ko bi on poprej umrl, njegovi ženi polovico od tega iznosa (en frank = 40 kr.). Zató pa je Žakvard prepustil mestu Lijonu vse pravice do njegovih iznajdeb. Po drugem cesarskem pismu pa mu je bilo odmerjeno nagrade petdeset frankov za vsaka krosna, kjer se je rabil njegov stroj.
Žakvard se je od sedaj neprenehoma trudil, da svoj stroj popolnoma dovrši ter ga povsod uvede; tudi je sam pokazoval, kako se dá stroj lahko rabiti in koliko robe se more z njim v kratkem času izgotoviti. Vendar pa je bila pri vsem tem, da se je cesar za njegovo iznajdbo zanimal ter mu za vsak stroj tudi nagrado obljubil, njegova prava zaslužba premajhna. Njegove osnove in kalupe so rabili drugi nepostavno, in kakor je bil on nesebičen, izpregledal je to mirne duše, ali srce ga je zabolelo, ko je izkusil, da so oni, za ktere se je največ trudil, prav nehvaležni in njemu celó sovražni. Ta nezahvalnost je bila tolika, da ga je skoro v nesrečo pahnila. Njegove prave stroje so iz tovaren izvlekli na trg ter jih tukaj sežgali, a radovedna množica je to s svojim vpitjem odobravala. Tudi po drugih mestih so Žakvardove stroje pokončali. Pa to še ni bilo dosta! Svet delavcev ga pokliče celó pred sodnika, kajti poslovodje so ga tožili, da so vsled izuma njegovih strojev izgubili mnogo zaslužka in da jim mora on vso izgubo povrniti. Svèt obrtnikov ga zarés obsodi, ali na njegovo prošnjo mu je bilo dovoljeno, da dokaže protivno, kar so delavci trdili. Žakvard je sestavil zopet jedno svojih mašin ter je tkal z njo sam pred veliko množico radovednih, ki so trdili, da njegovi stroji niso nič vredni. Delo mu je šlo hitro od rok in v kratkem je stkal lep kos krasne tkanine. Sodniki so ga morali zdaj za nedolžnega spoznati. Kako kratkovidni so vendar večkrat ljudje, da svoje največje dobrotnike zaničujejo in preganjajo! Mesto Lijon ne bi bilo to, kar je dandanes, da ni Žakvard s svojimi stroji propadlo tkalsko obrtnost povzdignil. Pa koliko se je moral boriti ta veliki dobrotnik proti nevednim in zapeljanim ljudem! Vendar pa se je tkalo l. 1825. v Lijonu že mnogo z njegovim strojem, kajti med tridesetimi tisoč krosni bila jih je jedna tretjina, ki so tkala z Žakvardovim strojem, kterega so v inozemstvu spoznali že zdavna za najboljšega.
Prebivalci mesta Lijona so spoznali, da so storili Žakvardu veliko krivico, ko so mu odvzeli letno plačo; zatorej so mu jo zdaj zopet povrnili ter dali celó po nekem umetniku izdelati njegov kip, ki so ga postavili v tamošnji muzej. Leta 1819. pa je dobil od vlade francoske za svoje zasluge red častne legije, največje odlikovanje za francoskega državljana. In naš Žakvard je to tudi gotovo zaslužil.
Žakvard je bil popolnoma zadovoljen, ker je doživel, da so njegove osnove vendar le zmagale; njegov stroj se je začel rabiti po vseli tovarnah. Sit burnega življenja hotel je zadnje dni v miru preživeti. Njegova sicer ne velika plača je bila dostatna za njegove majhne potrebe. Blizu Lijona, v priprosti hišici z lepim vrtom je živel on s svojo ženo v miru. Nikdar se ni tožil na težave, ki jih je pretrpel v svojem burnem življenju, kajti dobro je vedel, da ne more brez tega biti nikdo. Bil pa je zadovoljen, ker je svoje moči žrtvoval za korist človeštva.
Umrl je l. 1834. Lesen križ so mu postavili na grob. Kasneje pa so se spomnili Lijonci njegovih velikih zaslug ter mu postavili l. 1880. bronast spomenik, ki stoji še dandanes pred mestnim vrtom ter spominja na moža, kteremu se ima današnji Lijon zahvaliti za svoj napredek; kajti Lijon je dandanes drugo mesto Francosko, šteje čez 300.000 prebivalcev, od kterih je 140.000 delavcev, ki so večjidel tkalci svile, ktere za 500 milijonov frankov na leto izdelajo, in sicer z Žakvardovimi stroji. Vidite tedaj, dragi bralci, koliko more priden in podvzeten človek ljudém koristiti!
