Petelinček, maček in lisica
| Petelinček, maček in lisica Josip Brinar |
| |||||||||||||||
2. Petelinček, maček in lisica
Pelelinčck Peter je moral že v zgodnji mladosti za¬pustiti varno okrilje svoje skrbne matere Grahorke. Ne¬mila usoda ga je zanesla z varnega dvorišča vaškega sodje v preperelo kolibo starega drvarja, živečega samotno ob robu temnega gozda. V tej samoti je bil mlademu Petru edini tovariš maček Kmjav; in še ta je odhajal pogosto¬krat z doma, ker je nosil v temni gozd drvarju kosilo. Ko je nekega dne Krnjav po stari navadi odšel s kosilcem v gozd — poprej pa je še ostro zapovedal petelinčku. naj skrbno varuje dom in pa sebe — se je priplazila iz gošče lisica Zvitorepka in je jela prigovarjati petelinčku: „Kukuriku — petelinček, Zlati moj sinček! Venkaj pogledi, Lej prosi v skledi!" Tako je bila Zvitorepka zapela, pod oknom oprezujoč. Peter je radovedno odprl okno, pomolil glavo ven ter pogledal, kdo neki tako poje. Lisica pa je hlastnila po njem, ga zgnbila za vrat ter odskakljala z njim prek pustopoljine. Petelinček se je silno prestrašil; naposled pa se jc vendar nekoliko zavedel ter je zakukurikal na vse grlo: „Ugrabila me je lisica, ugrabila mene, ubogega petelinčka: ponesti me hoče v temne lesove, v skalne gradove, za deveto selo, za deveto deželo . . . Maček Krnjav, reši me. reši!" Maček je korakal po goščavi in zaslišal glas petelinov. Brž je planil po koncu, skočil za lisico, jo dohitel in rešil petelinčka. „Le glej, ti moj Peter," je karal maček neprevidnega mladiča; nikar mi ne odpiraj okna in ne veruj lisici, ki bi te rada zadavila in oglodala do belih kostij." Drugo jutro se je maček zopet odpravil v drvosek. Odhajajoč z doma. je se enkrat ostro naročil petelinu, naj nikar ne odpira okna. A lisica je priliko zopet spazila in sline so se ji pocedile po mesu: prišla je torej pod okno ter zapela: »Kukuriku — petelinček, Mili moj sinček! Zlati grehenček. Srebrni venček! Ven mi polukaj, Lej prosa tukaj!« Petelinček je stopical po izbi ter molčal. Lisica pa je vnovič zapela pesmico in zalučala peščico prosa v okno. Peter je pozobal proso ter dejal: „Nak, Zvitorepka, ne prekaniš me ne! Saj vem, kaj nameravaš; pojesti me hočeš ter oglodati do belih kostij'/ .Kaj ti ne hodi na pamet, moj ljubi Peter! Ničesar zalega ti ne storim; povabiti sem te le hotela k sebi v gosti in ti razkazati svoj dom." In Zvitorepka je zapela še slajše: »Kukuriku petelinček, Mili moj sinček* Zlati grehenček. Srebrni venček. Maslena glavica, Svilena bradica! Pokaži svoj nosek Skoz okno: tu je prosek!« Jedva pa je bil Peter polukal skoz okno, ga je lisica že imela v krempljih. Prestrašeni petelinček je zakoko-dajskal. da je letelo skoz ušesa: »Ugrabila me je lisica, pa me tira črcz gozdne štore, za dremajoče bore, po temnih dolinah, po sinjih planinah. Oh gorje, obrala me bo do glave!" Začuvši jadikovanje, je priletel maček na pomoč ter otel petelina lisici iz krempljev. „Ti H nisem pravil: ne odpiraj okna in ne pogleduj skozenj; sicer te lisica sné in ogloda do bele glave. Za uho si zapiši moje besede! Jutri pojdcm dalje od doma . . . torej slušaj!" In zopet je nesel maček kosilce v temni gozd, a lisica je prikrivopetila pod okno ter zapela svojo pesmico. Trikrat je prepela zapeljivo pesem, a petelinček je stano¬vitno molčal. Naposled pa je lisica vprašala: „Sapramiš, kaj pa to! ... Ali je Peter onemel, kali?" „Kaj še, lisica, ampak pamet me jc srečala! Saj ne pogledam skoz okno; zaman je tvoja briga: ne pre¬varaš me nikdar več!" Lisica je zalučala v okno prosa in pšeničnega zrnja ter vnovič zakrožila: »Kukuriku - petelinček, Mili moj sinček! Zlati greben ček, Srebrni venček, Maslena glavica, Svilena bradica! Pojdi z menoj v moj hram, Dobro živel mi boš tam: V vsakem kotu — mernik pšenice, Kupe drobtin medene potice.« Izpevši svojo pesmico, je sladkoustno dostavila: „Da bi le hotel, mili Peter, malce pogledati na moj dom: to bi videl lepih in dobrih stvarij. Le nikar nc veruj lažnivemu Krnjavu! Ko bi te bila hotela snesti, bi bila že davno imela priliko, zaviti ti vrat. Pa Bog me varuj kaj takega! Jaz te le neizrečeno ljubim in bi ti rada nekoliko razka-zala svet, kjer je tako lepo, tako prijetno. Ne boj se me vendar tako neznansko in poglej skoz okno! Da te pa samega strahu ne bo konec, bom stopila tja-lc za ogel.« Tako se je sladkoustila lisica in se prihulila bliže k steni. Petelinček pa je skočil na polico ob oknu ter jc pogledaval od daleč; rad bi bil vedel, je li res šla lisica za ogel ali ne. Ker ni bilo videti lisice in tudi najmanj¬šega šuma ne slišati, se je naposled ojunačil in pogledal skoz okno. Zvitorepka pa je hlastnila po neposlušnem pete-linčku, ki je zdaj zaman klical mačka na pomoč; zakaj le-ta je bil predaleč v gozdu ter ni slišal milih prošenj petelinovih. Lisica jo je potegnila s svojim plenom pod brezo, stoječo sredi pustopoljine, ter je pohrustala petelinčka s kostmi vred: ostalo je le svetlo perje in veter se je z njim poigraval po mahu in resju. Zvitorepka se jc bila torej za silo odteščala. Kmalu ji je jelo zopet kruliti po želodcu; zakaj použiti petelinček Peter je bil še majčken in mlad ter drobnih koščic.