Peto poglavje: Kako se je pravemu Žabotu godilo
| Kako se je pravemu Žabotu godilo Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Pobrisal jo je Žabc, potem ko je zamenil svojo vojaško obleko s Fersenovo in dobil od njega obljubljene novce. Ker je bil nepoznan, se je lahko brez skrbi zabaval v prostranem Parizu.
Zanimala ga je najbolj neka gostilnica v bližini njegove stanice, gostilnica, v kterej se je navadno igralo.
Šel je torej v to gostilno in si naroči jesti.
Odmah dobi zahtevana jedila. Potem, ko se naš Zabó okrepča, si natanko ogleda to krčmo. Bila je dolga in precej nizka, pa napolnjena z raznovrstnimi gosti. V slabo razsvetljenem oddelku se je ravnokar igralo. Zabó radovedno pristopi. Kugle so drčale, prav zapeljivo. Smencaj, z ednim vdareem tam oni črnogledi mož dobi stavo. Se en krat zatočijo kugle in tudi takrat dobi tujec.
Zabó se ni mogel delj časa premagovati. Posegel je v žep po novce, stavi in stavo dobi. Stavil je više in dobil. Da, v tretje in četrto mu je bila sreča prijazna, in v kratkem je imel še enkrat toliko novcev, koli kor mu jih je dal Fersen.
Malo se je oddahnil, potem pa počel znova igrati. Dobil je zopet, in dasi je tudi zanaprej tu in tam kako stavo zgubil, mu je vender bila sreča mila.
«Ta gospod bo danes gotovo dobil celo banko», pošeptavali so si gledalci, ki so radovedno obstopili mizo.
Te besede so podžigale vzburjenega Žabóta tako, da je stavil jezero frankov in na zadnje ves svoj imetek.
Zatočili so kugle in «dobljeno! » zavpil je širokopleč hrust. «Ta-le gospod je stavo dobil, dejal je s prstom na Žabota kazajoč. Banka je razdrta. Voščim srečo, dragi moj!»
Potem je rekel bankir, da je igra (za danes) končana, ker mu manjka novcev, širokoplečnež pa se je podvizal, da pomaga Zabótu pridobljene novce v mošnjo spraviti.
«Neizrečeno me veseli, da se je tako zgodilo, dobrika se velikan Zabótu. Raca na vodi, to je zaklad! Cez petdeset jezer frankov! Presneto, to je bila bogata žetev,oj bogata!»
S temi besedami poda Žabotu veliko usnjato mošnjo.
To-le vam poklanjam,» reče smejé, sedaj pa pijva na vaše zdravje steklenico šampanjca!»
Zabó, kojemu se je hrust zelo prikupil se svojim dobrikanjem, je privolil in vsede se za mizo, lepo rejeno mošnjo prav dopadljivo pogledujoč. Odmah je stala steklenica z najboljo kapljico pred njima, in pridno sta trkala na zlato srečo, ki ga je doletela.
Zabótu se je zdelo vino prav okusno. Naročil je še eno steklenico in še eno, in naposled se začne okoli našega stražnika vse nekako čudno vrteti.
Ono usnjato mošnjo je držal kaj krepko, kakor da bi se bal, da mu je kdo ne ukrade.
Naposled vstane.
Moram spat,» zine trudno. Točaj, odredite mi spalnico!»
Tudi njegov prijatelj se vzdigne, prime Žabota, v levici še vedno trdno držečega svoj zaklad, pod pazduho in ga tako vodi za natakarjem. Zadnji odklene presrečnemu stražniku spalnico, oni širokoplečnež pa mu prav priliznjeno stisne roko, rekoč:
«Da se jutri vidiva, dragi moj! O le-to je bila sreča! Niti eden Parižan ne bo spaval tako sladko, kakor vi. Lahko noč!»
Sédaj je bil Žabo sam. Vse se je vrtelo okolu njega, ves je gorel; mislil bi si bil, da se mu sanja, pa svedočila je težka, s cekini napolnjena mošnja, da je gola resnica.
Umije se, da bi se saj malo ohladil in potem skobaca v postelj.
Kmalo uvidi, da mu spati ni mogoče. Vse je kipelo v njem, skoči na noge, boječ se mrtvouda. Sede v naslonjač in tako zaspi.
Ko se prebudi, ozre se najprve na stol, na kojega je položil mošnjo. O strah in groza! Mošnje ni več.
Brzo skoči po konci, se obleče in hočeiz sobe, da bi gostilničarja in točaja prijel v strah. Vrata so zaklenjena. Vrti ključ, toda zastonj. Vrata se ne dadó otvoriti.