3. Jakob Gutman, glasovit podobar.
urediJakob Gutman se je narodil v Aradu na Ogerskem, kjer mu je bil oče siromašen krojač, a mati siromašna branjevka. Stariši so skrbeli po mogočosti za svojega otroka, a ko je odrastel, želel je hoditi v šolo; ali stariši mu zaradi prevelikega siromaštva niso mogli te želje izpolniti. Ko je pa duhovnik istega mesta opazil, kako bistroumen je deček, pomagal je radodarno, samo da se otrok kaj koristnega v šoli nauči.
Do trinajstega leta je hodil deček v šolo ter se posebno pridno učil; ali nastopil je pa tudi že čas, da se kakošnega koristnega rokodelstva poprime. Oče ga dá v nauk k svojemu prijatelju puškarju, da se nauči puškarstva. Mladi Jakob se je kaj pridno dela poprijel ter je kmalu postal prvi pomočnik pri svojem gospodarju. Bilo je pa tudi potrebno, da kaj sveta vidi, in ko ga je že mnogo obhodil, pride konečno na Dunaj. Tukaj je bil sprejet kot pomočnik pri nekem prav glasovitem mojstru, kterega je posebno veselilo, ko je videl, da mladi Gutman ne dela samo, kar je moral, nego da tudi prosti čas prav dobro za svoje naobraženje uporablja. Ob nedeljah je zahajal mladi puškar kaj rad v šolo za umetnost ter se tukaj posebno rad vadil v risanju in vrezovanju. V teh umetnostih je tako lepo napredoval, da je v kratkem popustil puškarstvo ter se popolnoma posvetil vrezovanju.
S svojo neumorno pridnostjo se je v tem novem poslu v kratkem tako izuril, da se je po celem mestu o njem govorilo, kako izvrsten mojster je on; vsled tega pa je dobil tudi toliko dela, da si je lepo sam pomogel, pa tudi kot dober sin svojim starišem, ki so od starosti obnemogli, mnogi petak za živež poslal.
Ali mladi Gutman je hotel še kaj več doseči. Sicer bi bil mogel z lepim zaslužkom, ki mu ga je njegovo rokodelstvo dajalo, zadovoljen biti, vendar pa njegov duh ni miroval, nego neprenehoma hrepenel, kako bi postal glasovit umetnik. Odloči se zatorej, da hoče postati podobar, in to je tudi v resnici dosegel. Predno pa je svoj prvi posel popustil, hotel si je zapustiti trajen spomenik kot dolbec. To pa je mogel izvesti po naključbi dvakrat. Ko se je namreč sin njegovega mojstra povrnil s potovanja ter hotel postati samostalen, izdelal je za dokaz, da svoj posel dobro razumi, krasno puško. Zdaj jo vzame pa še Gutman v roke ter jo tako mojstersko izdolbe, da je dobil za to na umetnijski izložbi občno pohvalo. Kasneje pa je dal za umetno dvorano kneza Meterniha pripraviti iz litega jekla tobačnico, ki je imela pokrov od štirih cekinov. Na to tanko pločico je vrezal Gutman celi prizor iz turške vojske. Knez mu je daroval za to štiri sto goldinarjev. To je bilo pa njegovo zadnje delo kot dolbca.
Priden kakor je bil, postal je v kratkem času pravi mojster v podobarstvu, in kmalu je bil poznat kot izvrsten umetnik v ti stroki. Vrh vsega tega mu je bila pa tudi še sreča mila. Baron Rotšild, poznati milijonar, naumil je dati izklesati svojo podobo od mramorja, ali se ni mogel dolgo odločiti, komu bi to delo izročil, ker mu do zdaj še noben umetnik po njegovi volji naloženega posla ni izpolnil. Gutman je o tem slišal ter poprosil tajnika baronovega, s kterim je prijateljeval, naj bi ga priporočil svojemu gospodarju. Rotšild je na to privolil, poklical k sebi Gutmana ter ga prav prijazno sprejel. Gutman se je lotil posla ter delal natančno kot pravi umetnik, ki hoče kaj izvrstnega in popolnega dovršiti. Podobo je izvrstno pogodil; Rotšild je bil popolnoma zadovoljen ter dal od nje štiriindvajset vlitkov narediti za svoje žlahtnike. Tako je postal Gutman od glasovitega dolbarja znamenit podobar.
