Na Kropi pod Gradiščem je nekoč ob Dreti stala majhna bajta, za bajtico pa majhen kurnik. V bajtici je živela revna starka, v kurniku je imela tri kokoši in petelina. Kokoške so ji vsak dan znesle tri jajca, petelin pa ji je iz dneva v dan od vida do vida popeval ter ji krajšal čas. Tako je imela starica vsak dan zadosti hrane: eno jajce je pojedla za zajtrk, eno za obed in eno za večerjo. Več pa sirota ni za¬htevala od življenja. Bila je srečna.
A nesreča nikoli ne počiva! Neke noči se je v kokošnjak pritihotapila lisica in zadavila vse tri kokoši ter jih odnesla v gradiško hosto, kjer so jo v lisičini čakali lačni lisjački. Petelin pa je komaj ušel njenim zobem; vzprhutnil je na najvišjo gred in se prav do zore ni oglasil, tako ga je bilo strah. Šele proti jutru je zapel in zvabil starko h kokošnjaku. Odprla je kurnik, a ko je pogrešila putke, je zajokala.
»Put, put, put!« jih je klicala z jokajočim glasom, dokler ni petelin spregovoril:
»Babica, putk ne bo več nazaj! Lisica jim je ponoči pregrizla vratove in jih odnesla v svoj brlog.«
»Oh, oh, kako mi je hudo,« je starica še huje zajokala. »Tri jajčka sem dobila vsak dan od njih. Zdaj bom morala umreti od gladu.«
»Oh, oh, kako mi je hudo,« je za njo potožil še petelin. »Lisica mi je odnesla ženke, brez njih mi bo težko živeti.«
Tri dni in tri noči je starka vzdržema jokala za izgubljenimi kokoškami. Četrti dan pa jo je petelin, ki se mu je sirota smilila, pričel tolažiti:
»Nič ne marajte, babica! Ne boste umrli od gladu! Vam bom pa jutri kar jaz znesel jajce, pa tako veliko, da ga boste imeli dosti za zajtrk, obed in kosilo.«
Toda človek ne more živeti od samih obljub! Ker je starka že tri dni gladovala, je četrti dan zjutraj umrla.
Tisto jutro pa je tudi njen petelin znesel jajce — prvo in zadnje, kajti ko je gospodinja umrla, je še sam poginil od lakote, ker ni imel nikogar, ki bi mu natresel zrnja...
Petelinje jajce pa je obležalo v travi pred kokošnjakom. Poletno sonce je pripekalo in žgalo ter ogrevalo zapuščeno petelinje jajce iz dneva v dan, dokler se ni iz jajca izvalil majhen zmaj. Komaj se je zmajček postavil na noge, se je skril v podzemsko jamo na Gradišču.
Toda zmaj je bil ljudem v nesrečo. Dokler je bil zmajček, je ponoči vlamljal v kokošnjake in kradel jajca ter kokoši, da si je utešil glad. Ko pa je odrastel v zmaja, je prihajal iz skrivališča tudi ob belem dnevu in pastirjem od¬našal s paše ovce, krave in teleta.
Kroparskim kmetom pa je bilo končno teh tatvin dovolj, zato so zmaju nastavili zanko pred votlino. Ko se je zmaj ujel v zanko, so ga kmetje ojarmili pred plug in rekli:
»Najprej naj nam izorje njive, potlej pa ga bomo ubili!«
In so pognali ojarmljenega zmaja po največji njivi, da bi jo zoral. Zmaj je oral in oral, ker pa so ga maščevalni Kroparji pretepali z biči in zabadali vanj gnojne vile, je podivjal ter jo ucvrl v dir, da se je plug odtrgal od jarma in razškleban obstal sredi neizorane njive. Zmaj pa je v pre¬plahu dirjal in dirjal, dokler ni prisopihal na breg Drete. Skočil je v vodo in se skril v najgloblji tolmun.
Zadrečani pripovedujejo, da zmaj še zdaj živi v kroparskem tolmunu, kjer takrat, kadar narašča Dreta, rjove in besni, da se tamkaj peni voda. Rjove in besni pa baje zato, ker bi se rad iznebil jarma, ki ga še dandanašnji žuli okrog vratu.