Zažene se k oknu, skoz ktero je vsipalo jutranje solnce svoje žarke; odpre ga na stežaj in kakor brez pameti kriči na ulico: «Pomagajte, okradli so me! »
Kmalo potem pride policijska patrolja tam mimo. Komisar jo udere v gostilno in krhalo stoji pred vrati sobe, v kteri je Žabo besnil, kakor obseden. Policaj sune nekolikrat v vrata in odprla so se.
«Kaj pa je?» vpraša komisar Žabota.
Mahoma prihité natakarji in vsi neredno kričé, kaj da ta burkljež po sobi tako grozno razsaja.
«Moja mošnja z novci mi je ukradena! »toži Žabo obupljivo.
«Pijan je kakor čep, »zavpije eden izmed natakarjev.
«Naj govori! zadere se nanj komisar.
Zabó mu je na to vse natanko razložil, kaj se mu je pripetilo, natakarji pa so trdovratno trdili, da se mu je to moralo sanjati.
Zdaj mu komisar veli, naj gre ž njim v pisarno, in Zabó je prepozno uvidel, v kak položaj je prišel. Ko prideta tje, ga izprašuje vse nadrobno in naposled je vender moral povedati svoje pravo ime. Komisar se pri tem imenu jako zavzame.
«Glej ga no, »reče zadovoljno, «po tem takem sem vjel onega ptiča, ki je v pretekli noči na tako drzovit način ušel iz Tamplà. Da bi vas plent, kaj ste se nam na tako otročji način izdali?»
«Jaz nisem iz Tampla ušel, »trdi Žabo klavrno.
«Kedo pa je tedaj bil oni dozdevni Žabo kterega moram iskati?»
Nesrečni stražnik je uvidel, da je izgubljen. Zmigal je z ramami in se udal svoji usodi.
Odpeljali so ga potem v Tampl in tam so ga odmah spoznali.
«Fant, presneto slaba ti bo pela,» režal se je poveljnik. «Obsodili te bodo in izročili rablju Samzonu. Pa povej nam vender, kako se ti je posrečilo pobegniti iz te luknje?»
Zdaj se je Žabo izgovarjal, da ni ušel iz ječe, da se je kdo drugi polastil njegovih oblačil in opravljal njegovo službo. Vsled te opombe je še reč boljeedel. Tajenje natakarjev, njihovo trdenje da on ni igral, njegovo nenavadno vjetje in čudno izpričevanje, vse je naenkrat govorilo njemu na korist, in ni se mu očitalo izdajstvo, nego samo zanemarjenje službe.
Častniki so vsi začudeni napeli obraze. Namah je bilo očito, da se je oni tujec polastil Žabotovih oblačil in je služil namesto njega.
Kdo pa je bil ta zločinec? To izvedeti so zelo želeli. Pokličejo tedaj zvitega Tisota.
Jetnišničar je bil zelo klavern, ko je prišel v sobo.
«Poznate-Ii tega fanta?» vpraša ga poveljnik s prstom na Zabota kazajoč.
Tisot ogleda obtoženca od petà do glave in naposled reče:
Kaj pa, Žabo je.»
«Kdo pa je bil ubežnik?»
«Bog si ga vedi, »odreže se ječar prav možato, «jaz sem jako sumil, da bi bil taisti Žabo in zapovedal sem hčeri ga opazovati, pa bilo je vse prizadevanje zastonj. Bogat pa je bil, bogat, kajti imel je mošnjo nabasano samimi rumenimi zlati.»
Kaj pa je Sabina izrekla o onem jetniku? »pozveduje častnik dalje.
Nič, čisto nič,» pravi Tisot čmerno, «mislim, da je menila, da je bil Žabo.»
«Je-li kraljev strežaj izprašan?» vpraša poveljnik ozbilno.
«Petion ga je rešetal,» dé Tisot, «pa napačnega nič zasledil ni in mu je zategadelj dovolil vrniti se h Kapetu.»
Zdaj so se zbrali častniki, da bi se na kratko posvetovali, kaj storiti s Zabótom. Malo časa poslej je zadnji dobil svojo obsodbo, ktera se je glasila, da ni več vreden služiti republiki in se zategadelj mora odpustiti.
Kdo je bil veseleji kakor Žabó. Bal se je že celo, da mu vzemó glavo, zdaj ga pa še odpusté brez vsake kazni. Se vé, denarji so izginili, pa to izgubo je skoro pozabil iz same skrbi za svoje življenje. Olajšanim srcem zapusti Tampl.