Za umetnike pa je prava šola od nekdaj Italija. Tudi našega mladega podobarja je tjakaj želja vlekla. Ali kako to doseči, ker za to je treba priporočbe, pa tudi sredstev, a naš umetnik v tem kratkem času ni mogel toliko zaslužiti, da bi mogel v tuji zemlji sam sebe vzdrževati, pa tudi stariše svoje podpirati. Ali našli so se dobrotniki, ki so se za-nj potegovali. Posredovanjem barona Rotšilda, kneza Meterniha in grofa Esterhazija bilo mu je mogoče napotiti se v Rim ter tukaj nadaljevati svoje nauke v podobarstvu.
V kratkem se je pokazalo, kaj premore pridna glava. Kakor je želel in hrepenel za Rimom, tako je zdaj, ko je dosegel svoj cilj, vsak trenutek upotrebil za svoje daljno naobraženje. Kmalu je bil znan med umetniki rimskimi, in njegove lepe podobe so se vsem dopadale ter so ga zaraditega mnogi odlični možje klicali k sebi, da jim naredi njih podobe. Njegovo najboljše delo pa je nedvojbeno podoba papeža Pija IX., kajti bolje je ni noben umetnik izklesal. To doprsje si je naročil baron Rotšild, ki je takrat bival v Neapolju. Hotel je papeževo podobo podariti neki cerkvi v spomin. Umetnik je bil pripraven, da izvede ta častni nalog baronov; ali želel je tudi, da nekaj izvrstnega izdela, zató pa bi bil moral papeža sam videti. To pa se je dalo prav težko doseči, in to tem manj, ker podobe niso bili sv. oče sami zá-se naročili. Poprosil je v tem pogledu večkrat za pomoč Rotšilda, pa tudi grofa Esterhazija, ali vselej brez uspeha. Konečno pokliče vendar nekega dne grof Esterhazi mladega umetnika k sebi ter mu reče, da mu hoče pomagati pri njegovem podvzetju, ako se s tem zadovoljava, da svetega očeta pri občni zaslišbi vidi in nariše. S tem je bil umetnik zadovoljen.
Meseca septembra l. 1850. je bilo vse pripravljeno, in precej prvi dan, ko je Gutman prišel v Vatikan (t. j. v palačo papeževo), bilo mu je mogoče videti in govoriti s papežem. On je bil v veliki dvorani, kjer so sv. oče sprejemali ljudi v zaslišbo. Dragoceni prestol, ki se je ves v zlatu lesketal, bil je pripravljen za zaslišbo; pred prestoljem je stala miza pokrita z baršunasto preprogo, z zlatimi zabernki, ki so se dotikali dragocene šarenice (preproge) na tleh. Na ti mizi je stal križ od slonove kosti, prav dragoceno delo, zraven pa pisalo od čistega zlata in še nekaj prav dragih umetnin. In dva koraka za prestoljem je stal naš umetnik ter čakal na prihod poglavarja katoliških kristjanov.
Sv. oče pridejo v dvorano ter si dadó umetnika predstaviti ter ga vprašajo, kakošen namen ima njihova podoba, ktero bi rad on izdelal? Gutman odgovori ponižno: naročena je za Neapolj.“
Papež pa pristavijo rekóč: „Mislil sem, da je naročena za Ogersko.“
Gutman odvrne Njihovi Svetosti: „Za Ogersko, mojo domovino, nakanil sem izdelati drugo na svoje stroške.“
Papež so na dalje izpraševali: „Tedaj je nekdo podobo naročil?“ A ko Gutman pové, da Baron Rotšild, rečejo sv. oče smehljaje se: „Na ta način pa se nadejate dobiti veliko nagrado.“
Na to odvrne Gutman ponižno: „Za mene je samo milost Vaše Svetosti od velike važnosti.“
Takó se je dovršila zaslišba in papež se vsedejo na prestol. Zdaj nastane za trenutek velik mir in splošna zaslišba se začne. Dve uri so sedeli sv. oče na prestolju, in Gutman je upotrebil ta dragoceni čas za svoje delo. Še pri dveh zaslišbah je smel naš umetnik prisoten biti, in ker so le-te v obroku od treh do štirih dnij trajale, bilo mu je dozvoljeno še štirinajst dnij delati v navedeni dvorani, ki se je vsak dan navlašč zá-nj odpirala in zapirala. Nekega dne, ko je Gutman marljivo delal, pridejo v dvorano sv. oče z dvema prelatoma, pregledajo podobo ter pohvalijo umetnika, da jih je prav dobro pogodil. Gutman je po navadi pri delu klečal, papež pa mu namignejo, naj vstane. „Ta trenutek“, pravi umetnik, „skočil sem po koncu, pogledal bistro in točno, in kjer koli sem na podobi z roko potegnil, mislil sem, da sem ji udahnil življenje.“
Črez štirinajst dnij je bila podoba kot kalup od sadre gotova. Potém pa jo je vzel umetnik s seboj ter jo začel izdelovati iz mramorja, kar je tudi najlepše dovršil. In ta podoba slavnega papeža Pija IX. je najbolja od vseh, kar jih je bilo izdelanih.
