Peter
| Peter Ivo Česnik |
| |||||||||||||
Peter Novak je stopal po gozdu. Počasen mu je bil korak, oči pa so bile obrobljene z rdečkastimi kolobarčki.
Nad njim so peli ptiči po zelenih vejah pod smehljajočim se nebom, po katerem so plule lahne, komaj vidne meglice, skoro prozorne in belkasto sive, kakor v višavah se gubeči dim. Vse je bilo veselo in prazniško: gozdna zelena odeja, rumeni solnčni prameni, padajoči na drobne, mirno se zibajoče liste šibkih bukev, ptičje petje, doneče na uho ko ubrani akordi, gubeči se glasovi tihe, melanholične dekliške pesmi.
Iz mesta so se oglasili zvonovi, ubrano in veličastno so hiteli sveži glasovi po zraku nad mlado naravo, nad širnim poljem in prostranim gozdom. Tajni glasovi so dospeli tudi Petru na uho. Postal je, odprl usta in dihal globoko.
„Da, zvonovi se oglašajo. Jutri bo sv. Peter in Pavel; moj god bo."
Pomaknil si je klobuk na oči in stopal dalje. Zdajinzdaj ga je kdo srečal in zvedavo pogledal, kakor bi bil bitje iz onega sveta.
Zaglobil se je v davne spomine.
Vsa neplodna, brezpomembna mladost je stopila predenj. Nekaj lepih, solnčnih dni je bilo, veseli so bili in radostni, kakor so prijetni pomladni dnevi. Prijeten vonj je dehtel od njih, vonj po vijolicah in šmarnicah in klinčkih. Te cvetice je duhal on in se veselil kakor otrok novih igrač, ki mu jih prinese mati iz semnja.
Visoka in lepa je bila hiša njegovega očeta. Košati kostanji so rastli naokrog in senčili prijazen vrt in z drobnim peskom posute stezice.
Peter je skakal po pisanih tratah in livadah ter trgal lepe rožice, ki so se mu smehljale naproti, ga pozdravljale z veselim licem in mu kimale kakor zaklete kraljičine. Brezskrbna so bila Petrova otroška leta, radostna in prijetna kakor zrelo grozdje, viseče na vinskem trsu.
Petra so dali v šolo. Dobro je napredoval, veselje je kazal do učenja, vsi so bili zadovoljni z njim.
Doma so se pa jeli oglašati kmalu sumljivi ljudje. Oče jih je sprejemal s suženskim in udanim poklonom. Mati je pa tedaj začela bolehati; vidno je ginevala.
Očetova trgovina je šla rakovo pot, nekdanjih jasnih dni ni bilo več nazaj. Naglih korakov so odšli, kakor bi se nečesa bali, in nikoli več se niso vrnili.
Žalostno je postajal oče okrog trgovine, gube so se mu prikazovale na obrazu, skrb mu je sivela lase.
Ko so se zvečer prikazale zvezde na jasnem nebu, je zašel v gostilno in pil daleč tja v noč. Drugo jutro pa je vstal zaspan in pobit.
Materi je lezla glava na prsi, oči so počasi ugašale, izgubile so oni čar in ono vabljivost, postale so mrtvaške. In nekega jutra se je oglasila smrt in rešila Petrovo mater vseh bridkosti.
Tedaj je prišel Peter domov na pogreb svoje matere. Videl je žalostno stanje, videl je tudi, da je prepad skoro neizogiben. Morda pridejo jutri možje in prodajo vse.
Prigovarjal je očetu, naj opusti pijačo.
„Tiho bodi in domov pridi! V šolo ne boš več hodil. Doma te potrebujem. Plačevati zate tudi ne morem več."
Tedaj je obesil Peter šolo na kljuko in ostal doma. Obiskoval je bil peti razred, ki slovi po svoji idealni ljubezni.
Ali Peter ni odvrnil propada. Počasi se je plazila smrt okrog voglov, na vseh krajih so se poznale njene stopinje. Nekega dne je stopila v hišo, se mogočno razkoračila in vzela trdnjavo v oblast.
Petrovemu očetu je bilo vse prodano. Po svetu s trebuhom za kruhom. Ali Petrov oče ni bil eden onih ljudi, ki se poboljšajo, ko so padli, pil je naprej in nekega jutra so ga našli mrtvega v postelji. Najbrže se je bil prehladil, in ga je zadela kap.
Peter je dobil v mestu službo pisarja. Od svoje bore službe je še kak vinar pošiljal svojemu očetu, dokler je še živel, kateremu se zadnji čas ni ljubilo hoditi v pisarno.
Peter je ostal sam.
Tedaj pa se je zgodilo, da je vzevela v njegovem srcu prva ljubezen.
Prav tako prijeten dan je bil ko danes, solnce je lilo svoje žarke na zemljo, alavec je pel v grmovju in glasovi zvonov so se gubili nad njim in njegovo Anico. Na klopi sta sedela poleg bistrega studenca. Nad njima šepetala belolista breza tajinstvene glasove. Sklonil se je k nji in jo poljubil na rdeče ustnice tako strastno goreče, kakor bi hotel položiti v ta poljub vso svojo neizmerno ljubezen do nje. Anica mu ni branila, vrnila je poljub.
To je bilo na sv. Petra dan, k je dopolnil naš junak enoindvajseto leto.
Mesec dni mu je klilo veselje na obrazu, cvetele so mu cvetice in pele drobne ptice, ko se je izprehajal roko v roki z njo v tajnih večerih.
Čez mesec dni je ni bilo več na sestanek. Pisal ji je, ni mu odpisala. Pač pa jo je videl teden dni pozneje v drevoredu. Gracijozno je stopala z mladim častnikom.
Peter je nosil od tedaj v srcu tiho bol in jo še nosi. Svojo bol si lajša kakor tisoč drugih blodečih duš, z vinom. Pozno v noč pije, zjutraj pa pride v pisarno zaspan in potrt. Globoke gube mu legajo na obraz, kakor bi bil že štiridesetleten mož.
Počasi je stopal in negotova mu je bila stopinja.
Nad njim so peli ptiči po zelenih vejah pod smehljajočim se nebom ...