Tužna b'la je domovina,
pokrivala gosta tmina
čez in čez po njej goró in plan;
v megli skrit bil vrh Triglava,
mem' Vršaca bistra Sava
tiho tekla je na južno stran.
Solnce je drugod sijalo,
nam pa za oblaki stalo,
segal ni v domovje blagi žar.
Drugi so spomlad imeli,
srečni glasne pesmi peli;
tukaj bil neznani je rajski dar.
Ni duhtelo lepo cvetje,
čulo ni se mično petje,
ker je molčal glas krilatih trum.
Slavna lipa ni zelena –
bila čisto zapuščena,
ni razlegal veselic se šum.
Potnik tod otožen tava,
pot zarašča mu goščava,
nič prijetnega več tukaj ni.
Pusto, prazno je stvarjenje,
mrtvo skoraj vse življenje;
kaj bo ako se ne spremení? –
Pevske boginje z višine,
ktere ne trpijo tmine,
vídijo Slovenje črno noč.
Toraj pevca ji zbudijo,
liro dično podelijo –
ž njo mu dajo rajskih glasov moč.
Pevec z liro vnet odide:
Ves otožen je, ko pride
na slovenski zapuščeni svet.
Vbira strune miloglasne,
rod budí, ko pesmi krasne
na pokrajnah naših jame pet':
„Kdo s tako tamoto
je tebe obdal,
ki kdaj se te Grek in
Latinec je bal?“
„Ustani, dežela
premila, moj dom!
Nebeške zaklade
pokazal ti bom.“
„Dva sedem sto solncov
zarašča te mah,
odgnalo bo cvetje,
potrebi le prah!“ –
„Pokaži se solnce
z nebeških višav,
da v novi lepoti
stal bode Triglav.“
„Presrečne spomladi
napoči naj čas,
veselega petja
razlegaj se glas“.
„Na kviško! izbudi
se dragi moj rod,
da slave prihodnje
obhajal boš god!“
Še se razlega mogočno donenje,
ko že razvija se novo življenje:
Zarije plamen na hip zaigrá,
solnce Slovenije tmino prežene,
žarke po zemlji razsiplje rumene;
s čuti presladkimi srce navdá
zali razgled na goré in v doline,
ktere prečudna bliščoba prešine.
Belih snežnikov migljá lesketanje,
v jeku prijaznem dviguje se na-nje
glasno šumenje posavskih valov.
Cvet pomladanski blišči se v nižavah,
nježno zelenje po logih, dobravah:
„Zarod poganja, prerojen, vès nov!“
Pevcove strune še vedno donijo,
z milim soglasjem Slovence budijo.