Od tega časa je imel naš umetnik toliko naročil od najglasovitejših rodovin, da je mogel jedva vsem zadostovati ter je vsled tega postal tudi precej premožen. In tako je postal od siromašnega puškarskega pomočnika vsled velike pridnosti in podvzetnosti naš Karol Gutman jeden najbolj imenitnih podobarjev v Rimu.
4. Anton Dreher, podvzeten pivovar.
urediMarsikteri izmed vas, dragi bralci, okrepčal se je gotovo že večkrat, posebno po letu, s pivom, ki je zdrava in cena pijača. Slišali ste tudi morda imenovati to pivo švehatsko ali Dreherjevo; toda gotovo si niste glave trli, zakaj se tako imenuje. Naj vam tedaj jaz povém: švehatsko se zove po mestu, kjer se to pivo vari, Dreherjevo pa po gospodarju teh tovaren. Hočemo torej nekaj črtic povedati o tem glasovitem pivovaru, čegar pivo se pije dandanes gotovo po celem svetu.
Anton Dreher se je narodil l. 1810. Njegovi stariši so bili mestjani švehatski, pa nič kaj premožni; kajti s svojo malo pivovarno v Švehatu blizu Dunaja si niso mogli veliko pomagati. Ko je Anton odrastel, hodil je v domačo šolo, da si pridobi tukaj najbolj potrebnih znanostij za navadnega mestjana, in ko je šolo dokončal, delal je pridno v očetovi pivovarni kakor vsak drugi pomočnik. Ali mladi podvzetni pivovar ni imel mirú domá, temveč je hrepenel, da vidi in izkusi kaj svetá; mala, neznatna pivovarna očetova mu je bila preozka, a pomagati si ni mogel, da jo razširi, čeravno je bil silno podvzeten in priden. Hotel je poprej videti londonske pivovarne, o kterih je slišal mnogo pripovedovati in o kterih je mnogo in mnogo bral. Bilo je sicer težko podati se v svet, kajti podpore ni imel nobene, ali njegov podvzetni duh je tudi te potežkoče prevladal. Veselo se odpravi v London, glavno mesto na Angleškem, ter dobi tukaj v največji pivovarni dela. Zdaj je on pridno delal pa tudi na vse pozorno pazil, saj se je hotel kaj naučiti naš mladi pivovar in tukaj je imel dosti priložnosti. V duhu svojem je že snoval, kako bode očetovo pivovarno v neznatnem Švehatu razširil ter jo uredil, kakor so londonske. Te svoje osnove pa je kasneje tudi v istini v veliki meri izvedel.
Leta 1836. se je vrnil Dreher iz Londona ter prevzel pivovarno v Švehatu iz rok matere, ki je dozdaj kot vdova ta posel nadaljevala. Zdaj se mu je bilo treba zarés posla lotiti, če je hotel ono izvesti, kar je bil v Londonu sklenil. Z neizmerno pridnostjo, neumorno delavnostjo, pa tudi s svojim velikim znanjem, ktero si je pridobil v svetskem mestu Londonu, posrečilo se mu je, da je postal prvi pivovar na celem svetu, pa tudi da plačuje največji davek v celi avstrijski državi; zakaj davek, ki ga Dreherjeva pivovarna odrajtuje, iznaša vsako leto gotovo več ko jeden milijon goldinarjev.
