Peter Klepec, silni slovenski junak
| Peter Klepec, silni slovenski junak L. Sevčan |
| |||||||||||||
Ko sonce nam svéti predédov spomin
Na nebu človeškiga djanja.
Koseski.
1. Ustno izročilo.
Med druge slovenske junake, kterih spomin še ni na papirji, sliši tudi naš silni junak Peter Klepec. Od letéga sim slišal v Osilnici1 tole pripovedovati.
Njega dní je bila strašna vojska na sveti. Velika derhal sovražnikov je pergromela po Hrovaškim za nékim kraljem, kteri jim je ušel s svojimi vojaki na hrib, ki se od tistiga časa „Kraljev Verh“ imenuje. Sovražniki so se unkraj Kraljeviga Verha v neki dolini vtaborili, kralj s svojimi vojaki pa je bil na Kraljevim Verhu. Iz sovražnikoviga tabra je peršel sleherni dan čverst korenjak, ki je mislil, de mu ga ni para pod soncam, ter je králjevcam na vse usta zabavljal, in jih na koražo klical. Ko se je permérilo, de je ošabni ptujec nekiga dné spet kralju in njegovim vojakam zabavljal, se razserdi Peter Klepec, junak na glasu, zgrabi svoj meč in dêre na ošabniga ptujca. Kér tačas še niso streljali, se vrisneta z meči, in krepka Petrova desnica podêre ošabneža hitro na tla. Sovražniki to viditi, poberêjo svoje kopita, ter pobegnejo čez hribe in doline. Kralj s svojo vojno pertisne urno za njimi in vse pokončá. Osilničanje pravijo, de je bilo njim in nekterim sosednim hrovaškim sêlam v zahvalo Petroviga junaštva plêmstvo podeljeno, kteriga so pa njih stari po nemarnosti zgubili.
To in nič več nisim mogel zvéditi od téga junaškiga sina Slovénije. Popraševal sim po pésmi, ktera se morebiti od njega poje, tode v Osilnici nisim mogel zvéditi za njo. Kdor je z Osilničani in s sosédnimi hrovaškimi sêli bolj znan kakor jez, bo morebiti kaj več zvedel od tega junaka.2 Teško de bi saj na sosednim Hrovaškim nobene pesme od tega slavniga možá ne péli. Kakor Serb in Černogorec prepévata hrabre čine svojih junakov, ravno tako ohranjujeta tudi Hrovat in Slovenec spomin svojih silnih junakov po pesmih prihodnim rodovam. ‒ Morde bi se dalo tudi imé preganjaniga kralja zvéditi? Na moje vprašanje, kdo de je bil preganjani kralj, je bilo odgovorjeno: „To sam dragi Bog zna, to se je vže davno pripetilo.“
2. Pojasnjenje ustniga izročila od Petra Klepca, in moje misli od preganjaniga kralja.
Kraljev Verh leží na Hrovaškim, ne zlo deleč od Osilnice. Je štučast in precej visok hrib. To imé ima od časov Klepčoviga junaštva. Meni so ga le od deleč kazali.
Od poprejšnjiga gosp. fajmoštra sim zvedel, de je še dan današnji v Osilniški fari in na sosednim Hrovaškim več ljudí, ki se za Klepca pišejo.
Kar Osilniško plêmstvo vtíče, imajo tisti morebiti nar bolj pràv, ki menijo, de so bile v starih časih ali morebiti zavoljo Klepčoviga junaštva ali pa zavoljo zmage nad Turki Osilničanam in njih sosedam na Hrovaškim res kakošne posebne pravice (Privilegien) podeljene. Tode so Osilničanje premalo skerbeli, svoje pravice per postavni môči ohraniti. Niso dajali starih pisem v pravim časi poterditi, in so jih še clo zgubili. Od nekdanjih posébnih pravic je njim zdaj še ta ostala, de sme vsak gospodár 4 védra vina brez dacije iz Hrovaškiga perpeljati.
Teško je vganiti, ktero vojsko ustno izročilo od Petra Klepca v misli jemlje? Kdo so bili sovražniki? in kdo preganjani kralj? bo zagotovo javalne kdo vedel povédati. ‒
Kolikor so meni zgodbe teh krajev znane, je bila imenovana vojska naj berže mongolska ali tatarska, preganjani kralj pa vogerski kralj Bela IV. ali pa kdo drugi iz njegove rodovine.
Kaj nam tedaj povéjo zgodopisci od mongolske ali tatarske vojske in pobégnjenja vogerskiga kralja Bela IV. v ilirske kraje? Po besedah ruskiga zgodopisca Karamzina je dal Oktaj, sin mogočniga Džingiskana, svojimu žlahtniku Batukanu 300,000 vojakov. Ti so ruske nezlóžne kneze zaporedama premagali in obropali, ter z ljudmi štrašne divjosti počéli, in jih na kupe pomorili. Kadar je bila Rusija pod košam, je razdélil Batukan svojo armado na dve trumi. Perva je derla skoz Poljsko in Moravško deželo na Némce in Francoze. Tode jo je Jaroslav Zvezdogorski vstavil, ter s svojimi hrabrimi Čehi in Moravani na nekim berdi blizu Olomuca strašno pomahal in potolkel. To je bilo leta 1241. Druga Batukanova truma je imela svoje okó na Laško deželo. Mahne na Vogre; razperší njih moč na Šajevim Polji; ropa in požiga po Vogerskim in Hrovaškim za kraljem Belam IV., kteri je naj préd v Zagreb pritekel in od ondod skoz Hrovaško primorje na Dalmatinske otoke pobegnil. Mongoli so hruli za njim. Na Grobničkim Polji, v Hrovaškim primorji, jih hrabri Hrovatje in drugi junaki tadajne Ilirje perčakajo, do dobriga nasekajo, ter Bela IV. preganjanja rešijo. To se je zgodilo leta 1242.
Permerimo zdaj še ustno izročilo z letémi zgodbami. ‒ Tukaj je strašna vojska na svéti. Po Hrovaškim perdêre derhal divjih Mongolov, pred njimi beží preganjani kralj v hrovaško primorje. Kér še tačas ni bilo cést v Primorje, se je Bela morebiti velikih rék deržal, ter je ob Kópi gredé mógel blizo tistiga kraja priti, kjer je Kraljev Verh in Klepcov dom. Če je pa tudi sam Bela morebiti po kakim drugim poti v Primorje béžal, zna biti, de je kdo iz njegove rodovine v té kraje zašel, ki so ga znali napčno tudi kralja imenovati. Če še to premislimo, de se je to junaštvo móglo pred letam 1330 zgoditi, kér ustno izročilo pravi, de tačas še niso streljali, ménim, de se bo v zgodbah ilirskih krajev teško kakošen kót najdel, kamor bi se dal Peter Klepec lépši vverstiti, kakor k junakam Grobničkiga Polja, od kterih verli pévec Dr. Demeter lepó poje rekoč:
Sretan, komu nebo poda
Ko ovima na Grobniku
Za slobodu svoga roda
Izprazniti čašu priku;
Tko da mekšu postelj ište
Neg za narod svoj ratište?!
Sevčan
1) Osilnica je vozek jezik krajnske dežele. Leži ob Kopi in Čubránki. Proti severu ima hočévske planine. Osilniška farna cerkev ima še zdaj terden tabor, okoli kteriga so velikrat kervožejni Turki razsajali. Pisatelj.
2) Tudi gospod Poženčan so nam podali povest od glasovitiga Petra Klepca, ktero bomo po dokončanim pričijočim sostavku v Novicah natisniti dali. Vredništvo.