Švehatska pivovarna je pa tudi jedna največjih na svetu. L. 1865. je zavzemala petnajst oralov prostora. Sušilnice same iznašajo šest sto štirijaških sežnjev in skladišča za slad drže šestdeset tisoč vaganov. Od šest ponovk v valilnici drži največja pet sto veder in kedar se pivo vari, navari se ga na dan do tri tisoč osem sto veder.
Dela se pa v ti pivovarni s tremi parostroji, jednim samovozom ter tudi z vodeno silo, skupaj s silo od osemdesetih konjskih sil; trije kotli za paro, od kterih dela jeden s petdesetimi, drugi s šest in tridesetimi in tretji s tridesetimi konjskimi silami, pripravljajo potrebno paro. Hladilnikov je tri in dvajset, kadij za kisanje pa tisoč dve sto šest in trideset, ki držé pet in šestdeset tisoč veder. Posode ima ta pivovarna sevéda tudi mnogo. Malih sodčekov po vedru ali po dve vedri, v kterih se pivo dalje razpošilja, je čez jeden in dvajset tisoč, in štiri tisoč velikih, ki vedno na mestu stojé ter poprečno po devetdeset veder držé. Vrh tega pa se nahajata še dva velika soda vsak po sto in petdeset veder.
Pivo iz tovarne prevaža na kolodvor in k raznim krčmarjem osemdeset konj in dve sto petdeset volov. Dandanes se izvari piva v Dreherjevi pivovarni gotovo čez sedem sto tisoč veder na leto. Kolik razloček od očetove pivovarne, v kteri se je l. 1836. izvarilo samo trideset tisoč veder, a leta 1860. pa že štiri sto tisoč veder! Dreherjevo pivo je jedno najboljših v Avstriji, gotovo prekaša vsa ostala dunajska, kar se tiče dobrote in okusa. Ni tedaj čuda, da se je proizvod tako pomnožil, ker se je povsod le Dreherjeva roba zahtevala. Iz tega pa vidimo jasno, kaj vse premore podvzeten duh in delo pošteno!
Mestjani švehatski pa so tudi jako cenili svojega pivovara zaradi njegove nesebičnosti in velike dobrote. Izbrali so ga zatorej v srenjsko zastopstvo ter tudi za svojega župana. Kasneje je bil izbran tudi v deželni zbor Dolenje Avstrije in konečno v državni zbor. Toliko čast je dosegel nekdanji siromašni pivovarski pomočnik švehatski! Prav lep dokaz, da more biti cenjen tudi priprost obrtnik v zboru postavodajalcev.
Navadno mislijo ljudje, da je petek nesrečen dan, in da se na ta dan naj nobeno važno delo ne začenja. Ali to je prazna vera. Petek je tako božji dan, kakor vsak drugi, in le če je praznik, moramo se vsakega dela vzdržavati. Tako je mislil tudi Dreher ter je še celó ravno na ta dan prav rad važna dela začenjal. „Na petek se mi navadno vse posreči“, rekel je večkrat pred svojimi ljudmi, da jih le od prazne vere odvrne.
Dreher je umrl l. 1863. ter zapustil vdovo in jednega sina, ki se je izučil tudi po želji očetovi pivovarstva v Londonu. Po očetovi smrti je prevzel on gospodarstvo ter ga še dandanes vodi v duhu svojega očeta. Premoženje Dreherjevo je bilo cenjeno na več milijonov, in to vse je pridobil nekdanji pivovarski pomočnik s svojo pridnostjo in neumornostjo v kratkem času pet in dvajsetih let.
Ali zraven vsega tega bogastva, s kterim bi bil lahko mirno in dobro živel, bil je on neprenehoma delaven, kakor pred sedem in dvajsetimi leti, ko se je vrnil z Angleškega kot izučen pivovarski pomočnik ter se lotil v majhni očetovi pivovarni v Švehatu posla. Zabavljivci so ga s početka imenovali angleškega pivovara, toda ko so videli, kako uspešno napreduje njegovo podvzetje, bilo jih je gotovo sram; saj delo človeka ne osramoti, ampak lenoba in nemarnost.
Marsikdo postane s svojim bogastvom tudi ohol in gizdav, to pa pri našem Dreherju ni bilo. On je ostal priprost, kakor je bil takrat, ko je kot pomočnik očetovo pivovarno prevzel. Veliko bogastvo ga ni storilo prevzetnega, marveč dobrotljivega, saj je tudi on sam izkusil, kako hudo je siromaku. Podpiral je reveže v obilni meri v celi švehatski okolici, in ko je umrl, ni bilo siromaka, ki ne bi bil jokal za njim ter molil zá-nj. Po smrti Radeckega, glasovitega in vzlasti Slovencem znanega generala, ni bilo na Dunaju videti večjega pogreba, kakor je bil Dreherjev, kajti na tisoče ljudij se ga je udeležilo. Tako se cenijo mestjanske čednosti tudi še po smrti.
5. Ferdinand Lange, spreten urar.
urediVsak izmed vas gotovo pozna žepno uro; mnogi so si jo tudi omislili, ker poglavitni namen ure ni po njihovem mnenju le kinč, nego sredstvo, s kterim merimo čas, ki je tako dragocen. Dandanes so žepne ure prav po ceni, vendar pa je tudi prav dragih, ktere kupujejo sevéda bogati ljudje.
Kje pa se izdeluje največ ur? Na Švicarskem, v kantonu genfskem in novogradskem se je ta obrt najlepše razvila in redí še dandanes večji del prebivalstva v teh krajih. Tudi druge vlade in mnogi podvzetni možje so se trudili, da prenesejo to obrt v druge kraje, posebno v siromašne, vendar pa se jim ni vselej posrečilo, razun jednemu, ki je s svojo pridnostjo in stanovitnostjo urarstvo v saskem Rudogorju razširil. In to je Ferdinand Lange, rojen l. 1815. od siromašnih starišev v Draždanih na Saskem. Oče njegov je bil puškar, pa je želel, da bode to tudi sin, ter ga silil delati že v prvi mladosti. Ni se še mnogo naučil, ko je moral zapustiti očetovo hišo ter bil tako prepuščen tujim ljudem, ki so ga iz milosrčnosti izšolali ter ga dali konečno v nauk dvornemu urarju Gutkezu, tedaj najbolj glasovitemu mojstru v ti stroki rokodelstva. Mali Lange se je kaj pridno učil urarstva, a zraven tega je podvzetni mladeneč tudi še hotel svoje pomanjkljivo znanje dopolniti ter je zatorej prav rad pohajal obrtnijsko šolo v Draždanih. Tukaj si je pridobil s posebno pridnostjo in čvrsto vztrajnostjo nenavadno naobraženost za svoj stan. To njegovo obširno znanje pa ni bilo površno, nego prav temeljito, kajti Ferdinand Lange že v svoji mladosti ni bil navajen na polovičarstvo, nego je izdelal vse, kar je začel, točno in dobro.
Takrat je ravno angleška vlada in pa francosko učeno društvo razpisalo visoko ceno za točne ure, posebno pa za ure na ladijah ali časomere, ki so najnatančnejši. Najspretnejši urarji londonski in pariški so se trudili, da naredé najboljše ure. Kdor se je pa takrat sploh hotel popolnoma izuriti v urarstvu, šel je v London ali pa v Pariz. Tako je storil tudi Lange. Podal se je namreč v Pariz, kjer ga je neki urar sprejel v delo. V kratkem je pokazal ondi toliko spretnost, da ga je njegov gospodar postavil v svoji delavnici za poslovodjo. Vendar pa se mu ni dopadalo v Parizu; hrepenel je po svoji domovini, v ktero se je tudi povrnil čez jedno leto, čeravno ga je hotel pariški urar z velikimi ponudbami pri sebi pridržati. Lange se vrne v Draždane, oženi s hčerjo poprejšnjega svojega gospodarja ter se združi z njim v poslu. Svoje obširno znanje, ktero si je razširil posebno v Parizu, uporabljeval je zdaj pri izdelovanju ur z majalcem za zvezdarje, časomerov in drugih umetnih ur. Izdelki njegovi so bili tako izvrstni, da so bili obdarovani na raznih razstavah s prvimi nagradami ter se še dandanes štejejo med najbolje stroje pri zvezdarnah.
Lange se je pa tudi lotil izdelovanja žepnih ur ter je hotel to lepo in koristno obrt tudi na veliko v svoji domovini razširiti. Žalosten dogodjaj mu je pomagal, da je svojo lepo osnovo izvedel. L. 1841. je vladala v saškem Rudogorju, ki je jako gosto naseljeno, prav huda lakota. O strašnih stiskah teh prebivalcev je slišal tudi Lange, kar ga je hudo ganilo; saj je tudi on še pred kratkim veliko trpel kot reven delavec, dokler mu niso dobri ljudje pomagali, da se je izučil koristnega rokodelstva, ki ga zdaj pošteno hrani. Ne bi li utegnila ta umetnost, ktera je njemu pomagala, tudi jeden del tega nesrečnega prebivalstva rešiti silne bede, ktera ga je zadela kljubu tkanju in pletenju; kajti te dve stroki obrtni niste v stanu tako mnogobrojno prebivalstvo prehraniti, a kamo li premožne storiti, ker je zaslužek pri delu premajhen. In čim bolj je naš urar o tem razmišljeval, tem očividneje se mu je zdelo, da bi mogla čvrsta in podvzetna volja razširiti izdelovanje žepnih ur v Rudogorju ter tako to prebivalstvo revščine rešiti. In kar je mladi urar mislil, to je tudi srečno storil.
Ker pa sam ni imel za tako podvzetje dosti sredstev, obrnil se je s svojimi osnovami najpoprej do vlade, in le-ta je privolila, da se odpre na deželne stroške šola za urarje. L. 1845. je bila zarés utemeljena taka šola v Glažuti, v najsiromašnejši vasi celega Rudogorja. V ti šoli se je izučilo v kratkem trideset učencev in dve učenki. Početek je bil strašno težak, in mnogi so majali z glavami, da bi bilo kaj iz tega, češ da s tako zanemarjenimi in nevednimi ljudmi se ne dá tako delo začeti. Ali podvzetni Lange se ni dal pregovoriti, in on je imel prav. Ravno s temi mladimi ljudmi je dosegel najlepši uspeh. Kako dobri in podvzetni mojstri so iz njih postali! Oni pa so tudi dobri mestjani ter prvi člani tovarne, ki ima po celem mesticu več delavnic, v kterih posluje čez dve sto delavcev. Lange je bil vedno teh mislij, da se mora zmirom kaj novega, prvotnega ali izvrstnega izdelati; pa ker je bil sam jako naobražen ter s časom napredoval v umetnosti in znanosti, bilo mu je to tudi mogoče. Kar koli je izumil sam, precej se je tudi v njegovi šoli poučevalo ter v delavnici izvedlo. Da se morejo vsi deli za sestavljanje ur domá izdelovati, a ne naročevati iz Švice, kakor je še dandanes večjidel navada pri naših urarjih, omislil je stroje za to ter izučil svoje učence tudi v tem, kako jih imajo rabiti. S početka so se učili vsi učenci, kako se izdelujejo vsi deli ure, in le-ti učenci so kasneje mogli odpreti svoje lastne delavnice, v kterih so mogli zopet druge poučevati. Tako so se poleg Langejeve velike tovarne odprle še mnoge druge manjše urarnice, in Glažuta je dandanes pravo urarsko mesto.
Dolgo se je Lange trudil in mučil, dokler ni s svojo veliko spretnostjo, vztrajnostjo in znanostjo svoje ure tako dovršil, da so bile na vseh razstavah s prvimi nagradami obdarjene. Langejeve ure se ne cenijo samo na Nemškem, nego so na glasu po celem svetu, ter jih celó v Ameriki prav radi kupujejo. V Glažuti se izdela dandanes na leto do dvanajst tisoč ur, in od teh ste dve tretjini iz tovarne Langejeve. Ondi je tudi ostala šola za urarje, ktero vzdržuje urarsko društvo s pomočjo saske vlade.
Kako je bilo v Glažuti pred nekoliko leti vse prazno, žalostno in siromašno, in kako veselo, živahno in blagoslovljeno je zdaj ondotno življenje! In vse to je delo jednega samega moža, ki je znal s svojim talentom in s svojo odvažnostjo iz siromašne vasi storiti bogato mestice.
S pravim ponosom je mogel Lange na svoje stare dni gledati na to svoje delo, kajti za celo bodočnost je ono postalo bogat izvor blagostanju tamošnjega prebivalstva, a Glažuta je zdaj bogato mestice. Zatorej so pa tudi prebivalci tega kraja ljubili in spoštovali moža, ki je bil njihov največji dobrotnik. Bil pa je tudi splošnega spoštovanja vreden, kajti on ni bil samo natančen delavec in trgovec, nego tudi dober, plemenit in pobožen človek ter podvzeten mestjan. Lange je umrl dne 5. decembra l. 1875., in za njim niso žalovali samo prebivalci Glažute, temveč vse saško Rudogorje.